15. Noč grozljivk (2023)
Požrimo se!
Kvintet, ki bo šokiral letošnjo noč groze, gorja & gravža
Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. To, da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.
Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.
Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!
Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.
Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.
Vso to neprebavljenost – in ves ta epski, patološki, brezdanji občutek krivde – vam bo izsesal in izžgal korejski Lov na volkove. Predstavljajte si Osmega potnika, le da se ne dogaja na trgovski ladji, ki pluje po vesolju, ampak na trgovski ladji, ki pluje po morju. Toda ta Osmi potnik, perfektni žanrski koktajl, ima tudi pridih Carpenterjevega Napada na policijsko postajo in Westovega Letala prekletih – s to ladjo skušajo s Filipinov v Korejo prepeljati nevarne jetnike, prave pošasti (nekrofile, serijske morilce, pohlepne kapitaliste ipd.), ki pa na ladji naletijo na sebi enakega. No, hujšega – hiperzombijskega supervojaka, predatorske verzije superjunaka. In še preden rečete splatter, so že vsi krvavi – glave pokajo, roke letijo, žile ječijo, možgani cvrčijo. Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.
Lov na volkove je tako briljantna in pikantna reimaginacija Frankensteina, da bi Mary Shelley vzkliknila: It’s alive! In ta film je natanko to – grizlijevski dokaz, kako živi so mrtvi.
Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.« Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.«
Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.
Kdor je pred tremi leti videl Becky, ve, da je tako mračen, nasilen in srhljiv tudi fašizem – Becky (Lulu Wilson), manična, jezna trinajstletnica, je brutalno, sarkastično, groteskno obračunala z neonacisti. Zdaj, v Besni Becky, se vrne, le da se tokrat zaleti v Noble Men (okej, Proud Boys), pripadnike ‘patriotske’ paravojaške milice, bebave primitivce in pučiste, ki jih vodi Seann William Scott in ki naredijo hudo napako – ne le da ubijejo njeno novo gostiteljico, ampak da ji ukradejo psa Diega. A da ne bo kakega nesporazuma: Becky, vigilantka, antifašistična verzija Paula Kerseyja, bi jih zmlela, pa čeravno ji ne bi ubili psa – njihova napaka je že to, da so fašisti in rasisti. In seveda – da so toksični seksisti (ki imajo ženske za ‘femoide’). Lepo je videti angelsko najstnico, ki se upre terorju fašizma, rasizma, seksizma in sovražnega govora – in ki burleskno pobijanje fašistov spremeni v novo normalnost. »Mu je ravnokar razneslo glavo?« Absolutno. In ja – Becky ima do neonacistov, ki dajejo svojim sinovom ime Adolf, ničelno toleranco. Diego pa tak ljubitelj mesa.
Ljubitelji mesa se v Družinski večerji, avstrijskem gastrošokerju, prvencu Petra Hengla, Hanekejevega študenta (in verjetno tudi Seidlovega), za veliko noč zberejo na odročnem posestvu velike šefinje in avtorice kuharskih bestsellerjev (Pia Hierzegger), specialistke za diete. Tja pride tudi njena nečakinja Simi (Nina Katlein), neustrašni citat španske Pujse, ki se skuša znebiti odvečne teže, a se ji kmalu zazdi, da v tej družinski dinamiki nekaj ne štima – vse tiste čudne napetosti, morbidnosti in ritualne norosti jo navdajajo z nelagodjem, a se v nasprotju z drugimi na srečo posti. Družinska večerja, črna kronika body shaminga in družinskih vrednot po avstrijsko, ki bi jo lahko oglaševali s sloganom »Požrimo se«, je dobra reklama za post in slaba reklama za veliko noč. Po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če vam je kdo stikal po hladilniku.
– Marcel Štefančič, jr.
ponedeljek, 06. 11. 2023
Peklensko dobra 15. Noč grozljivk
V noči, ko strašijo čarovnice in pošasti, ko mrtvi vstajajo iz grobov, ko se odprejo vrata v podzemlje, je v peklenskem vzdušju potekal petnajsti horror maraton v Kinodvoru.
Naklepni umor Ubistvo s predumišljajem
Gorčin Stojanović / 1995 / 94 min
Uradno eden najboljših srbskih filmov devetdesetih.
Nekega dne bomo zmagoslavni Pacchigi!
Izutsu Kazuyuki / Japonska / 2004 / 119 min / japonščina, korejščina
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini
Stefan Arsenijević / Srbija, Slovenija, Nemčija, Avstrija / 2008 / 106 min
»Preden začneš z novim življenjem, moraš prekiniti s starim.«»Srbska verzija Jackie Brown.«
Rabljeva dilema Nizhalkkuthu
Adoor Gopalakrishnan / Indija, Nizozemska, Švica, Francija / 2002 / 90 min
Film ponuja spekter razmislekov o razsežnosti moči. Režiser z grenko zgodbo razdvojenega rablja zgodovinsko slikovito približa sodni sistem v Kerali.
Otto, gejevski zombi Otto; or, Up with Dead People
Bruce La Bruce / Nemčija, Kanada / 2007 / 95 min
Melanholična gejevska porno srhljivka s politično noto.
Združena rdeča armada Jitsuroku rengô sekigun: Asama sansô e no michi
Kôji Wakamatsu / Japonska / 2007 / 190 min / japonščina
Preplet dokumentarnega in igranega, podkrepljen s psihedelično rockovsko glasbo, pomeni Wakamatsujev poskus premisliti šok, ki je na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta paraliziral japonsko levico, in razumeti motivacijo napadalnih študentov.
Ahil in želva Akiresu to kame
Takeshi Kitano / Japonska / 2008 / 119 min / japonščina
Sklepni film Kitanove trilogije o tegobah umetnika in zapleteni naravi umetnosti.
Izbira posameznika Swayamvaram
Adoor Gopalakrishnan / Indija / 1972 / 131 min / malajalščina
One’s Own Choice is a pioneering work of the Malaysian new cinematography. Poetically portraying a bitter story, Gopalakrishnan introduces the average Malayan everyman to an utterly novel, innovative and fresh expression in the art of cinema.
Tri opice Üç maymun
Nuri Bilge Ceylan / , Italija, Francija / 2008 / 109 min / turščina
V Cannesu nagrajena mračna psihološka drama o družini, ki se odloči držati skupaj. Vsi se pretvarjajo, da ne vidijo in ne slišijo težav, ki bi jih sicer razdvojile.
Oddaljeni glasovi, tihožitja Distant Voices, Still Lives
Terence Davies / Velika Britanija / 1988 / 85 min / angleščina
Impresionistični avtobiografski portret delavskega razreda v Liverpoolu štiridesetih in petdesetih let je eden od vrhuncev v zgodovini britanske kinematografije.
Osrednji junak Kathapurushan
Adoor Gopalakrishnan / Indija, Japonska / 1996 / 107 min / malajalščina
Poetičen in političen film, naperjen proti zgodovinskemu položaju Južne Indije, sledi življenju majhnega buržujskega otroka z dežele, ki odraste v radikalnega levičarja.
Zasužnjen Vidheyan
Adoor Gopalakrishnan / 1994 / 112 min / malajalščina, kannada
Filmska upodobitev romana Paula Zacharie je mojstrska, zgodovinsko upodobljena parabola o dobrem in zlu, izpovedana v orisu sužnjelastniškega razmerja, postavljenega na jug Karnatake.
Aleksandra Aleksandra
Aleksandr Sokurov / Rusija, Francija / 2007 / 95 min / ruščina, čečenščina
Veliki ruski mojster nam s poetičnim dojemanjem življenja kot sanj in obenem kot nočne more predstavi pretresljivo meditacijo o banalnosti vojn in družinskih vezeh, ki jih v nepozabni naslovni vlogi pooseblja znamenita operna diva Galina Višnevska.
Čudovito mestece Wonderful Town
Aditya Assarat / Tajska / 2007 / 92 min
V nesrečnem mestu, iz katerega je cunami odplaknil vse, kar je bilo v njem lepega, vznikne krhko čustvo. Mlada človeka si drzneta zaljubiti se, a mesto jima ne dovoli užiti tistega, česar samo ni deležno.
Iz oči v oči Mukhamukham
Adoor Gopalakrishnan / Indija / 1984 / 107 min / malajalščina
Tema filma – izrojevanje levičarskih gibanj sredi 20. stoletja – je zanetila hude polemike in Gopalakrishnana so napadle celo levičarske stranke v Kerali.