Ponedeljki
Če imate radi filme in vas zanima odkrivanje novih, so Ponedeljki morda nekaj za vas. Odkrivanje je namreč bistvo Kinodvorove nove nanizanke. Mali dragulji, ki v Sloveniji še niso bili prikazani; filmi iz Azije, Latinske Amerike in Afrike, ki preredko zaidejo na naša vse preveč bela platna; stvaritve, ki krožijo zunaj mainstreama; kanonizirana dela, ki že leta niso bila prikazana in nestrpno čakajo, da jih odkrijejo nove generacije (ali znova odkrijejo ostali); ter preprosto mojstrovine, ki nikoli ne izgubijo svoje moči, zlasti če so prikazane in doživete v kinu – takšne filme lahko pričakujete na našem sporedu vsak ponedeljek od septembra do aprila.
Morda se vse to sliši nekoliko pompozno, celo zastrašujoče. Toda ne bojte se in presodite sami – čeprav »presoditi« ni prava beseda. Ponedeljki namreč niso namenjeni podajanju sodb. Niti ne gre za to, ali nam je film »všeč« ali ne. Gre za odkrivanje novih idej, pristopov, slogov, estetik, podob, zvokov … Za srečanje z nečim, česar ne poznamo (ali z nečim, kar poznamo, a si želimo ponovnega srečanja). Predhodno znanje ni potrebno. Vse, kar potrebujete, so odprtost duha, zadostna mera radovednosti in želja po širjenju obzorja.
Vrnitev k bistvu / december 2023
»/…/ umetnikovo delo je treba ocenjevati z vidika vitalnosti, iznajdljivosti ter jasnosti in trdnosti namena v njegovem lastnem mediju.« Izjavo Mana Raya bi lahko uporabili za vse filme in filmske ustvarjalce, predstavljene na decembrskih Ponedeljkih. Čeprav jo je napisal več let, preden se je pridružil dadaistom in nadrealistom, so štirje kratki filmi, ki jih je posnel v Parizu v ‘divjih dvajsetih’, nastali prav v skladu z omenjenimi idejami. Z vsakim od štirih del se Man Ray upre pričakovanjem. To je filmska umetnost, ki plava proti toku; nasprotje spektaklu. Man Ray prenavlja in na novo izumlja tisto, kar imenujemo film – ali bolje: tisto, kar bi film lahko bil. V svojem eksperimentu iz leta 1923 prvič v filmskem mediju uporabi tehniko rayografije. Izraz spaja besedo ‘fotografija’ z umetnikovim imenom ter opisuje postopek, pri katerem predmete položimo neposredno na fotografski papir in jih izpostavimo svetlobi, vse brez uporabe fotoaparata. Man Ray ni vedel, kaj bo nastalo iz njegovega spontanega nočnega eksperimenta, ki naj bi ga naslednji večer predstavil v sklopu velikega dadaističnega dogodka. Toda presenečenje (šok, škandal?) je bilo zajamčeno.
Triminutni film, o katerem govorim, je bil Le retour à la raison. ‘Razum’ v naslovu običajno razlagajo kot ironični komentar, zlasti ker gre za sanjsko delo, ki se osredotoča na iracionalno, temelji na naključju in nagovarja podzavest. Kot ironičnega so ga razumeli tudi spričo dejstva, da je bil posnet v času po veliki vojni.
Drugi so menili, da bi naslov lahko brali kot vrnitev k ‘smislu’, k ‘namenu’. Povedano drugače: vrnitev k bistvu filma! K filmu kot gibljivim slikam. K svetlobi in temi. Pa tudi k filmu kot pozunanjenju človeškega uma, duha; zavesti in podzavesti. Kot načinu razmišljanja. K filmu kot poeziji. Tudi dobesedno: L’étoile de mer (1928) upodablja istoimensko pesem Roberta Desnosa, »kot jo vidi Man Ray«.
»Edina vredna stvar v tem življenju je bila poezija,« pravi velikan iranskega filma in literature Ebrahim Golestan, eden od dveh protagonistov v kroniki Mitre Farahani o srečanju, ki se ni nikoli zgodilo. »Spoštuj besedo poezija. Ne jemlji je zlahka,« dodaja mož, ki je dočakal sto let, rodil pa se je leto pred tistim, ko je Man Ray svojo tehniko rayografije prvič uporabil v filmu. Godard in Golestan, legendarna predstavnika novega vala, ki sta navdihnila številne generacije umetnikov in intelektualcev, si v filmu Se vidiva v petek, Robinson vsak petek izmenjata pismo. Pogovarjata se o stvareh, ki so bile vedno v središču njunih življenj: o filmu, umetnosti, literaturi; o življenju in smrti. Njuna lucidnost in duhovitost se zdita neizčrpni. »Star sem šestindevetdeset let in delam od jutra do večera.« Toda v besedah – in med vrsticami – začutimo tudi melanholijo in osamljenost. Zlasti pri Godardu. Ta citira Eliasa Canettija: »Nikoli nismo dovolj žalostni …, da bi svet zato postal boljši.« Šele pozneje, po tistem, ko je septembra 2022 sklenil končati svoje življenje, sem se spomnil Godardovih besed o »modro obupani prostovoljni smrti« in Golestanovega kategoričnega zavračanja njegovih idej o samomoru. Iranski pesnik nas spomni na »čudovite verze« iz La Bohème: »Chi sono?« »Sono un poeta«. »Che cosa faccio?« »Scrivo.« »E come vivo?« »Vivo.« (Kdo sem? Pesnik sem. Kaj delam? Pišem. Kako živim? Živim.) Na vprašanje, ali še vedno verjame v film, Godard noče odgovoriti. »Brez zamere, Ebrahim, ampak takšna vprašanja postavlja policija. /…/ Če bom rekel, da verjamem, me boš vprašal, zakaj. In beseda zakaj … otroci nikoli ne vprašajo zakaj. Poskusijo, pogledajo, se dotaknejo.«
»Cézanne ni slikal gor ali jabolk, ampak samo slike« (spet: JLG). Derek Jarman se je ob soočenju z lastno smrtjo in skoraj slep zaradi bolezni, povezane z aidsom, odločil, da nam pokaže eno samo podobo: mednarodno Kleinovo modro. V času, ko je po svetu pustošil virus HIV, se je namenoma izognil stereotipnim in grozljivim prikazom njegovih posledic. »Virus je neviden in zato obstaja v namišljenem svetu uma. Da bi mu dali vsebino, si ga moramo predstavljati, ga priklicati iz praznine.« Modra pa ni le pomemben film gejevskega aktivista o uničujoči pandemiji aidsa v osemdesetih in devetdesetih letih; to je tudi kvintesenčna filmska izkušnja. Ker nam Modra ne pokaže nobenih stvari ali ljudi, deluje kot ogledalo in nas vabi, da se izgubimo v neskončni modrini. Modra na naši mrežnici preseže snovni svet in nagovarja neposredno naš notranji jaz/dušo. Vsak od nas gleda čisto svoj, edinstveni film. Mi gledamo Modro in Modra gleda nas. »Modra ne pozna mej in ne prinaša rešitev.« Jarmanov zadnji film, zasnovan za kino, lahko resnično doživimo le v kolektivni samoti temne dvorane.
Jarmana, Godarda, Golestana in Mana Raya povezuje vitalnost, razmišljanje o filmu znotraj njegove lastne specifičnosti ter nenehno prizadevanje, da bi na novo iznašli in opredelili svojo umetnost.
Upam, da se jim boste skupaj z nami pridružili na potovanju.
– Koen Van Daele
4. 12.: Se vidiva v petek, Robinson (Mitra Farahani, 2022)
11. 12.: Modra (Derek Jarman, 1993)
18.12.: Vrnitev k razumu (Man Ray, 1923–29)
Aktualno
Modra Blue
Derek Jarman
ponedeljek, 11. 12. 2023 / 19:00 / Dvorana
Ganljiv, provokativen, žalosten, meditativen, radosten, ironičen in smešen – kakofonija čustev, ki jih gledalec doživlja na povsem subjektiven način. Modra je hvalnica notranjemu življenju, ki ohranja kanček optimizma in človečnosti sredi obupa.
Vrnitev k razumu: štirje filmi Mana Raya Return to Reason
Man Ray
ponedeljek, 18. 12. 2023 / 20:30 / Dvorana
Ob stoletnici filma. Glasba: Sqürl (Jim Jarmusch in Carter Logan).
Koen van Daele o programu
Ciklus Ponedeljki bomo septembra 2023 odprli s filmom, ki vas bo odpeljal na Japonsko. Po mnenju kritikov, ki so leta 2022 sodelovali pri anketi revije Sight and Sound (ta poteka le vsakih deset let!), je Potovanje v Tokio eden najboljših filmov vseh časov. Ozujeva mojstrovina pa četrtega mesta ne zaseda le na omenjenem seznamu; številka štiri je tudi v anketi režiserjev, pri kateri je sodelovalo skoraj petsto vodilnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta.
35-milimetrsko kopijo je pred leti kupila tudi Slovenska kinoteka – ne le zaradi kanonskega statusa in nespornega ugleda filma, temveč tudi zato, ker je želela ohraniti zapuščino svojega prvega direktorja. V kinotečni zbirki tako najdemo vseh deset filmov, ki jih je Silvan Furlan štel za najboljše vseh časov.
V okviru sklopa Dvakrat Ozu bomo predvajali digitalno restavrirano različico iz leta 2017. Prikazali jo bomo na Furlanov rojstni dan, da bi opozorili na ključno vlogo, ki jo je imel pri razvoju filmske kulture v Sloveniji. Oktobra, ko bo minilo sto let, odkar je kino na Kolodvorski odprl svoja vrata, in petnajst let, odkar je postal mestni kino, bo preteklo tudi dvajset let od začetka delovanja istoimenskega art kina. Pri tem je treba poudariti, da prvega art kina v prestolnici – in duhovnega predhodnika današnjega mestnega kina – ne bi bilo brez Furlanove vizije, predanosti in neutrudnih prizadevanj. Prvemu direktorju Kinoteke se bomo torej poklonili s projekcijo njegovega najljubšega filma, posnetega v letu njegovega rojstva.
Če ste Potovanje v Tokio že videli, sem prepričan, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je vsak dan, ko si lahko ta biser ogledamo na velikem platnu, praznik. Če pa bo to za vas prvič … vam zavidam!
Drugi ponedeljek vas bomo odpeljali na povsem drugačno potovanje. Pravzaprav se bomo odpravili na drugo celino. Daleč od kanona. Film Corsini interpretira Blomberga in Maciela, ki ga bomo prikazali v okviru Druge godbe v Kinodvoru, bi lahko opisali kot glasbeni dokumentarec o enem največjih pevcev argentinskega tanga. A to bi bil zelo površen povzetek tega pretanjenega in večplastnega dela.
Znajdemo se v stari hiši v soseski San Telmo v Buenos Airesu, kjer skupina umetnikov ponovno snema legendarni album s pesmimi, posnetimi v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, posthumno pa izdanimi leta 1969. Ko opazujemo, kako se ti navdušenci pogovarjajo o Blombergovih besedilih in razpravljajo o plasteh pomenov vsakega verza, postane njihova strast nalezljiva, njihovo veselje do obujanja duha in krajev davno minulega obdobja pa tudi naše. In prav zato je to majhno delo v resnici tako veliko in velikodušno.
Velikodušnost filma pa ni tako presenetljiva, če upoštevamo, da je nastal v produkcijski hiši El Pampero Cine. Ta filmski kolektiv so leta 2002, v času ene številnih gospodarskih kriz v Argentini, ustanovili štirje ustvarjalni posamezniki: namesto da bi se pritoževali nad pomanjkanjem sredstev za financiranje svojih filmov, so kategorično obrnili hrbet ustaljenim modelom filmske produkcije in financiranja. Izrazito neodvisni filmski ustvarjalci že več kot dve desetletji eksperimentirajo ter v argentinsko kinematografijo vnašajo svežo energijo, ne da bi jih pri tem obremenjevali zakoni filmskega trga, neizogibni za tiste, ki delajo v okviru sistema. Ker v različnih vlogah sodelujejo pri projektih svojih kolegov, jim je uspelo zmanjšati proračun na minimum, vendar nikoli na račun tehničnih standardov in umetniških ambicij. Že zdaj vam lahko zagotovim, da se bomo z novimi deli tega navdihujočega kolektiva vrnili v enem od prihodnjih Ponedeljkov.
Filmu Corsini interpretira Blomberga in Maciela bosta sledili deli s filmske celine, ki je mnogim od nas zagotovo najmanj znana. Ker je afriška kinematografija, zlasti podsaharska, tako rekoč terra incognita, se nam je zdelo več kot primerno, da jo predstavimo z dvema biseroma »očeta afriškega filma« Ousmana Sembèna. Pionirski filmski ustvarjalec in pisatelj iz Senegala – rojen istega leta, ko je kino na Kolodvorski prvič prižgal svoj projektor – je začel snemati filme v svojih štiridesetih, kmalu zatem, ko je njegova država razglasila neodvisnost od Francije. Odločitvi za snemanje filmov je botrovala tudi želja, da bi dosegel širše, podeželsko, pogosto slabo izobraženo in nepismeno občinstvo. Po študiju filma v Moskvi je začel snemati dela, s katerimi je opozarjal na številne grehe, ki jih je postkolonialna družba podedovala od svojih kolonizatorjev. Sembène je ustvarjal filme o ljudeh in za ljudi. Postal je prvi mednarodno priznani podsaharski režiser. Njegova kritična in pogosto satirična dela temeljijo na pripovedi in besedi (ostal je pisatelj), pa so tudi vizualno osupljiva – hkrati surova, neposredna in poetična. Prav ta izvirnost jezika pojasnjuje, zakaj so podobe, ki jih je pred več kot pol stoletja posnel ribičev sin, še vedno aktualne in sveže.
Zadnji ponedeljek v septembru se bomo znašli v srcu starega sveta, na Dunaju, ki pa ga bomo opazovali skozi oči argentinskega filmskega ustvarjalca Gastóna Solnickega. Otroku judovskih priseljencev iz Avstrije ta metropola predstavlja filmski raj, nekakšen namišljen filmski studio. In res: s tradicijo prepojeni Dunaj dvajsetega stoletja je v filmu Zavojček ljubezni videti znan in hkrati takšen, kot ga niste še nikoli videli. Vsakdanje dejanje, kot je uživanje trdo kuhanega jajca, postane neobičajno lepo in ganljivo. Kot nekakšen izgubljen, magičen obred. Toda režiserjevo vijugasto, spontano, asociativno delo ljubezni bo vašo odprtost postavilo na preizkušnjo. Ali menite, da filmi potrebujejo dobro napisan scenarij z začetkom, sredino in koncem? Ali morajo biti situacije in liki verjetni, da se lahko poistovetite z glavnim junakom; da lahko uživate v filmu? Če imate kakršnakoli stališča o tem, kakšne pogoje mora film izpolnjevati, da mu lahko rečemo »dober film«, vas prijazno pozivam, da ta pričakovanja pustite zunaj dvorane. Vsaj za čas, ko bomo predvajali ta mali zavojček ljubezni.
Veselim se vaših razmišljanj!
– Koen Van Daele
V septembru 2023 smo gledali:
4. 9. Potovanje v Tokio (1953), Yasujiro Ozu
11. 9. Corsini interpretira Blomberga in Maciela (2021), Mariano Llinás
18. 9. Borom Sarret (1963) in Dekle iz Afrike (1966), Ousmane Sembène
25. 9. Zavojček ljubezni (2022), Gastón Solnicki
Kino na Kolodvorski je svoja vrata odprl pred stotimi leti in od takrat je luč njegovega projektorja ugledalo na tisoče filmov. Ob prebiranju tega obsežnega repertoarja bi se vsakemu ljubitelju filma zagotovo pocedile sline – vse tiste celuloidne sanje, in še toliko jih je treba odkriti! Smisel našega ponedeljkovega srečanja je prav v tem …
Toda Ponedeljki niso namenjeni le spoznavanju novih del in njihovih ustvarjalcev; gre tudi za odkrivanje povezav med filmi. Noben film ni otok, filmi se med seboj pogovarjajo. Tako kot tudi noben kader ne stoji sam zase; interpretiramo in razumemo ga lahko le v odnosu z njegovimi sosedi. Kino je prostor, kjer se srečujejo ljudje in filmi: v neposrednem smislu – kot na primer v Kaurismäkijevem Jesenskem listju, v katerem se dve osamljeni duši znajdeta v družbi filmov Bežno srečanje, Mrtvi ne umirajo, Prezir, Rocco in njegovi bratje in Chaplina –, pa tudi na subliminalni ravni. Ko smo finskega mojstra vprašali, kateri film naj predvajamo ob Jesenskem listju, je predlagal Bressonovo mojstrovino Srečno, Baltazar. Odkrivanje vseh povezav med stvaritvama teh dveh izjemnih režiserjev, ki imata oba edinstven slog in pogled na človeštvo, prepuščam vam. Ena od skupnih točk je gotovo prizadevanje za preprostost. »V filmski umetnosti vlada predsodek do preprostosti. Vsakič, ko se temu predsodku upremo, je učinek osupljiv,« je nekoč dejal Bresson in kot dokaz navedel »občudovanja vredno« Bežno srečanje. Ko je francoski dnevnik Libération leta 1987 več kot tisoč vodilnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta vprašal, zakaj snemajo filme, je bil Bressonov odgovor najkrajši, najbolj preprost in hkrati najbolj globok: »Da bi živel.«
Bresson je v svoji štiridesetletni karieri posnel ‘samo’ trinajst celovečercev. Vsi so bili t. i. čisti filmi, brez enega samega odvečnega kadra. Podobno bi lahko trdili za Víctorja Ericeja, rojenega leta 1940, čigar celovečerni prvenec bomo prikazali na našem zadnjem oktobrskem srečanju. Režiser je nedavno premierno predstavil svoj četrti celovečerni film v petdesetih letih – s pomenljivim naslovom Cerrar los ojos [Zapreti oči]. Na vprašanje časopisa Libération je Erice leta 1987 odgovoril: »Iz nuje. Ta nuja se je skozi dialog s skrivnostnim sogovornikom, ki ga nosi v sebi vsakdo izmed nas, kazala predvsem kot poskus vzpostavljanja odnosov z drugimi. Jean Renoir je to povedal s čudovitimi besedami: ‘Film smo izumili zato, da bi gradili mostove.’«
Želja po ustvarjanju filmov in gradnji mostov poganja in povezuje vse velike filmske pesnike prvega stoletja, tradicijo pa danes nadaljujejo številni mladi ustvarjalci. Ukrajinska režiserka Marina Er Gorbač v svojem filmu Klondike, postavljenem v regijo Doneck in navdihnjenem z resničnimi dogodki leta 2014, ponuja edinstven – kot pravi sama – ženski pogled na vojno. V Geografijah samote nas kanadska ustvarjalka Jacquelyn Mills popelje v vzporedno vesolje: na dolg peščeni otok v severozahodnem Atlantiku, ki ga naseljujejo divji konji. Okoljevarstvenica Zoe Lucas že več kot štiri desetletja živi na tem odmaknjenem pasu kopnega in preučuje njegov bogati ekosistem. A naj bo otok še tako oddaljen in izoliran, vplivu človeka na življenje in smrt kraja in njegovih štirinožnih prebivalcev se ni mogoče izogniti.
Kar nas pripelje nazaj k Baltazarju …
Veselim se srečanja z vami!
– Koen Van Daele
V oktobru 2023 smo gledali:
2.10. Geografije samote (Jacquelyn Mills, 2022)
9. 10. Klondike (Marina Er Gorbač, 2022)
16. 10. Srečno, Baltazar (Robert Bresson, 1966)
23. 10. Duh panja (Víctor Erice, 1973)
Tiha strast A Quiet Passion
Terence Davies
Pretanjena in pogosto humorna zgodovinska drama o življenju in delu ene največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson, v režiji poeta sodobnega britanskega filma Terencea Daviesa.
Salvador Allende Salvador Allende
Patricio Guzmán
Film Patricia Guzmána (Biserni gumb) ni le biografija politika, prvega demokratično izvoljenega marksista v Latinski Ameriki, pač pa tudi režiserjev osebni poklon človeku, ki je globoko zaznamoval njegovo življenje, tako kot je zaznamoval življenja številnih Čilencev.