Danes je blagajna odprta od 15:50 do 21:15 (odprto še 01:15, tel: 01 239 22 17).
31. oktobra 2023 od 18. ure dalje.

Požrimo se!
Kvintet, ki bo šokiral letošnjo noč groze, gorja & gravža

Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. To, da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.

Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.

Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!

Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.

Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.

Vso to neprebavljenost – in ves ta epski, patološki, brezdanji občutek krivde – vam bo izsesal in izžgal korejski Lov na volkove. Predstavljajte si Osmega potnika, le da se ne dogaja na trgovski ladji, ki pluje po vesolju, ampak na trgovski ladji, ki pluje po morju. Toda ta Osmi potnik, perfektni žanrski koktajl, ima tudi pridih Carpenterjevega Napada na policijsko postajo in Westovega Letala prekletih – s to ladjo skušajo s Filipinov v Korejo prepeljati nevarne jetnike, prave pošasti (nekrofile, serijske morilce, pohlepne kapitaliste ipd.), ki pa na ladji naletijo na sebi enakega. No, hujšega – hiperzombijskega supervojaka, predatorske verzije superjunaka. In še preden rečete splatter, so že vsi krvavi – glave pokajo, roke letijo, žile ječijo, možgani cvrčijo. Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.

Lov na volkove je tako briljantna in pikantna reimaginacija Frankensteina, da bi Mary Shelley vzkliknila: It’s alive! In ta film je natanko to – grizlijevski dokaz, kako živi so mrtvi.

Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.« Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala

Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.

Kdor je pred tremi leti videl Becky, ve, da je tako mračen, nasilen in srhljiv tudi fašizem – Becky (Lulu Wilson), manična, jezna trinajstletnica, je brutalno, sarkastično, groteskno obračunala z neonacisti. Zdaj, v Besni Becky, se vrne, le da se tokrat zaleti v Noble Men (okej, Proud Boys), pripadnike ‘patriotske’ paravojaške milice, bebave primitivce in pučiste, ki jih vodi Seann William Scott in ki naredijo hudo napako – ne le da ubijejo njeno novo gostiteljico, ampak da ji ukradejo psa Diega. A da ne bo kakega nesporazuma: Becky, vigilantka, antifašistična verzija Paula Kerseyja, bi jih zmlela, pa čeravno ji ne bi ubili psa – njihova napaka je že to, da so fašisti in rasisti. In seveda – da so toksični seksisti (ki imajo ženske za ‘femoide’). Lepo je videti angelsko najstnico, ki se upre terorju fašizma, rasizma, seksizma in sovražnega govora – in ki burleskno pobijanje fašistov spremeni v novo normalnost. »Mu je ravnokar razneslo glavo?« Absolutno. In ja – Becky ima do neonacistov, ki dajejo svojim sinovom ime Adolf, ničelno toleranco. Diego pa tak ljubitelj mesa.

Ljubitelji mesa se v Družinski večerji, avstrijskem gastrošokerju, prvencu Petra Hengla, Hanekejevega študenta (in verjetno tudi Seidlovega), za veliko noč zberejo na odročnem posestvu velike šefinje in avtorice kuharskih bestsellerjev (Pia Hierzegger), specialistke za diete. Tja pride tudi njena nečakinja Simi (Nina Katlein), neustrašni citat španske Pujse, ki se skuša znebiti odvečne teže, a se ji kmalu zazdi, da v tej družinski dinamiki nekaj ne štima – vse tiste čudne napetosti, morbidnosti in ritualne norosti jo navdajajo z nelagodjem, a se v nasprotju z drugimi na srečo posti. Družinska večerja, črna kronika body shaminga in družinskih vrednot po avstrijsko, ki bi jo lahko oglaševali s sloganom »Požrimo se«, je dobra reklama za post in slaba reklama za veliko noč. Po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če vam je kdo stikal po hladilniku.
– Marcel Štefančič, jr.

ponedeljek, 06. 11. 2023

Peklensko dobra 15. Noč grozljivk

V noči, ko strašijo čarovnice in pošasti, ko mrtvi vstajajo iz grobov, ko se odprejo vrata v podzemlje, je v peklenskem vzdušju potekal petnajsti horror maraton v Kinodvoru.

La Boheme La Bohème

King Vidor / ZDA / 1926

Tajnosti Orienta Mädchenhandel

Jaap Speyer, GER 1926 / 1926

Borba v zraku Jagd auf Menschen

Nunzio Malasomma, GER 1926 / 1926

Samo veter Csak a szél

Benedek Fliegauf / Madžarska, Nemčija, Francija / 2012 / 91 min

Film, navdahnjen z resničnimi dogodki, je ganljiva socialna drama in obenem napet psihološki triler o mladi romski družini, ki živi pod nenehno grožnjo brutalnega rasističnega napada. Dobitnik srebrnega medveda v Berlinu in finalist lanskoletne nagrade LUX.

Začetniki Beginners

Mike Mills / ZDA / 2010 / 105 min

Začetniki so duhovita, igriva in odkritosrčna komična drama o ljubezni in izgubi, o začetkih in o koncih ter o tem, kako zelo smešno je lahko življenje tudi v najbolj resnih trenutkih. Film se ponaša s številnimi nagradami, med katerimi velja omeniti predvsem oskarja in nagrado BAFTA za Christopherja Plummerja v vlogi veselega vdovca.

Žirafa Zarafa

Rémi Bezançon, Jean-Christophe Lie / Francija, Belgija / 2011 / 78 min / pripovedovanje v slovenščini / 5+

»Če kdaj zapustiš naselje, se izgubiš. Takrat moraš vedeti, kako brati zvezde. Kjer koli že si, v puščavi ali na oceanu, vprašaj nebo.«

Zbogom, kraljica Les Adieux à la reine

Benoît Jacquot / Francija, Španija / 2012 / 100 min

Vizualno razkošna kostumska drama, polna dvornih strasti, spremlja zadnje dni brezskrbnosti na dvoru Marije Antoinette, in kaos, ki izbruhne, ko revolucija doseže francosko plemstvo.

Skromnost je lepa čednost Paziraie sadeh

Mani Haghighi / Iran / 2012 / 100 min

Absurdna in drzna parabola o lažni dobrodelnosti. Eden od vrhuncev sodobne iranske kinematografije zadnjih let.

Habibi Habibi Rasak Kharban

Susan Youssef / 2011 / 80 min

V sodobno Gazo postavljena predelava romance iz sedmega stoletja, v kateri so izvirni ljubezenski verzi Majnuna Layle podani v obliki grafitov.

Zapiski iz podtalja Yeralti

Zeki Demirkubuz / Turčija / 2012 / 107 min

Filmska upodobitev romana Zapiski iz podtalja F. M. Dostojevskega je presunljiva eksistencialna drama, v kateri režiser raziskuje živalsko plat človeške narave.

Poletje Verano

José Luis Torres Leiva / 2011 / 93 min

Mozaik vsakdanjih in intimnih pripetljajev, posnetih z neprofesionalno kamero, je oda ljubezni, osamljenosti in poželenju običajnih ljudi.

Post tenebras lux Post tenebras lux

Carlos Reygadas / 2012 / 120 min

Skrivnostna, vzvišena, ekspresionistična, napol sanjska, delno avtobiografska nezgodba o družini, ki živi sredi veličastne mehiške divjine. Nagrada za najboljšega režiserja v Cannesu.

Tihožitje Still Life

Sebastian Meise / Avstrija / 2011 / 78 min

Scenarist in režiser Sebastian Meise se v svojem celovečernem prvencu provokativno loti ene najobčutljivejših tem sodobne avstrijske družbe – pedofilije.

Ljudožerec vegetarijanec Ljudožder vegetarijanac

Branko Schmidt / Hrvaška / 2012 / 91 min

Drugi del Schmidtove trilogije o patologiji hrvaške družbe. Triler o kriminalu v hrvaškem zdravstvu. Neprijeten, provokativen, toda za hrvaško javnost katarzičen film.

Specialec Ha-shoter

Nadav Lapid / Izrael / 2011 / 105 min

Neposredna intelektualna politična drama prinaša vpogled v etnična in socialno-ekonomska trenja izraelske družbe.

Nepravični svet Adikos kosmos

Filippos Tsitos / Grčija, Nemčija / 2012 / 118 min

Melanholična komedija s flegmatičnimi liki, stilizirano, minimalistično estetiko ter nezgrešljivimi vplivi Akija Kaurismäkija, Jacquesa Tatija in Yorgosa Lanthimosa.

Šumi soseske O soma o redor

Kleber Mendonça Filho / 2012 / 131 min

Pronicljiv pogled v drobovje sodobne Brazilije – tokrat ne v kriminalno tkivo favel, ampak v udobje srednjega razreda, ki pod lupino normalnosti skriva kulturo strahu, paranoje in maščevanja.

Še enkrat, Camille Camille redouble

Noémie Lvovsky / Francija / 2012 / 111 min / francoščina

Še enkrat, Camille je živahna komedija zmešnjav, obarvana s fluorescentnimi barvami in pop uspešnicami osemdesetih. Grenko-sladko popotovanje v preteklost so navdihnili filmi Peggy Sue se je poročila, Velik in Nazaj v prihodnost.

Narobe svet Wrong

Quentin Dupieux / Francija, ZDA / 2011 / 94 min

Ekscentrični režiser in elektroglasbenik Quentin Dupieux v svoji najnovejši komediji preprosto zgodbo o iskanju izgubljenega psa spremeni v noro nadrealistično dogodivščino, katere osnovni gonili sta absurd in nesmisel.

Diaz Diaz

Daniele Vicari / Italija, Romunija, Francija / 2012 / 127 min

Rekonstrukcija dogodkov iz Genove leta 2001, ko je med protiglobalizacijskimi protesti skupina policistov napadla miroljubne udeležence.

Alois Nebel Alois Nebel

Tomáš Lunák / Češka, Nemčija / 2011 / 84 min

Ta razpoloženjska in na trenutke skoraj pravljična, a še kako resnična ter še vedno aktualna pripoved o mračni in grozljivi preteklosti Srednje Evrope je pravi mali biser sodobne animacije.

Zunaj El Campo

Hernán Belón / Argentina, Italija, Francija / 2010 / 85 min

Psihološka drama argentinskega režiserja Hernána Belóna, v kateri se idilično bivanje mlade družine v podeželski hišici sprevrže v srhljiv spopad z lastnimi strahovi in slutnjo smrti.

Gospodar The Master

Paul Thomas Anderson / ZDA / 2012 / 137 min / angleščina

Gospodar, posnet v veličastnem larger than life formatu, barvah in slogu petdesetih let, je intimna zgodba epskih razsežnosti o silovitem razmerju med trpinčenim veteranom druge svetovne vojne in karizmatičnim duhovnim vodjo. Nova ameriška klasika.

Marley Marley

Kevin Macdonald / Velika Britanija, ZDA / 2011 / 145 min / angleščina, francoščina

Bob Marley, glasbenik, revolucionar, ikona, pa tudi navdušen nogometaš, ljubimec, mož in oče enajstih otrok. Kevin Macdonald (Whitney) v edinem uradno avtoriziranem filmu o Bobu Marleyju naslika intimen portret človeka za legendo.

Hiša, ki jo je zgradil Jack The House That Jack Built

Lars von Trier / Danska / 2018 / 155 min

Zloglasni danski provokator Lars von Trier se po sedemletnem izgonu vrača v Cannes s svojim doslej najbolj šokantnim in kontroverznim filmom, ki je na festivalu sprožil tako množično zapuščanje dvorane kot stoječe ovacije. Zaradi eksplicitnih prizorov nasilja mlajšim od 15 let ogled filma prepovedan.