15. Noč grozljivk (2023)
Požrimo se!
Kvintet, ki bo šokiral letošnjo noč groze, gorja & gravža
Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. To, da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.
Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.
Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!
Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.
Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.
Vso to neprebavljenost – in ves ta epski, patološki, brezdanji občutek krivde – vam bo izsesal in izžgal korejski Lov na volkove. Predstavljajte si Osmega potnika, le da se ne dogaja na trgovski ladji, ki pluje po vesolju, ampak na trgovski ladji, ki pluje po morju. Toda ta Osmi potnik, perfektni žanrski koktajl, ima tudi pridih Carpenterjevega Napada na policijsko postajo in Westovega Letala prekletih – s to ladjo skušajo s Filipinov v Korejo prepeljati nevarne jetnike, prave pošasti (nekrofile, serijske morilce, pohlepne kapitaliste ipd.), ki pa na ladji naletijo na sebi enakega. No, hujšega – hiperzombijskega supervojaka, predatorske verzije superjunaka. In še preden rečete splatter, so že vsi krvavi – glave pokajo, roke letijo, žile ječijo, možgani cvrčijo. Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.
Lov na volkove je tako briljantna in pikantna reimaginacija Frankensteina, da bi Mary Shelley vzkliknila: It’s alive! In ta film je natanko to – grizlijevski dokaz, kako živi so mrtvi.
Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.« Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.«
Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.
Kdor je pred tremi leti videl Becky, ve, da je tako mračen, nasilen in srhljiv tudi fašizem – Becky (Lulu Wilson), manična, jezna trinajstletnica, je brutalno, sarkastično, groteskno obračunala z neonacisti. Zdaj, v Besni Becky, se vrne, le da se tokrat zaleti v Noble Men (okej, Proud Boys), pripadnike ‘patriotske’ paravojaške milice, bebave primitivce in pučiste, ki jih vodi Seann William Scott in ki naredijo hudo napako – ne le da ubijejo njeno novo gostiteljico, ampak da ji ukradejo psa Diega. A da ne bo kakega nesporazuma: Becky, vigilantka, antifašistična verzija Paula Kerseyja, bi jih zmlela, pa čeravno ji ne bi ubili psa – njihova napaka je že to, da so fašisti in rasisti. In seveda – da so toksični seksisti (ki imajo ženske za ‘femoide’). Lepo je videti angelsko najstnico, ki se upre terorju fašizma, rasizma, seksizma in sovražnega govora – in ki burleskno pobijanje fašistov spremeni v novo normalnost. »Mu je ravnokar razneslo glavo?« Absolutno. In ja – Becky ima do neonacistov, ki dajejo svojim sinovom ime Adolf, ničelno toleranco. Diego pa tak ljubitelj mesa.
Ljubitelji mesa se v Družinski večerji, avstrijskem gastrošokerju, prvencu Petra Hengla, Hanekejevega študenta (in verjetno tudi Seidlovega), za veliko noč zberejo na odročnem posestvu velike šefinje in avtorice kuharskih bestsellerjev (Pia Hierzegger), specialistke za diete. Tja pride tudi njena nečakinja Simi (Nina Katlein), neustrašni citat španske Pujse, ki se skuša znebiti odvečne teže, a se ji kmalu zazdi, da v tej družinski dinamiki nekaj ne štima – vse tiste čudne napetosti, morbidnosti in ritualne norosti jo navdajajo z nelagodjem, a se v nasprotju z drugimi na srečo posti. Družinska večerja, črna kronika body shaminga in družinskih vrednot po avstrijsko, ki bi jo lahko oglaševali s sloganom »Požrimo se«, je dobra reklama za post in slaba reklama za veliko noč. Po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če vam je kdo stikal po hladilniku.
– Marcel Štefančič, jr.
ponedeljek, 06. 11. 2023
Peklensko dobra 15. Noč grozljivk
V noči, ko strašijo čarovnice in pošasti, ko mrtvi vstajajo iz grobov, ko se odprejo vrata v podzemlje, je v peklenskem vzdušju potekal petnajsti horror maraton v Kinodvoru.
Kupčija z belim blagom Arabian Love
Jerome Storm, USA 1922 / 1922
prelepe slike iz pustinje, Maroka, Tangerja,
Krokar The Raven
James McTeigue / ZDA, Madžarska, Španija / 2012 / 110 min / angleščina
Film, ki so ga navdahnile skrivnostne okoliščine Poejeve smrti, preplete zgodovinska dejstva in fikcijo v skrivnostno in mračno pripoved, v kateri vlogo amaterskega detektiva prevzame kar mojster groze sam.
Smo, kar smo Somos lo que hay
Jorge Michel Grau / Mehika / 2010 / 90 min
Prvenec mehiškega režiserja je portret družine, ki jo povezuje strašanska skrivnost in ženejo pošastni apetiti. Ta šokantna, krvava in ganljiva predelava žanra grozljivke »naredí za ljudožerce to, kar je Vampirska ljubezen naredila za vampirje«.
Paradiž: Ljubezen Paradies: Liebe
Ulrich Seidl / Avstrija, Nemčija, Francija / 2012 / 120 min
Prvi film trilogije s skupnim naslovom Paradiž avstrijskega režiserja Ulricha Seidla ponudi provokativen pogled na razmerje med Evropo in Afriko.
Vzpon Viteza teme The Dark Knight Rises
Christopher Nolan / ZDA, Velika Britanija / 2012 / 165 min / angleščina
Osem let po tistem, ko je Batman izginil v noč in se iz junaka spremenil v ubežnika, se v mestu pojavi nova grožnja … Sklepni del trilogije o legendarnem superjunaku, ki ga je zrežiral Christopher Nolan (Memento, Izvor), so z navdušenjem sprejeli tako kritiki kot občinstvo.
Tabu Tabu
Miguel Gomes / Portugalska, Nemčija, Francija / 2012 / 114 min
Tabu je čudovita magično-realistična sanjarija, ki preoblečena v arhaično in nostalgično povest o izgubljenem raju utrjuje našo vero v moč filma. V Berlinu nagrajeno delo si je v hipu zagotovilo svoje mesto v analih filmske zgodovine.
Muzejske urice Museum Hours
Jem Cohen / Avstrija, ZDA / 2012 / 106 min
Varnostnik in obiskovalka dunajskega muzeja nepričakovano najdeta uteho v umetnosti in eden v drugem. Križanec med dokumentarcem in fikcijo, ki se sprašuje, kako umetnost oblikuje in odseva sodobno družbo.
Mondomanila Mondomanila
Khavn de la Cruz / Filipini, Nemčija / 2011 / 75 min
V muzikalu, ki povsem samosvoje slavi življenje v manilskem slumu, nastopi najstnik Tony D s svojimi izprijenimi prijatelji.
Srečni ljudje v tajgi Happy People, a Year in the Taiga
Werner Herzog, Dmitrij Vasjukov / Nemčija / 2011 / 80 min
Očarljiva študija življenja lovcev v sibirski tajgi, ki so, po besedah režiserja Wernerja Herzoga, »popolnoma svobodni«, saj živijo na enem izmed redkih koščkov našega planeta, ki se ga današnja civilizacija še ni dotaknila.
Histerija Hysteria
Tanya Wexler / Velika Britanija, Luksemburg, Nemčija, Francija / 2011 / 95 min / angleščina
Zabavna romantična komedija, postavljena v Anglijo 19. stoletja, temelji na resnični zgodbi o izumu električnega pripomočka za domačo rabo, ki naj bi viktorijanske ženske ozdravil ‘bolezni blodeče maternice’, znane pod imenom ‘histerija’.
Tokio! Tokyo!
Leos Carax, Michel Gondry, Bong Joon-ho / Francija, Japonska, Nemčija / 2008 / 112 min
Tokio!, film o japonski metropoli, je lepljenka miniatur z nadrealističnim pridihom ter s podpisi treh slovitih nejaponskih režiserjev – Michela Gondryja, Léosa Caraxa in Bong Joon-hoja.
Dvojne stopinje Los pasos dobles
Isaki Lacuesta / Španija, Švica / 2011 / 86 min
Isaki Lacuesta je navdih za to vizualno dognano mojstrovino našel v življenju ekscentričnega francoskega slikarja in pisatelja Françoisa Augiérasa. Gre za zmes dokumentarnega in umišljenega, ki je plod režiserjevega sodelovanja z enim trenutno najbolj razvpitih španskih umetnikov, Miquelom Barcelójem.