Danes je blagajna odprta od 15:50 do 21:15 (odprto še 01:15, tel: 01 239 22 17).
31. oktobra 2023 od 18. ure dalje.

Požrimo se!
Kvintet, ki bo šokiral letošnjo noč groze, gorja & gravža

Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. To, da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.

Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.

Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!

Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.

Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.

Vso to neprebavljenost – in ves ta epski, patološki, brezdanji občutek krivde – vam bo izsesal in izžgal korejski Lov na volkove. Predstavljajte si Osmega potnika, le da se ne dogaja na trgovski ladji, ki pluje po vesolju, ampak na trgovski ladji, ki pluje po morju. Toda ta Osmi potnik, perfektni žanrski koktajl, ima tudi pridih Carpenterjevega Napada na policijsko postajo in Westovega Letala prekletih – s to ladjo skušajo s Filipinov v Korejo prepeljati nevarne jetnike, prave pošasti (nekrofile, serijske morilce, pohlepne kapitaliste ipd.), ki pa na ladji naletijo na sebi enakega. No, hujšega – hiperzombijskega supervojaka, predatorske verzije superjunaka. In še preden rečete splatter, so že vsi krvavi – glave pokajo, roke letijo, žile ječijo, možgani cvrčijo. Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.

Lov na volkove je tako briljantna in pikantna reimaginacija Frankensteina, da bi Mary Shelley vzkliknila: It’s alive! In ta film je natanko to – grizlijevski dokaz, kako živi so mrtvi.

Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.« Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala

Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.

Kdor je pred tremi leti videl Becky, ve, da je tako mračen, nasilen in srhljiv tudi fašizem – Becky (Lulu Wilson), manična, jezna trinajstletnica, je brutalno, sarkastično, groteskno obračunala z neonacisti. Zdaj, v Besni Becky, se vrne, le da se tokrat zaleti v Noble Men (okej, Proud Boys), pripadnike ‘patriotske’ paravojaške milice, bebave primitivce in pučiste, ki jih vodi Seann William Scott in ki naredijo hudo napako – ne le da ubijejo njeno novo gostiteljico, ampak da ji ukradejo psa Diega. A da ne bo kakega nesporazuma: Becky, vigilantka, antifašistična verzija Paula Kerseyja, bi jih zmlela, pa čeravno ji ne bi ubili psa – njihova napaka je že to, da so fašisti in rasisti. In seveda – da so toksični seksisti (ki imajo ženske za ‘femoide’). Lepo je videti angelsko najstnico, ki se upre terorju fašizma, rasizma, seksizma in sovražnega govora – in ki burleskno pobijanje fašistov spremeni v novo normalnost. »Mu je ravnokar razneslo glavo?« Absolutno. In ja – Becky ima do neonacistov, ki dajejo svojim sinovom ime Adolf, ničelno toleranco. Diego pa tak ljubitelj mesa.

Ljubitelji mesa se v Družinski večerji, avstrijskem gastrošokerju, prvencu Petra Hengla, Hanekejevega študenta (in verjetno tudi Seidlovega), za veliko noč zberejo na odročnem posestvu velike šefinje in avtorice kuharskih bestsellerjev (Pia Hierzegger), specialistke za diete. Tja pride tudi njena nečakinja Simi (Nina Katlein), neustrašni citat španske Pujse, ki se skuša znebiti odvečne teže, a se ji kmalu zazdi, da v tej družinski dinamiki nekaj ne štima – vse tiste čudne napetosti, morbidnosti in ritualne norosti jo navdajajo z nelagodjem, a se v nasprotju z drugimi na srečo posti. Družinska večerja, črna kronika body shaminga in družinskih vrednot po avstrijsko, ki bi jo lahko oglaševali s sloganom »Požrimo se«, je dobra reklama za post in slaba reklama za veliko noč. Po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če vam je kdo stikal po hladilniku.
– Marcel Štefančič, jr.

ponedeljek, 06. 11. 2023

Peklensko dobra 15. Noč grozljivk

V noči, ko strašijo čarovnice in pošasti, ko mrtvi vstajajo iz grobov, ko se odprejo vrata v podzemlje, je v peklenskem vzdušju potekal petnajsti horror maraton v Kinodvoru.

Mishima: 25. 11., dan, ko si je sodil sam 11·25 jiketsu no hi: Mishima Yukio to wakamono-tachi

Koji Wakamatsu / Japonska / 2012 / 119 min

Še ena v vrsti Wakamtsujevih raziskav japonskega političnega ekstremizma. Asketska in nepristranska analiza času in kraju neprimernega idealizma.

Bling Ring The Bling Ring

Sofia Coppola / ZDA / 2013 / 90 min

Film, posnet po članku v reviji Vanity Fair, pripoveduje o skupini s slavo obsedenih najstnikov, ki je vdirala v domove zvezdnikov v Los Angelesu in iz njih odnašala na kupe dizajnerskih oblačil in drugih luksuznih predmetov. Med žrtvami so se znašli tudi Paris Hilton, Orlando Bloom in Rachel Bilson, druščina pa je v medijih postala znana pod imenom ‘Bling Ring’. Film oskarjevke Sofie Coppola je odprl letošnjo sekcijo Posebni pogled v Cannesu.

Sirotišnica El orfanato

Juan Antonio Bayona / Španija, Mehika / 2007 / 105 min / španščina

Ne! No

Pablo Larraín / Čile, Mehika, ZDA / 2012 / 118 min / španščina

Napet politični triler in obenem hudomušna medijska satira beleži resnično zgodbo o padcu Pinochetove diktature, do katerega ni pripeljala krvava revolucija, ampak nalezljiv slogan, spevna melodija in pisan logotip. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film 2013.

Speča lepotica La bella addormentata

Marco Bellocchio / Italija, Francija / 2012 / 115 min

Lanski dobitnik beneškega zlatega leva za življenjsko delo, italijanski mojster Marco Bellocchio, ob razvpitem primeru Eluane Englaro obravnava vprašanje evtanazije.

Kriki groze v zvočnem studiu Berberian Sound Studio

Peter Strickland / Velika Britanija / 2012 / 92 min

Napeta kafkovska metagrozljivka, postavljena v zaodrje zloglasnega italijanskega žanra grozljivk giallo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Ljubezen Amour

Michael Haneke / Avstrija, Nemčija, Francija / 2012 / 127 min / francoščina

Ljubezen je briljantno odigran in mojstrsko zrežiran intimen komorni film o moči ljubezni vpričo smrti. Zadnja stvaritev avstrijskega režiserja, ki so jo mnogi razglasili za mojstrovino in film leta, je poleg vrste drugih nagrad prejela zlato palmo v Cannesu in oskarja za najboljši tujejezični film.

Opomba Hearat Shulayim

Joseph Cedar / Izrael / 2011 / 105 min

Črna Venera Vénus Noire

Abdellatif Kechiche / Francija / 2010 / 164 min

V kontroverznem filmu francosko-tunizijskega režiserja Abdellatifa Kechicha (Kuskus), posnetem po resničnem življenju ‘Hotentotske Venere’, se za rasizmom kolonialističnega obdobja, spolnim poniževanjem, hipokrizijo malomeščanske družbe in intelektualno nepoštenostjo znanstvenikov razkriva pretresljiva zgodba o golem nasilju pogleda.

Ubij jih nežno Killing Them Softly

Andrew Dominik / ZDA / 2012 / 97 min / angleščina

Dva mala kriminalca oropata partijo pokra, ki poteka pod zaščito mafije, in s tem povzročita sesutje lokalne zločinske ekonomije. Brad Pitt igra plačanca, ki ga najamejo, da izsledi krivce in ponovno vzpostavi red. »Amerika ni dežela. Amerika je le biznis.«

Preganjanje Persécution

Patrice Chéreau / Francija / 2009 / 100 min / francoščina

Preganjanje je portret mladeniča, ki najde varno zatočišče v lastni bolečini, razklan med ‘željo po dajanju ljubezni in nezmožnostjo, da bi razumel ljubezen, ki mu je dana’. Patrice Chéreau (Kraljica Margot, Intimnost) se znova izkaže kot izjemen ‘režiser igralcev’ in tankočuten opazovalec medčloveških razmerij, ki se razkrijejo skozi prepričljive nastope Romaina Durisa, Charlotte Gainsbourg in Jean-Huguesa Anglada.

Hobit: Nepričakovano potovanje The Hobbit: An Unexpected Journey

Peter Jackson / ZDA / 2012 / 169 min / podnapisi, angleščina / 10+

Prvi del nove trilogije z oskarjem nagrajenega režiserja Petra Jacksona. Film po romanu J. R. R. Tolkiena.

Pijevo življenje Life of Pi

Ang Lee / ZDA / 2012 / 127 min

Priredba istoimenske knjižne uspešnice Yanna Martela v režiji Anga Leeja (Prežeči tiger, skriti zmaj, Gora Brokeback) je dobitnica štirih oskarjev, vključno z oskarjem za najboljšo režijo.

Klip Klip

Maja Miloš / Srbija / 2012 / 102 min / srbščina

Provokativen in kontroverzen portret mlade srbske ‘izgubljene generacije’ je po režiserkinih besedah »nežna, čustvena zgodba o odraščanju«. Film je osvojil glavno nagrado na festivalih v Rotterdamu in v Ljubljani ter sprožil številne vroče debate.

Nekaj je v zraku Après mai

Olivier Assayas / Francija / 2012 / 122 min

Nekaj je v zraku je delno avtobiografski portret mladega umetnika, ujetega v vrtinec politike, umetnosti in seksa v Franciji po maju ’68. Z natančnostjo in ljubeznijo narejena rekonstrukcija protikulture zgodnjih sedemdesetih je Olivierju Assayasu prinesla nagrado za najboljši scenarij na Beneškem filmskem festivalu.

Lincoln Lincoln

Steven Spielberg / ZDA / 2012 / 150 min

Steven Spielberg je posnel intimno in napeto zgodovinsko dramo o zadnjih mesecih Lincolnovega življenja ter njegovih prizadevanjih, da konča državljansko vojno, ponovno združi ljudstvo in dokončno odpravi suženjstvo. Daniel Day-Lewis je za svojo osupljivo metamorfozo v legendarnega ameriškega predsednika prejel oskarja za glavno moško vlogo.

Vozi! Drive

Nicolas Winding Refn / ZDA / 2011 / 100 min / angleščina

Skrivnostni, molčeči mladenič (Gosling) se čez dan udinja kot mehanik v neki zamazani losangeleški garaži in kot hollywoodski kaskader, čez noč pa kot voznik z domala nečloveškimi spretnostmi svoje usluge ponuja kriminalcem. Idilično, mirno trojno življenje se zaplete, ko se mladenič zaljubi v lepo sosedo (Mulligan) z majhnim otrokom in možem v zaporu.

Ženska, ki si je otrla solze The Woman Who Brushed Off Her Tears

Teona Strugar Mitevska / Severna Makedonija, Slovenija, Nemčija, Belgija / 2012 / 103 min

Ženska, ki si je otrla solze je zgodba o izgubi, krivdi in preživetju, ki na nepričakovan način preplete življenji dveh žensk z različnih koncev sveta. V filmu makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske (Sem iz Titovega Velesa) glavno vlogo odigra nekdanja Almodóvarjeva muza Victoria Abril.

360 360

Fernando Meirelles / Velika Britanija, Avstrija, Francija, Brazilija / 2011 / 111 min

360 je romantični triler, ki življenjske usode ljudi z različnih koncev sveta preplete v kalejdoskopsko pripoved o ljubezni v 21. stoletju. Film, ki ga je navdahnila igra Arthurja Schnitzlerja Rajanje (Reigen), je po scenariju Petra Morgana (Kraljica, Frost/Nixon) posnel Fernando Meirelles, režiser kultnega Božjega mesta in z oskarjem nagrajenega Zvestega vrtnarja.

Ljubezen je vse, kar potrebuješ Den skaldede frisør

Susanne Bier / Danska, Italija, Švedska, Nemčija, Francija / 2012 / 116 min

Romantična komedija z oskarjem nagrajene Susanne Bier (Boljši svet) se odvije med pripravami na poroko v s soncem obsijani italijanski vili sredi limoninega nasada, kamor pripotujeta ženinov oče – osamljeni in čustveno zakrneli vdovec – in nevestina mama – danska frizerka, ki okreva po dolgotrajni bolezni in bolečem razhodu z možem. That’s amore …

Kaj ko bi živeli vsi skupaj Et si on vivait tous ensemble?

Stéphane Robelin / Francija, Nemčija / 2011 / 96 min / francoščina

Peterica igralskih veteranov z Jane Fonda na čelu se težavam poznejših let postavi po robu z dobrim vinom, dobro hrano, živahnim humorjem in osvežujočo iskrenostjo. Uradni zaključni film festivala v Locarnu je komična drama o vprašanju, ki ga le redko slišimo med starejšimi: “Kaj ko bi živeli vsi skupaj?”

Dekle od nikoder La fille de nulle part

Jean-Claude Brisseau / Francija / 2012 / 91 min / francoščina

Domov za praznike Hjem til jul

Bent Hamer / Norveška, Švedska, Nemčija / 2010 / 90 min

V majhnem, s snegom pokritem norveškem mestecu se pod čarobno svetlobo severnega sija niz na videz nepovezanih vinjet preplete v grenko-sladko božično zgodbo o ljubezni in obupu, odpuščanju in upanju, rojstvu in smrti. Film, ki ga je mednarodno priznani norveški režiser Bent Hamer (Gospod Horten) prepojil s svojo značilno mešanico nenavadnega humorja in melanholije, je bil premierno prikazan na festivalu v Torontu, v San Sebastiánu pa je prejel nagrado žirije za scenarij. Ta topla zgodba z mrzle Norveške je ravno pravšnji film za odganjanje božične otožnosti.