15. Noč grozljivk (2023)
Požrimo se!
Kvintet, ki bo šokiral letošnjo noč groze, gorja & gravža
Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. To, da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.
Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.
Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!
Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.
Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.
Vso to neprebavljenost – in ves ta epski, patološki, brezdanji občutek krivde – vam bo izsesal in izžgal korejski Lov na volkove. Predstavljajte si Osmega potnika, le da se ne dogaja na trgovski ladji, ki pluje po vesolju, ampak na trgovski ladji, ki pluje po morju. Toda ta Osmi potnik, perfektni žanrski koktajl, ima tudi pridih Carpenterjevega Napada na policijsko postajo in Westovega Letala prekletih – s to ladjo skušajo s Filipinov v Korejo prepeljati nevarne jetnike, prave pošasti (nekrofile, serijske morilce, pohlepne kapitaliste ipd.), ki pa na ladji naletijo na sebi enakega. No, hujšega – hiperzombijskega supervojaka, predatorske verzije superjunaka. In še preden rečete splatter, so že vsi krvavi – glave pokajo, roke letijo, žile ječijo, možgani cvrčijo. Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.
Lov na volkove je tako briljantna in pikantna reimaginacija Frankensteina, da bi Mary Shelley vzkliknila: It’s alive! In ta film je natanko to – grizlijevski dokaz, kako živi so mrtvi.
Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.« Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.«
Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.
Kdor je pred tremi leti videl Becky, ve, da je tako mračen, nasilen in srhljiv tudi fašizem – Becky (Lulu Wilson), manična, jezna trinajstletnica, je brutalno, sarkastično, groteskno obračunala z neonacisti. Zdaj, v Besni Becky, se vrne, le da se tokrat zaleti v Noble Men (okej, Proud Boys), pripadnike ‘patriotske’ paravojaške milice, bebave primitivce in pučiste, ki jih vodi Seann William Scott in ki naredijo hudo napako – ne le da ubijejo njeno novo gostiteljico, ampak da ji ukradejo psa Diega. A da ne bo kakega nesporazuma: Becky, vigilantka, antifašistična verzija Paula Kerseyja, bi jih zmlela, pa čeravno ji ne bi ubili psa – njihova napaka je že to, da so fašisti in rasisti. In seveda – da so toksični seksisti (ki imajo ženske za ‘femoide’). Lepo je videti angelsko najstnico, ki se upre terorju fašizma, rasizma, seksizma in sovražnega govora – in ki burleskno pobijanje fašistov spremeni v novo normalnost. »Mu je ravnokar razneslo glavo?« Absolutno. In ja – Becky ima do neonacistov, ki dajejo svojim sinovom ime Adolf, ničelno toleranco. Diego pa tak ljubitelj mesa.
Ljubitelji mesa se v Družinski večerji, avstrijskem gastrošokerju, prvencu Petra Hengla, Hanekejevega študenta (in verjetno tudi Seidlovega), za veliko noč zberejo na odročnem posestvu velike šefinje in avtorice kuharskih bestsellerjev (Pia Hierzegger), specialistke za diete. Tja pride tudi njena nečakinja Simi (Nina Katlein), neustrašni citat španske Pujse, ki se skuša znebiti odvečne teže, a se ji kmalu zazdi, da v tej družinski dinamiki nekaj ne štima – vse tiste čudne napetosti, morbidnosti in ritualne norosti jo navdajajo z nelagodjem, a se v nasprotju z drugimi na srečo posti. Družinska večerja, črna kronika body shaminga in družinskih vrednot po avstrijsko, ki bi jo lahko oglaševali s sloganom »Požrimo se«, je dobra reklama za post in slaba reklama za veliko noč. Po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če vam je kdo stikal po hladilniku.
– Marcel Štefančič, jr.
ponedeljek, 06. 11. 2023
Peklensko dobra 15. Noč grozljivk
V noči, ko strašijo čarovnice in pošasti, ko mrtvi vstajajo iz grobov, ko se odprejo vrata v podzemlje, je v peklenskem vzdušju potekal petnajsti horror maraton v Kinodvoru.
Aurora Aurora
Cristi Puiu / Romunija, Švica, Nemčija, Francija / 2010 / 181 min / romunščina
Kriminalna srhljivka po romunsko: počasna, statična, prešita z nenavadnimi dialogi in pobliski črnega humorja ter okronana s silovitim sklepnim obratom. Za potrpežljive.
Brata Brothers
Jim Sheridan / ZDA / 2009 / 105 min / angleščina
Razburljiva, pretresljiva družinska drama dveh ranjenih moških psihologij in ženske, ujete v primež med obema; zgodba o ljubezni, zvestobi in moškosti na ozadju sodobnih vojaških spopadov v Afganistanu; ameriška priredba istoimenske danske uspešnice v režiji Susanne Bier iz leta 2004.
Zidane – portret 21. stoletja Zidane: un portrait du 21e siècle
Douglas Gordon in Philippe Parreno / Francija, Islandija / 2006 / 90 min / francoščina, španščina
Nowhere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu Nowhere Boy
Sam Taylor-Wood / Velika Britanija, Kanada / 2009 / 98 min / angleščina
Zgodba o burnih najstniških letih Johna Lennona. Odraščajoči upornik, ujet v malenkostno mentaliteto povojne Britanije in razpet med ljubeznijo dveh materinskih likov, išče izhod in najde glas, ki mu bo za vedno spremenil življenje.
Naj ostane med nami Neka ostane među nama
Rajko Grlić / Hrvaška, Slovenija, Srbija / 2010 / 87 min / hrvaščina
Dvojna življenja in večplastna razmerja se spletajo v grenko-sladko zgodbo o srditem iskanju ljubezni in sreče, o strasti, ki ne usahne, ter o usodnih posledicah, do katerih pride, ko se – četudi po naključju – znajdete v tuji postelji.
Avatar Avatar
James Cameron / ZDA, Velika Britanija / 2009 / 162 min / podnapisi, angleščina, španščina
Eden najtežje pričakovanih filmov vseh časov, znanstvenofantastična giga uspešnica v režiji Jamesa Camerona (avtorja Titanika, Terminatorja in drugega dela Osmega potnika), premika meje posebnih filmskih učinkov in postreže s kritično prispodobo ameriških intervencij na tuja ozemlja.
Tišina pred Bachom Die Stille vor Bach
Pere Portabella / Španija / 2007 / 102 min / nemščina, španščina
Nadrealističen eksperimentalni filmski kolaž, ki skuša ujeti preplet glasbe in podobe. Skozi serijo navidez nepovezanih vinjet, ki prečkajo dežele, jezike in zgodovinska obdobja, igrivo prikaže vez med klasično glasbo in evropsko identiteto.
Štiri noči z Ano Cztery noce z Anna
Jerzy Skolimowski / Poljska, Francija / 2008 / 87 min / poljščina
Povsem samosvoje povedana zgodba o obsedeni strasti ter moči in omejitvah človeške ljubezni: z metafizičnim pridihom in vdori elementov črne komedije. Po 18 letih odsotnosti smo dočakali veliko vrnitev poljskega mojstra Skolimowskega.
Fahrenheit 11/9 Fahrenheit 11/9
Michael Moore / ZDA / 2018 / 128 min
Dokumentarec Michaela Moora ponuja provokativen in na trenutke komičen pogled na čas, v katerem se trenutno nahaja Amerika.
Pisatelj v senci The Ghost Writer
Roman Polanski / Francija, Nemčija, Velika Britanija / 2010 / 128 min / angleščina
S suspenzom in morečim vzdušjem nabit politični triler pripoveduje nadvse aktualno zgodbo o izdajstvu, o skritih, mračnih vzvodih globalne politike, ter naposled sporoča, da zgodovino pišejo tisti, ki preživijo.
Breza Breza
Ante Babaja / 1967 / 92 min
Abonma za poznejša letaFilmska srečanja ob kaviin izvengostja: Manca Košir
Kratki animirani filmi Konija Steinbacherja Kratki animirani filmi Konija Steinbacherja
Koni Steinbacher / Slovenija
Kuskus La graine et le mulet
Abdellatif Kechiche / Francija / 2007 / 151 min / arabščina, francoščina, ruščina
Film francosko-tunizijskega režiserja s svojo ganljivo pripovedjo o stiskah in preizkušnjah nekega moža in o sanjah, ki ga navdihujejo, zareže prav v srce spreminjajoče se družbe. Kuskus, ki so ga navdušeni francoski filmski kritiki v hipu označili za mojstrovino, je ovenčan s številnimi nagradami in priznanji, med drugim štirimi cezarji, štirimi nagradami na festivalu v Benetkah in prestižno nagrado Louis Delluc.
Štiri ženske Naalu Pennungal
Adoor Gopalakrishnan / 2007 / 105 min / malajalščina
Kompleksnost položaja ženske v tradicionalni indijski skupnosti, v kateri prevladujejo moški, se minimalistično riše skozi kvartet zgodb, ki pripovedujejo o življenju prostitutke, device, gospodinje in samske ženske.
Štirikrat Le quattro volte
Michelangelo Frammartino / Italija / 2010 / 88 min
Poetična vizija cikličnega prehajanja narave in življenja ter večnih tradicij nekega brezčasnega prostora. Pripoved brez besed je animistična zgodba o eni duši in njenih štirih življenjih. Smrt ni kraj, človek je izvzet iz središča sveta …
Koncert Le concert
Radu Mihaileanu / Francija, Italija, Romunija, Belgija / 2009 / 119 min / francoščina, ruščina
»Če križate nostalgičnost filma Zbogom, Lenin! s tatinsko razposajenostjo Brooksovih Producentov, dobite bistvo te burkaste ruske komedije.«Andrea Gronvall, Chicago Reader
Govorilnica Taxiphone: El Mektoub
Mohammed Soudani / , Švica / 2010 / 94 min / arabščina, francoščina, nemščina
Zmagovalni film festivala Kino Otok – Isola Cinema 2010
Curling Curling
Denis Côté / Kanada / 2010 / 92 min / francoščina
Melanholična zgodba, postavljena na rob družbe, ponuja vpogled v nenavadno zasebno življenje očeta in njegove hčere. Film je bil na festivalu v Locarnu nagrajen za najboljšega režiserja in najboljšo moško vlogo.
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre
Barbet Schroeder / Francija, Japonska / 2008 / 105 min / angleščina, francoščina, japonščina
Ženske brez moških Zanan-e bedun-e mardan
Shirin Neshat in Shoja Azari / Nemčija, Avstrija, Francija / 2009 / 99 min / perzijščina
Dobitnik srebrnega leva na 66. beneškem filmskem festivalu.
Piran – Pirano Piran – Pirano
Goran Vojnović / Slovenija / 2010 / 101 min / slovenščina, srbohrvaščina
Tam nekje Somewhere
Sofia Coppola / ZDA / 2010 / 98 min / angleščina
Sofia Coppola (Izgubljeno s prevodom) predstavlja z zlatim beneškim levom nagrajeni minimalistični portret sodobnega Los Angelesa in bede zvezdništva.
Jules in Jim Jules et Jim
François Truffaut / Francija / 1962 / 105 min / angleščina, francoščina, nemščina