Zgodbe so postavljene na podeželsko območje Južne Indije med letoma 1940 in 1960. V vseh štirih ženska odigra vlogo, ki ji jo je določila družba – junakinje se morajo odločiti med svobodo ali jetništvom. V prvi zgodbi ženska vstopi v neformalen zakon in se tako odreče prostituiranju. Zakonca sta revna, živita na ulici, verjameta pa v svetost zakona. V drugi zgodbi Kumari poročijo z moškim iz sosednje vasi, vendar jih ta razočara, ko pride na obisk in jim poje vso hrano do zadnje drobtine. Gospodinja iz tretje zgodbe ne more zanositi, a ponuja se ji star prijatelj iz šolskih klopi … njegovi brki so zapeljivi, kaj pa posledice? Srce parajoč nastop ima ženska iz četrte zgodbe, katere mlajša sestra se poroči pred njo. Da bi ubežala samskemu stanu, se preseli k sveže poročenemu paru, kar povzroči več težav, kot jih reši, zato se kmalu odloči spoprijeti se svetom kot samska.
Štiri ženske Naalu Pennungal
Kompleksnost položaja ženske v tradicionalni indijski skupnosti, v kateri prevladujejo moški, se minimalistično riše skozi kvartet zgodb, ki pripovedujejo o življenju prostitutke, device, gospodinje in samske ženske.