Jules in Jim Jules et Jim

François Truffaut / Francija / 1962 / 105 min / angleščina, francoščina, nemščina

, režija François Truffaut, scenarij François Truffaut, Jean Gruault (po istoimenskem romanu Henrija Pierra Rochéja), fotografija Raoul Coutard, montaža Claudine Bouché, glasba Georges Delerue, producent Marcel Berbert, igrajo Jeanne Moreau, Oskar Werner, Henri Serre, Marie Dubois, Vanna Urbino, Boris Bassiak, Anny Nelsen, Sabine Haudepin, Christiane Wagner

festivali, nagrade Nagradi (kristalni zvezdi) za najboljši film in najboljšo igralko (Jeanne Moreau) na podelitvi nagrad Francoske filmske akademije leta 1962. Nagrada za najboljšo režijo na filmskem festivalu Mar del Plata.

IMDb

zgodba
V Parizu pred prvo svetovno vojno prijateljstvo poveže Julesa (Oscar Werner), Nemca, z Jimom (Henri Serre), Francozom. Brezskrbna boema postaneta nerazdružljiva prijatelja, ki si v življenju delita vse, tudi ženske. Očarana od fotografije kipa ženske s skrivnostnim nasmeškom srečata mlado žensko, Catherine (Jeanne Moreau), z enakim nasmehom. Med trojko se splete ljubezenski trikotnik, trajajoč dve desetletji, ki mu do živega ne pride niti vojna.

Nesmrtna filmska klasika in obenem ena najlepših ljubezenskih zgodb, ujetih na filmski trak.

zanimivosti
Henri-Pierre Roché, avtor romana, po katerem je film posnet, je lik neobičajne glavne junakinje Kathe (v filmu Catherine) oblikoval po resnični osebi, nemški prevajalki Helen Hessel. Šele leta 1980, ko mu je takrat že štiriindevetdesetletna Helen Hessel poslala dopisnico, v kateri mu čestita za film, je Truffaut izvedel, da je gospa še živa. Iz plemenitih, diskretnih vzgibov je storil vse v svoji moči, da resnično ozadje filma (in romana) ne bi prišlo v javnost, saj je bil med drugim sin gospe Hessel takrat švicarski veleposlanik v Parizu.

iz prve roke
“Film ima dve temi: prva je ‘fantovsko prijateljstvo ne sme umreti’ in druga, ‘da se v troje ne da živeti’. Ideja filma je v tem, da ljubezenski par kot model ne zadostuje, druge možnosti pa ni.”
– François Truffaut

“Vse o čemer lahko v tem trenutku razmišljam, je Jules in Jim. Posneti ta film bo najbrž strašno težavno, vendar utegne biti izreden.”
– François Truffaut v pismu Helen Scott, avgust 1960

“Pravkar sem zapustil Pariz in se zatekel v Saint-Paul-de-Vence, sam, v mir in tišino, da bom lahko delal na scenariju za film Jules in Jim in nič drugega. Ta, moj naslednji film, bo himna življenju in smrti, prek veselja in žalosti prikazana nezmožnost kakršnekoli seksualne kombinacije onstran ljubezenskega para.”
– François Truffaut v pismu Helen Scott, september 1960

“Nekoliko sem v zaostanku z delom na scenariju; vame se je naselil nemir, otrpel sem od strahu; konec januarja ti pošljem kopijo dialogov.”
– François Truffaut v pismu Helen Scott, december 1960

“Zdaj, tik pred začetkom snemanja svojega tretjega filma, trpim za groznim napadom živčnosti; lahko bi ga opredelil kot mešanico ponosa, nečimrnosti, ambicije in še številnih ostalih nizkotnih in obenem neubranljivih faktorjev: želim si, da bi Jules in Jim postal najbolj popoln uspeh, kar si ga lahko zamislim.”
– François Truffaut v pismu Helen Scott, marec 1961

Jules in Jim: nekateri intelektualci so navdušeni (Queneau, Audiberti, moji kolegi režiserji!). Ženske jočejo, mnogo moških je razsrjenih. To je moj prvi namenoma dolgočasen film (traja uro in petdeset minut). Iskreno povedano, zaradi treh igralcev se drži bolje kot moji prejšnji filmi. Francoski in tuji kritiki ga bodo branili lažje kot Streljajte na pianista; publiki se bo zdel nekoliko bolj komercialen, vendar seveda manj kot Štiristo udarcev, ki je požel uspeh, za kakršnega vem, da ga ne bom deležen nikdar več.”
– François Truffaut v pismu Helen Scott, december 1961

portret avtorja
François Truffaut (1932 – 1984) velja za najbolj priljubljenega izmed gručice pariških filmskih zanesenjakov, ki jih danes poznamo kot tvorce enega najbolj vplivnih in usodnih filmskih gibanj, francoskega novega vala, za katerega manifest (članek Določena tendenca francoskega filma, januarja 1954 objavljen v znameniti reviji Cahiers du cinéma) je poskrbel prav Truffaut. Filmski kritik, učenec Andréja Bazina, enega ključnih filmskih teoretikov, in goreči ljubitelj Johna Forda, Howarda Hawksa, Jeana Renoirja, Jeana Vigoja in zlasti Alfreda Hitchcocka, je filmski svet leta 1959 osupnil in za vedno zaznamoval s prvencem Štiristo udarcev (Les Quatre cents coups, zlata palma za najboljšo režijo v Cannesu). V enakomernem tempu približno filma letno je do svoje prezgodnje smrti Truffaut posnel enaindvajset celovečernih filmov, ki so na čudežen način lovili ravnotežje med všečnostjo širšemu občinstvu in nesporno umetniško kvaliteto. Avtorica izčrpne knjige o Truffautu, Carole Le Berre, je o Truffautu pisala kot o cineastu strastnih in večnih čustev, ki z vsakim novim zapisom, posnetkom in montažnim rezom zgošča, strnjuje in si izmišlja zmeraj bolj surove, vznemirljive, stopnjevane prizore. Govori tudi o prekletstvu njegovih filmov, natančneje, bistveni dvojnosti med prijaznim, urejenim videzom in prikritim divjaštvom, ki v vsakem trenutku lahko privre na dan. Skozi podtalno nasilje njegovih »dvojnih filmov«, ki so kot »dvojni vohuni«, se nam odkriva umetnost prepovedanega in v njej svojevrstna spotakljivost Françoisa Truffauta.

kritike filma
Jules in Jim je najbolj vznemirljiv film, narejen na Zahodu, vse od Avanture, Do zadnjega diha in Truffautovega prejšnjega filma Streljajte na pianista dalje; zaradi lepote in topline svojih podob je bogatejši in bolj prepričljiv kot katerikoli izmed naštetih filmov. Prepričana sem, da bo v prihodnosti obveljal za enega največjih liričnih dosežkov kinematografije, ob boku z deli Griffitha in Renoirja.”
– Pauline Kael

Jules in Jim je najbolj tipično francoski film, kar sem jih v življenju videl, tako v smislu svoje bistroumne psihologije kot prek razvoja filmskih likov. Nadalje gre za popolno poroko talentov med režiserjem in glavno igralko.”
– Vincente Minnelli

Jules in Jim: ideali v primežu časa
Nika Bohinc
Ko je Truffaut snemal svoj tretji celovečerec Jules in Jim (Jules et Jim, 1962), je bil njegov namen posneti nizkoproračunski, priljubljen, predvsem pa finančno uspešen film, s katerim bi se pri producentu odkupil za polom predhodnega Streljajte na pianista (Tirez sur le pianiste, 1959), sebi pa zagotovil nadaljevanje režiserske kariere. Hvalnica prijateljstvu in ljubezni, ki jo je za platno priredil po tedaj še neznanem romanu pisatelja Henri-Pierra Rocheja, je na pohodu po kinematografih dodobra razvnela tako filmsko kritiko kot gledalce. Za nekdanje čase šokantno, drzno in še za dandanašnje očarljivo ter predvsem razorožujoče iskreno izpoved ljubezenskega trikotnika so ponekod po svetu najprej prepovedali (na primer v Italiji), drugje so jo nemudoma razglasili za kultni film generacije, ki je rasla v letih po koncu druge svetovne vojne, sredi prebujajočega se liberalizma in razkrajajoče se meščanske morale, jo potem v kanonu filmske zgodovine dolgo prepoznavali kot enega prvih in zatorej ključnih predstavnikov francoskega novega vala ter Truffautov najzrelejši, najbolj prečiščen film, dokler ni naposled obveljala za klasiko. Torej za eno tistih izbranih umetniških del, ki so ugnala čas in postala nesmrtna.
In Jules in Jim je menda, kot je pokazala vsa minulost od njegovega nastanka do zdaj, ko bi ga, ozirajoč se na izhodišče zgodbe (ta seže v La Belle Epoque, buržoazni Pariz leta 1912, in se razteza do prvih pohodov fašizma po Evropi), pravzaprav zlahka šteli med kostumske filme (kakšna nemogoča misel!), res brezčasen. Brezčasen predvsem zato, ker so v njem zastavljena vprašanja svobodne (in obenem popolne, absolutne) ljubezni ter možnih oblik odnosov med ljudmi težko pomirljiva ter tako globoko vrezana v kožo preteklega tisočletja, da bo njena povrhnjica – vsa razrvana od zagat in eksperimentiranja s človeškimi čustvi in izkustvi – še dolgo skelela vse tiste ‘junake’, ki jih razpihujemo ter brez konca iščemo en sam odgovor nanje. Kot to vprašanje preganja Julesa in Jima in predvsem Catherine, žensko, ki jo oba ljubita in ki ljubi svoje moške, še bolj pa lastno življenje in svet, a naposled vseeno klone pred spoznanjem, da se tega vendarle ne da povsem ukrotiti ter podrediti željam, ki ga ženejo naprej.
No, Truffaut v Jules in Jim vendarle ne pripoveduje zgodbe o srečno-nesrečni Catherine, čeprav je ta ves čas v ospredju. Žena, mati in ljubimka, že v tistem času skorajda vizionarsko dodelan ‘ideal’ ženske modernega časa: raztrgana med številna nasprotja, med svoj notranji imperativ svobode, iskanja in kreiranja lastnega sebstva na eni ter med (tem potrebam nasprotujočo, morda pa vendarle vzporedno) zahtevo po družini, gotovosti in posedovanju, se vrti v začaranem krogu kakor barka brez krmarja, kot pobesneli zmaj, ki grize svoj lastni rep. Truffaut domala ves čas govori iz moškega gledišča in lik Catherine bolj kot subjekt oziroma resnična ženska iz mesa in krvi obstaja predvsem kot objekt fascinacije, kot idealna, nezemeljska podoba ženske, kakršno so zgradile ter v moškega (a tudi žensko) vsadile literatura, slikarstvo … in druge romantične umetnosti. Na začetku filma vidimo, da se Jules in Jim v Catherine tako nesmrtno zaljubita zato, ker na njenih ustnicah najdeta nasmešek kipa, ki ju je očaral, kar Truffaut izpove zelo filmsko, z gibanjem kamere, ki nemirna in trzajoča drobi njen obraz, se ji približa do te mere, da skorajda začutimo njen srčni utrip, natanko tako kot poprej zapleše okrog goreče oboževane skulpture, katero sta prijatelja iskala po svetu. V svojem občudovanju pa pozabita, da je še tako skrivnostna in popolna umetnina vendarle manj kompleksna in enigmatična od svojega živega modela …
Jules in Jim je morda zato tudi film o idealih, ali še bolje, o poslavljanju od idealov, ki se v teku življenja po Truffautu vedno znova izkažejo za nečiste, krute namesto naivne in nedolžne, zlasti pa boleče oddaljene od resničnosti. Catherinino življenjsko načelo in hkrati njen fantom je bila svobodna ljubezen, a ta ni mogla obstati kot resnična, ker jo je vedno postavljala pred zaresna čustva in moške, realnejše od njenih idealov. Prav tako Jules in Jim nista mogla obdržati vihrave in v razpoloženjih hitro nihajoče Catherine, ki je bila vse drugačna in vse manj božanska kot tisti lepi, mili, nemi kip s skrivnostnim nasmehom, po katerem sta hrepenela.
In nenazadnje je Jules in Jim film o času, saj pokaže njegovo neustavljivo, uničevalno moč in veliko željo človeka, da bi ga ustavil, ga kot Truffaut svojo Jeanne Moreau freeznil, zajezil trenutke, ki odtekajo v njem. Željo, da bi lahko vsaj včasih tudi življenje ali vsaj kakšen njegov košček spremenili v kip, neobčutljiv za odmiranje in čas. In bi se potem vedno znova vračali k njemu, pili od njegove brezmadežne podobe in se poglabljali vanj, prav tja do mesta in točke intimnosti, kjer bi lahko večno doživljali njegovo stvarjenje.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno