Slovenski filmi, za katere le redko slišimo 2023
Sončni krik, Pomladni veter, Krč, Trenutki odločitve in Dobri stari pianino so slovenski filmi, ki jih le redko vidimo. Vraga, nekaterih sploh nikoli ne vidimo. Po malem smo pozabili, da obstajajo. Izgubili smo jih. Čas je, da jih spet najdemo in odkrijemo in rekanoniziramo. Festival slovenskih filmov, za katere le redko slišimo, bo nadaljeval to, kar je lani začel festival slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali.
Boštjan Hladnik je Sončni krik, ki je za swinging Slovenijo naredil to, kar so za swinging London naredili filmi Povečava, Darling in Težka noč nekega dne, napisal med vožnjo iz Nemčije v Ljubljano. »Ko se mi je kaj posvetilo, sem zapeljal na stran in reč hitro zapisal. In tako celo pot. Nenehno sem ustavljal. Na Vibi so ga začuda zelo hitro sprejeli, toda ko je prišel v kino, so bili vendarle vsi spet malce šokirani. Zdelo se jim je, da je padel z neba.«
Ne brez razloga: Sončni krik – portret slovenskih bonbonskih, kantilenskih, brezskrbnih, razigranih, groovy šestdesetih, lahkotni melange slogov à la Casino Royale in Mož iz Ria, sladoledno odbita, vitalistična, karnistična, revijska, hektična glorifikacija obmorskega »mesta mladih« (seksualna revolucija, frontalna golota, rekreativni seks brez občutka krivde in slabe vesti, psihedelija, kulizem, kontrakulturne vibracije, nonkonformizem, revolt, »marmeladarji«, hepening, strip, russmeyerski camp, burleskni antimaterializem, tatijevsko soočenje s postvarelostjo, predmetnostjo in skomercializiranostjo družbe) – je skeniral lahkotne, blesave britanske rock komedije, ki so cvetele v šestdesetih (Na pomoč!, Težka noč nekega dne, Poletne počitnice, Vse to se dogaja, Lov za bombo, Ferry Cross the Mersey, Veseli diamanti, Kukavičja patrulja ipd.), pa tudi sočasne holivudske rock komedije, eksploatacijske B-norčije, ki so se običajno vrtele ob morju in ki so imele v naslovih bodisi besedo Party, Beach ali pa Bikini (Beach Party, Pajama Party, Muscle Beach Party, Bikini Beach, The Ghost in the Invisible Bikini, Beach Ball, Beach Blanket Bingo ipd.). V vseh so nastopali popularni bendi – tako kot tu Kameleoni, ki so tedaj blesteli s štikli Sjaj izgubljene ljubavi, Looking For Me, La Felicita in Too Much on My Mind in ki so razpadli leta 1968, potemtakem prav v letu Sončnega krika: zaradi odhoda na služenje vojaškega roka, ki je bilo za slovenski rock to, kar so bile v Hladnikovem lustspielu Ubij me nežno za belo mucko piranhe.
Hladnik je na Slovenijo pogledal skozi tuje, »nadrealistične« oči. Kot alien. Slovenski film bi moral na Slovenijo vedno pogledati skozi tuje oči – ali pa bi se moral dogajati v tujini. Ali – ali. Mar niso vsi še vedno omamljeni od Vesne, ki jo je František Čap posnel skozi tuje oči?
Hladnik je imel tudi tokrat – pač tako kot vedno – težave. Ko je France Štiglic, tedanji direktor Vibe, zagledal vsa tista gola dekleta, je zahteval, da jih Hladnik izreže, češ da so mladoletnice, kar bi lahko pripeljalo do problemov z njihovimi starši, in da se negative vseh teh izrezanih posnetkov komisijsko uniči.
V Sončnem kriku v tovarni vidimo hladilnik, v katerega roparja skrijeta svoj plen, ne pa tudi tistih, ki so ta »magični« hladilnik ustvarili, izdelali, proizvedli. Rdeča nit zgodbe postane produkt, ne pa delavec, ki ga je proizvedel. In Slovenija je v slovenskih filmih izgledala kot ta hladilnik – kot dežela, ki je ni nihče ustvaril. Ki je ni nihče proizvedel. Kot brezmadežno spočet produkt. Kot produkt »čistih« misli in »čistega« srca. Kot čudež. Kot neposredni produkt lepote Naroda. Kot produkt partizanov, kmetov in umetnikov. Kot zaklad.
Sončni krik bo dopolnil Pomladni veter, ki ga je Rajko Ranfl, avtor pozabljene, a lani ponovno najdene Mrtve ladje, posnel leta 1974. Študentka (Mira Nikolić), ki je v Ljubljano prišla s podeželja, se preživlja s poziranjem na akademiji likovnih umetnosti, kjer pa takoj postane plen sestradanih pogledov. Vanjo se zatreska neki študent, ona pa vanj, toda do sreče ju loči nekaj tujih postelj. Pomladni veter je videti kot slovenska verzija Hagmannovih Jagod in krvi, le da ni krvi. Ljubljana se po impresivni najavni špici priziblje kot metropola svobodne ljubezni in hipijevskega swinginga, celo Polona Vetrih okrog skače v spodnjem perilu, medtem ko Mira Nikolić pol filma itak preživi v aktu.
On: »Midva skupaj bi delala čudeže.«
Ona: »Gospodarske ali seksualne?«
V Ranflovih filmih čudeži vedno pridejo v parih. Punce so živahne, fantje apolitični, njihova umetnost pa je seksi. To je bil čas, ko se je celo seks zdel kot umetniški akt. Študentje nosijo seksualno revolucijo v očeh, ustih in telesih, a se ne pretvarjajo, da Jean Eustache vmes ni posnel Matere in kurbe, zgodbe iz študentskih dni. Čap se je lahko leta 1953 – in leta 1957, če smo že ravno pri tem – pretvarjal le, da Arne Mattsson ni posnel filma Plesala je eno samo poletje, v katerem se Ulla Jacobsson ni pretvarjala, da Gustav Machaty ni posnel Ekstaze.
»Če gresta dva na sekret, pa vzameta s sabo tranzistor – a je to tud kultura,« sprašujejo ljudje, ki so ta revolucionarni čas povsem očitno zamujali. Kodrovo vižo Pomladni veter poje Ditka Haberl. Film so prodali celo v Sirijo. Živo si predstavljam, da so se sirski študentje množično prijavljali v ljubljansko študentsko naselje, kajti Pomladni veter je sijajna promocija študentskega naselja.
Pomladni veter in drugi filmi, ki so se tedaj dogajali v Ljubljani (Strah, Maškarada, Ko pride lev), so sporočali: v mestu ljudje mislijo le na seks. Kar se običajno konča slabo. A tudi Šprajčev Krč in drugi filmi, ki so se tedaj dogajali na podeželju (Vdovstvo Karoline Žašler, Ljubezen na odoru, Rdeče klasje), so sporočali: na podeželju ljudje mislijo le na seks. Kar se običajno konča slabo. Toda vsi skušajo dati tako samomoru kot seksu nekaj triglavske monumentalnosti. Krč ni bil velik hit le pri nas, temveč tudi v Srbiji – vsi so hoteli videti, kako »to« počnejo Slovenci in Slovenke. V Jugoslaviji si ga je ogledalo okrog pol milijona ljudi, a ironično, Teja Glažar je imela na domačem podeželju – v Novi Gorici, kjer je tedaj živela – zaradi »tistega« seksa z Borisom Cavazzo hude, hude težave. Seksualne revolucije je bilo konec.
Krč je film o umazani industriji (tovarna cementa) in socialističnem kapitalizmu, ki zastrupljata, kvarita, razjedata in uničujeta lepoto Naroda (Triglav, ki je v vsaki pedi slovenske grude). Novo se tu spopada s starim, razvito z nerazvitim, arhaičnim, zaostalim in primitivnim, potemtakem s tistim, kar ne dohiteva urbane razvitosti socialističnih, samoupravnih odnosov. Skozi oči družbe, ki je že v socializmu, gledamo podeželje, ki še vedno živi zunaj socializma – kot pred vojno. Krč je film o slovenskem spopadu civilizacij.
Naratorka Sončnega krika, Pomladnega vetra in Krča je seksualna revolucija, narator Dobrega starega pianina, ki ga je leta 1959 posnel France Kosmač, pa je ultimativni revolucionar – dobri stari pianino, junak revolucije in II. svetovne vojne, ki je naredil Slovenijo, a verjetno sploh ni bil »rojen« v Sloveniji, ampak morda v Parrottovi burleski Glasbena skrinja, v kateri pianino sizifovsko tovorita in uničujeta Stan Laurel in Oliver Hardy, morda v Andaluzijskem psu, v katerem se med srdito vojno spolov na klavirju pojavi mrtvi konj, morda v Mackendrickovih Morilcih stare gospe, v katerih roparji hlinijo, da so glasbeni kvintet, in morda v Casablanci, v kateri so v pianinu skrite vize, ki beguncem jamčijo varnost pred vojno in nacizmom. Streljajte na pianista!
In melanholični, svetniški, heroični pianino kroži od lastnika do lastnika (podobno kot tista magična, brezhibna puška v Mannovem vesternu Winchester ’73, ki vsakega lastnika korenito spremeni, ali oni uhani v Ophülsovem filmu Madame de …, ki v Bressonovem Baltazarju mutirajo v melanholičnega, svetniškega osla, v Denarju, Bressonovem zadnjem filmu, pa v ponarejeni bankovec za 500 frankov), dokler ga ne dobijo partizani, ki poskrbijo, da pianino pride v domobransko postojanko, nastanjeno v cerkvi, v katero partizanski agent podtakne peklenski stroj.
Anuška (Vida Kuhar), Sneguljčica osvobodilnega gibanja, v postojanko pride kot uglaševalka, toda v resnici naj bi dala partizanom z dogovorjeno melodijo »znak«, da je namestitev peklenskega stroja uspela, s tem pa tudi »znak« za napad. Pred detonacijo peklenskega stroja naj bi cerkev kakopak zapustila, kar pa se ne zgodi: Anuška namreč ne neha igrati! Povsem jasno ve, da bo peklenski stroj neizogibno razneslo in da bo pri tem tudi sama umrla, toda kljub temu igra naprej. Do konca, do smrti. Igra naprej, pa četudi se zaveda strašnih, katastrofalnih, pogubnih posledic svojega početja. Kot Victoria Page (Moira Shearer), balerina, ki v Powell-Pressburgerjevih Rdečih čeveljčkih pleše do krvi, do smrti.
Zakaj igra še naprej, pa četudi ve, kaj se bo zgodilo? Zakaj umre, pa četudi ji ne bi bilo treba? Je res tako impresionirana nad svojim igranjem? Je res tako zadovoljna z odzivom navdušene, hvaležne domobranske publike? Je trik res v tem, da s svojim igranjem ne zapelje le domobrancev, ampak tudi sebe? Ali pa je njeno »igranje do smrti« le resnica radikalne etične odločitve, ki je neločljiva od terorja? Teror je del etične odločitve. Če je odločitev etična, potem mora nekdo umreti. Smrt je dokaz, da je bila odločitev etična.
Variacijo tega, kar se zgodi v Dobrem starem pianinu, ponujajo tudi Čapovi Trenutki odločitve, ki izgledajo kot transfiguracija Hawksove klasike Imeti ali ne, v kateri Humphrey Bogart s svojo barko prevaža in rešuje zakonca Bursac, člana francoskega odporniškega gibanja, ki se zatečeta na Martinik. Doktor Koren (Stane Sever), alias Profesor, ki v bolnišnici operira ranjenega ilegalca in ki potem – bolj ali manj v samoobrambi – ubije domobranskega poročnika, se po begu zateče k brodarju (Stane Potokar), za katerega se izkaže, da je oče ubitega domobranskega poročnika.
A to še ni vse. Brodar na tiralici vidi obraz človeka, ki je ubil njegovega sina. Tudi to še ni vse. Doktor ugotovi, da je brodar videl tiralico in da torej ve, kdo je ubil njegovega sina. V brodarjevih očeh tli sla po maščevanju. Tudi puško ima pri roki. Doktor bi lahko še pravočasno zbežal – hišo bi lahko zapustil, še preden se vrne brodar. Toda ostane, saj sklene, da bo brodarjevi snahi pomagal pri porodu.
Pri svoji etični odločitvi torej vztraja, pa četudi se vnaprej zaveda strašnih posledic svoje odločitve. To, kar počne, počne, ne glede na potencialno katastrofalne posledice svojega početja. Ve, kaj počne, a to počne, pa četudi tvega, da ga bo brodar ubil. Toda: kaj če si to le umišlja? Kaj če si le umišlja, da bo preživel? Kaj če je v resnici že mrtev? Kaj če so radikalne etične odločitve lahko le smrtne? Kaj če so radikalne etične odločitve res neločljive od terorja? Kaj če je reka, ob kateri živi in dela brodar, v resnici Stiks? In kaj če je brodar v resnici le Haron, mitski starogrški čolnar, »uslužbenec« Hadovega podzemlja, ki mrtve prek reke Stiks vozi v deželo mrtvih?
– Marcel Štefančič, jr.
Z druge strani S one strane
Zrinko Ogresta / Hrvaška / 2016 / 85 min / hrvaščina
Napeta, čustveno zapletena psihološka drama se sprašuje, kje so meje odpuščanja in ali je sploh kdaj mogoče resnično ubežati lastni preteklosti. Sedem zlatih aren na festivalu v Pulju.
Vlažnost Vlažnost
Nikola Ljuca / Srbija, Grčija, Nizozemska / 2016 / 113 min / srbščina
Kot britev oster portret novih bogatašev sodobne Srbije, ujetih med kokain in korupcijo, urbano kulturo in tradicijo naroda.
Klan El Clan
Pablo Trapero / Argentina, Španija / 2015 / 108 min
»Los desaparecidos« oziroma »izginuli« je evfemizem, ki še danes močno odmeva v Argentini. Pablo Trapero je po resnični zgodbi posnel film o na videz običajni argentinski družini, katere člani so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ugrabljali ljudi.
Babica Grandma
Paul Weitz / ZDA / 2015 / 80 min / angleščina
Srčna komična drama o jeklenih ženskah, premagovanju tegob s humorjem in o tem, da je kdaj pa kdaj preprosto treba koga poslati v tri krasne.
Bazen Piscina
Leandro Goddinho / 2016 / 30 min / portugalščina
Film Bazen pripoveduje o preganjanju istospolno usmerjenih v času nacističnega obdobja in o poti, ki jo je LGBT-gibanje prehodilo od takrat.
Jaz, Olga Hepnarova Já, Olga Hepnarová
Tomáš Weinreb, Petr Kazda / Češka / 2016 / 106 min / češčina
Zamišljeno poetičen portret zadnje javno usmrčene ženske na Češkoslovaškem. Neprilagojena Olga je protest proti družbi, ki jo je odrinila na rob, leta 1973 izrazila z radikalnim dejanjem.
Ko ljubezni ni več L'Économie du couple
Joachim Lafosse / Francija, Belgija / 2016 / 100 min / francoščina
Joachim Lafosse (Najini otroci) razpre široko paleto silovitih čustev, ki jih iz nekoč ljubečega para iztisne ločitev.
Dotik vode L'effet aquatique
Sólveig Anspach / Islandija, Francija / 2016 / 85 min / francoščina, islandščina
Samir se na smrt zaljubi v učiteljico plavanja Agathe. Da bi se ji približal, se vpiše na plavalni tečaj, nato pa svoji ljubezni sledi vse do Islandije, kjer poteka mednarodni kongres plavalnih učiteljev. Nedavno preminula režiserka se pokloni svojim islandskim koreninam v prisrčno odštekani romantični komediji, dobitnici nagrade SACD v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev.
Zipi in Zap in kapitanov otok Zipi y Zape y la Isla del Capitán
Oskar Santos / Španija / 2016 / 100 min / španščina, podnapisi / 6
Fantastična pustolovščina na samotnem otoku.
Boris brez Beatrice Boris sans Béatrice
Denis Côté / Kanada / 2016 / 93 min / francoščina
Samosvoj, s satiričnim podtonom podčrtan psihološki triler, ki se giblje na meji med realnim in domišljenim, daje univerzalni zgodbi o pritiskih sodobnega sveta poseben pečat.
Spopad Eshtebak
Mohamed Diab / Egipt / 2016 / 97 min
Film, ki je bil zamišljen kot prikaz vzpona egiptovske revolucije, je po štirih letih burnih dogodkov postal dokument njenega padca.
Najstnika Little Men
Ira Sachs / ZDA / 2016 / 85 min / angleščina
Zgodba o prijateljstvu med trinajstletnikoma, ki ga ogrozi spor med njunimi starši, pa tudi kritičen filmski pogled na problem razvoja brooklynskih četrti.
Pesem somraka Sunset Song
Terence Davies / Velika Britanija / 2015 / 135 min / angleščina
Vizualno impresivna pripoved epskih razsežnosti, ki prek človekove povezanosti z naravo osvetljuje težak položaj žensk v prvi polovici prejšnjega stoletja.
Sieranevada Sieranevada
Cristi Puiu / Romunija / 2016 / 173 min / romunščina
Tretji del Puiujevega projekta portretiranja življenja v predmestju Bukarešte raziskuje tragikomično dinamiko družine, zbrane ob sedmini.
Najsrečnejši dan Ollija Mäkija Hymyilevä mies
Juho Kuosmanen / Finska, Švedska, Nemčija / 2016 / 92 min / finščina
Film, ki ga je navdihnila resnična zgodba znanega finskega boksarja, se izogne vsem klišejem športnega filma in namesto tega ponudi toplo, duhovito in neizmerno romantično odo ljubezni. Dobitnik nagrade v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu.
Spomini na ljubezen Mal de pierres
Nicole Garcia / Francija, Belgija / 2016 / 121 min / francoščina
Zgodba o čutni in neukrotljivi mladi ženski, ki v zadušljivem ozračju petdesetih let minulega stoletja išče popolno ljubezen.
Mirni zaliv Ma Loute
Bruno Dumont / Francija, Nemčija / 2016 / 122 min / francoščina
Barvita burleskna krimikomedija in nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri nas Bruno Dumont popelje v zgodnja leta dvajsetega stoletja. Film atrakcij iz obdobja belle époque.
Ultra-seks je izginil! À la recherche de l'ultra-sex
Nicolas Charlet, Bruno Lavaine / Francija / 2015 / 60 min / francoščina
Domiseln kolaž posnetkov iz več kot stotih pornografskih filmov sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki s komičnim posegom avtorjev dobi pridih medgalaktične znanstvenofantastične avanture.
Negovalka Domácí Péče
Slávek Horák / 2015 / 92 min / češčina
Grenko-sladka komična drama Negovalka se najpomembnejših življenjskih vprašanj loteva v lahkotnem slogu češke podeželske komedije. Film je prejel nagrado za najboljšo igralko na festivalu v Karlovih Varih.
No Home Movie No Home Movie
Chantal Akerman / 2015 / 115 min / francoščina, angleščina, španščina
Poslednje delo Chantal Akerman (1950–2015) je intimen portret avtoričinega odnosa z materjo Natalio, ki vse od prelomne mojstrovine Jeanne Dielman, 23, Quai du commerce, 1080 Bruxelles, s katero je za vselej spremenila podobo in misel o filmski umetnosti, predstavlja osrednjo figuro v življenju in delu belgijske cineastke.
Marguerite Marguerite
Xavier Giannoli / Francija, Belgija, Češka / 2015 / 127 min / francoščina, angleščina
Razkošna in komična kostumska drama o strasti, ki jo podžiga velika laž, premesti milje svojega navdiha, resnične zgodbe o ameriški bogatašinji in nesojeni operetni divi Florence Foster Jenkins, v Pariz dvajsetih let. Štiri nagrade cezar, vključno z lovoriko za najboljšo igralko.
Klub El Club
Pablo Larraín / 2015 / 97 min / španščina
Z veliko nagrado berlinske žirije ovenčani film čilskega režiserja Pabla Larraína (Ne!) je neusmiljena in provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške Cerkve s primesmi izvirno enigmatičnega psihološkega trilerja.
Destinacija Srbistan Destinacija Srbistan
Želimir Žilnik / 2015 / 94 min / srbščina, arabščina, angleščina, somalijščina, francoščina
Doku-drama, v kateri begunci z razdejanih področij Afrike ter Bližnjega in Srednjega vzhoda sami rekonstruirajo prizore iz svojih življenj in nam tako omogočijo vpogled v notranje svetove ljudi, primorane pretresljivih odisej. V širokem in pestrem polju skrajnosti “trdnjave Evrope” in “Evrope človekovih pravic” se izrišejo obrazi velikega števila pribežnikov, ki jih v medijih pogosto spoznavamo kot anonimno, abstraktno maso.