Slovenski filmi, za katere le redko slišimo 2023
Sončni krik, Pomladni veter, Krč, Trenutki odločitve in Dobri stari pianino so slovenski filmi, ki jih le redko vidimo. Vraga, nekaterih sploh nikoli ne vidimo. Po malem smo pozabili, da obstajajo. Izgubili smo jih. Čas je, da jih spet najdemo in odkrijemo in rekanoniziramo. Festival slovenskih filmov, za katere le redko slišimo, bo nadaljeval to, kar je lani začel festival slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali.
Boštjan Hladnik je Sončni krik, ki je za swinging Slovenijo naredil to, kar so za swinging London naredili filmi Povečava, Darling in Težka noč nekega dne, napisal med vožnjo iz Nemčije v Ljubljano. »Ko se mi je kaj posvetilo, sem zapeljal na stran in reč hitro zapisal. In tako celo pot. Nenehno sem ustavljal. Na Vibi so ga začuda zelo hitro sprejeli, toda ko je prišel v kino, so bili vendarle vsi spet malce šokirani. Zdelo se jim je, da je padel z neba.«
Ne brez razloga: Sončni krik – portret slovenskih bonbonskih, kantilenskih, brezskrbnih, razigranih, groovy šestdesetih, lahkotni melange slogov à la Casino Royale in Mož iz Ria, sladoledno odbita, vitalistična, karnistična, revijska, hektična glorifikacija obmorskega »mesta mladih« (seksualna revolucija, frontalna golota, rekreativni seks brez občutka krivde in slabe vesti, psihedelija, kulizem, kontrakulturne vibracije, nonkonformizem, revolt, »marmeladarji«, hepening, strip, russmeyerski camp, burleskni antimaterializem, tatijevsko soočenje s postvarelostjo, predmetnostjo in skomercializiranostjo družbe) – je skeniral lahkotne, blesave britanske rock komedije, ki so cvetele v šestdesetih (Na pomoč!, Težka noč nekega dne, Poletne počitnice, Vse to se dogaja, Lov za bombo, Ferry Cross the Mersey, Veseli diamanti, Kukavičja patrulja ipd.), pa tudi sočasne holivudske rock komedije, eksploatacijske B-norčije, ki so se običajno vrtele ob morju in ki so imele v naslovih bodisi besedo Party, Beach ali pa Bikini (Beach Party, Pajama Party, Muscle Beach Party, Bikini Beach, The Ghost in the Invisible Bikini, Beach Ball, Beach Blanket Bingo ipd.). V vseh so nastopali popularni bendi – tako kot tu Kameleoni, ki so tedaj blesteli s štikli Sjaj izgubljene ljubavi, Looking For Me, La Felicita in Too Much on My Mind in ki so razpadli leta 1968, potemtakem prav v letu Sončnega krika: zaradi odhoda na služenje vojaškega roka, ki je bilo za slovenski rock to, kar so bile v Hladnikovem lustspielu Ubij me nežno za belo mucko piranhe.
Hladnik je na Slovenijo pogledal skozi tuje, »nadrealistične« oči. Kot alien. Slovenski film bi moral na Slovenijo vedno pogledati skozi tuje oči – ali pa bi se moral dogajati v tujini. Ali – ali. Mar niso vsi še vedno omamljeni od Vesne, ki jo je František Čap posnel skozi tuje oči?
Hladnik je imel tudi tokrat – pač tako kot vedno – težave. Ko je France Štiglic, tedanji direktor Vibe, zagledal vsa tista gola dekleta, je zahteval, da jih Hladnik izreže, češ da so mladoletnice, kar bi lahko pripeljalo do problemov z njihovimi starši, in da se negative vseh teh izrezanih posnetkov komisijsko uniči.
V Sončnem kriku v tovarni vidimo hladilnik, v katerega roparja skrijeta svoj plen, ne pa tudi tistih, ki so ta »magični« hladilnik ustvarili, izdelali, proizvedli. Rdeča nit zgodbe postane produkt, ne pa delavec, ki ga je proizvedel. In Slovenija je v slovenskih filmih izgledala kot ta hladilnik – kot dežela, ki je ni nihče ustvaril. Ki je ni nihče proizvedel. Kot brezmadežno spočet produkt. Kot produkt »čistih« misli in »čistega« srca. Kot čudež. Kot neposredni produkt lepote Naroda. Kot produkt partizanov, kmetov in umetnikov. Kot zaklad.
Sončni krik bo dopolnil Pomladni veter, ki ga je Rajko Ranfl, avtor pozabljene, a lani ponovno najdene Mrtve ladje, posnel leta 1974. Študentka (Mira Nikolić), ki je v Ljubljano prišla s podeželja, se preživlja s poziranjem na akademiji likovnih umetnosti, kjer pa takoj postane plen sestradanih pogledov. Vanjo se zatreska neki študent, ona pa vanj, toda do sreče ju loči nekaj tujih postelj. Pomladni veter je videti kot slovenska verzija Hagmannovih Jagod in krvi, le da ni krvi. Ljubljana se po impresivni najavni špici priziblje kot metropola svobodne ljubezni in hipijevskega swinginga, celo Polona Vetrih okrog skače v spodnjem perilu, medtem ko Mira Nikolić pol filma itak preživi v aktu.
On: »Midva skupaj bi delala čudeže.«
Ona: »Gospodarske ali seksualne?«
V Ranflovih filmih čudeži vedno pridejo v parih. Punce so živahne, fantje apolitični, njihova umetnost pa je seksi. To je bil čas, ko se je celo seks zdel kot umetniški akt. Študentje nosijo seksualno revolucijo v očeh, ustih in telesih, a se ne pretvarjajo, da Jean Eustache vmes ni posnel Matere in kurbe, zgodbe iz študentskih dni. Čap se je lahko leta 1953 – in leta 1957, če smo že ravno pri tem – pretvarjal le, da Arne Mattsson ni posnel filma Plesala je eno samo poletje, v katerem se Ulla Jacobsson ni pretvarjala, da Gustav Machaty ni posnel Ekstaze.
»Če gresta dva na sekret, pa vzameta s sabo tranzistor – a je to tud kultura,« sprašujejo ljudje, ki so ta revolucionarni čas povsem očitno zamujali. Kodrovo vižo Pomladni veter poje Ditka Haberl. Film so prodali celo v Sirijo. Živo si predstavljam, da so se sirski študentje množično prijavljali v ljubljansko študentsko naselje, kajti Pomladni veter je sijajna promocija študentskega naselja.
Pomladni veter in drugi filmi, ki so se tedaj dogajali v Ljubljani (Strah, Maškarada, Ko pride lev), so sporočali: v mestu ljudje mislijo le na seks. Kar se običajno konča slabo. A tudi Šprajčev Krč in drugi filmi, ki so se tedaj dogajali na podeželju (Vdovstvo Karoline Žašler, Ljubezen na odoru, Rdeče klasje), so sporočali: na podeželju ljudje mislijo le na seks. Kar se običajno konča slabo. Toda vsi skušajo dati tako samomoru kot seksu nekaj triglavske monumentalnosti. Krč ni bil velik hit le pri nas, temveč tudi v Srbiji – vsi so hoteli videti, kako »to« počnejo Slovenci in Slovenke. V Jugoslaviji si ga je ogledalo okrog pol milijona ljudi, a ironično, Teja Glažar je imela na domačem podeželju – v Novi Gorici, kjer je tedaj živela – zaradi »tistega« seksa z Borisom Cavazzo hude, hude težave. Seksualne revolucije je bilo konec.
Krč je film o umazani industriji (tovarna cementa) in socialističnem kapitalizmu, ki zastrupljata, kvarita, razjedata in uničujeta lepoto Naroda (Triglav, ki je v vsaki pedi slovenske grude). Novo se tu spopada s starim, razvito z nerazvitim, arhaičnim, zaostalim in primitivnim, potemtakem s tistim, kar ne dohiteva urbane razvitosti socialističnih, samoupravnih odnosov. Skozi oči družbe, ki je že v socializmu, gledamo podeželje, ki še vedno živi zunaj socializma – kot pred vojno. Krč je film o slovenskem spopadu civilizacij.
Naratorka Sončnega krika, Pomladnega vetra in Krča je seksualna revolucija, narator Dobrega starega pianina, ki ga je leta 1959 posnel France Kosmač, pa je ultimativni revolucionar – dobri stari pianino, junak revolucije in II. svetovne vojne, ki je naredil Slovenijo, a verjetno sploh ni bil »rojen« v Sloveniji, ampak morda v Parrottovi burleski Glasbena skrinja, v kateri pianino sizifovsko tovorita in uničujeta Stan Laurel in Oliver Hardy, morda v Andaluzijskem psu, v katerem se med srdito vojno spolov na klavirju pojavi mrtvi konj, morda v Mackendrickovih Morilcih stare gospe, v katerih roparji hlinijo, da so glasbeni kvintet, in morda v Casablanci, v kateri so v pianinu skrite vize, ki beguncem jamčijo varnost pred vojno in nacizmom. Streljajte na pianista!
In melanholični, svetniški, heroični pianino kroži od lastnika do lastnika (podobno kot tista magična, brezhibna puška v Mannovem vesternu Winchester ’73, ki vsakega lastnika korenito spremeni, ali oni uhani v Ophülsovem filmu Madame de …, ki v Bressonovem Baltazarju mutirajo v melanholičnega, svetniškega osla, v Denarju, Bressonovem zadnjem filmu, pa v ponarejeni bankovec za 500 frankov), dokler ga ne dobijo partizani, ki poskrbijo, da pianino pride v domobransko postojanko, nastanjeno v cerkvi, v katero partizanski agent podtakne peklenski stroj.
Anuška (Vida Kuhar), Sneguljčica osvobodilnega gibanja, v postojanko pride kot uglaševalka, toda v resnici naj bi dala partizanom z dogovorjeno melodijo »znak«, da je namestitev peklenskega stroja uspela, s tem pa tudi »znak« za napad. Pred detonacijo peklenskega stroja naj bi cerkev kakopak zapustila, kar pa se ne zgodi: Anuška namreč ne neha igrati! Povsem jasno ve, da bo peklenski stroj neizogibno razneslo in da bo pri tem tudi sama umrla, toda kljub temu igra naprej. Do konca, do smrti. Igra naprej, pa četudi se zaveda strašnih, katastrofalnih, pogubnih posledic svojega početja. Kot Victoria Page (Moira Shearer), balerina, ki v Powell-Pressburgerjevih Rdečih čeveljčkih pleše do krvi, do smrti.
Zakaj igra še naprej, pa četudi ve, kaj se bo zgodilo? Zakaj umre, pa četudi ji ne bi bilo treba? Je res tako impresionirana nad svojim igranjem? Je res tako zadovoljna z odzivom navdušene, hvaležne domobranske publike? Je trik res v tem, da s svojim igranjem ne zapelje le domobrancev, ampak tudi sebe? Ali pa je njeno »igranje do smrti« le resnica radikalne etične odločitve, ki je neločljiva od terorja? Teror je del etične odločitve. Če je odločitev etična, potem mora nekdo umreti. Smrt je dokaz, da je bila odločitev etična.
Variacijo tega, kar se zgodi v Dobrem starem pianinu, ponujajo tudi Čapovi Trenutki odločitve, ki izgledajo kot transfiguracija Hawksove klasike Imeti ali ne, v kateri Humphrey Bogart s svojo barko prevaža in rešuje zakonca Bursac, člana francoskega odporniškega gibanja, ki se zatečeta na Martinik. Doktor Koren (Stane Sever), alias Profesor, ki v bolnišnici operira ranjenega ilegalca in ki potem – bolj ali manj v samoobrambi – ubije domobranskega poročnika, se po begu zateče k brodarju (Stane Potokar), za katerega se izkaže, da je oče ubitega domobranskega poročnika.
A to še ni vse. Brodar na tiralici vidi obraz človeka, ki je ubil njegovega sina. Tudi to še ni vse. Doktor ugotovi, da je brodar videl tiralico in da torej ve, kdo je ubil njegovega sina. V brodarjevih očeh tli sla po maščevanju. Tudi puško ima pri roki. Doktor bi lahko še pravočasno zbežal – hišo bi lahko zapustil, še preden se vrne brodar. Toda ostane, saj sklene, da bo brodarjevi snahi pomagal pri porodu.
Pri svoji etični odločitvi torej vztraja, pa četudi se vnaprej zaveda strašnih posledic svoje odločitve. To, kar počne, počne, ne glede na potencialno katastrofalne posledice svojega početja. Ve, kaj počne, a to počne, pa četudi tvega, da ga bo brodar ubil. Toda: kaj če si to le umišlja? Kaj če si le umišlja, da bo preživel? Kaj če je v resnici že mrtev? Kaj če so radikalne etične odločitve lahko le smrtne? Kaj če so radikalne etične odločitve res neločljive od terorja? Kaj če je reka, ob kateri živi in dela brodar, v resnici Stiks? In kaj če je brodar v resnici le Haron, mitski starogrški čolnar, »uslužbenec« Hadovega podzemlja, ki mrtve prek reke Stiks vozi v deželo mrtvih?
– Marcel Štefančič, jr.
Mladi Ahmed Le Jeune Ahmed
Jean-Pierre, Luc Dardenne / Belgija, Francija / 2019 / 90 min / francoščina, arabščina / 15+
Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, razpetem med ideje o čistosti, ki mu jih vceplja lokalni imam, ter skušnjave življenja. Ali lahko ljubezen premaga fantov pravičniški srd?
Portret mladenke v ognju Portrait de la jeune fille en feu
Céline Sciamma / Francija / 2019 / 120 min / francoščina, italijanščina
Céline Sciamma (Pobalinka, Banda punc) v intimni, čutni zgodovinski romanci znova ujame trenutek osvobajanja ženske identitete – tokrat zaklenjene v zatohle patriarhalne kodekse 18. stoletja. Nagrada za najboljši scenarij v Cannesu.
Božanska ljubezen Divino amor
Gabriel Mascaro / Brazilija, Norveška, Švedska, Danska, Čile, Urugvaj / 2019 / 100 min / portugalščina
Drama z znanstvenofantastičnim pridihom, futuristični evangelij o ljubosumju, božjem strahospoštovanju in brezpogojni veri, ki rojeva čudeže.
Danska Danmark
Kasper Rune Larsen / Danska / 2017 / 90 min / danščina
Prvenec danskega režiserja Kasperja Runeja Larsena nam brez obsojanja in s spoštljivo bližino nariše realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.
Dnevnik Diane Budisavljević Dnevnik Diane Budisavljević
Dana Budisavljević / Hrvaška, Srbija, Slovenija / 2019 / 88 min / hrvaščina, nemščina
Dolgo zamolčana zgodba o ženski, ki je med drugo svetovno vojno iz ustaških taborišč rešila na tisoče otrok. Zgodba o najboljših ljudeh v najslabših časih. Veliki zmagovalec Puljskega filmskega festivala, kjer so ga gledalci sprejeli s stoječimi ovacijami.
Foter Baštata
Kristina Grozeva, Petar Valčanov / Bolgarija, Grčija / 2019 / 87 min / bolgarščina
Zmagovalni film letošnjega festivala v Karlovih Varih. Intimna družinska drama, ki nam skozi vrsto komičnih in absurdnih dogodkov pokaže, kako težko je negovati pristen odnos s tistimi, ki so nam blizu.
Joel Joel
Carlos Sorín / Argentina / 2018 / 100 min / španščina
Presunljiva in zahtevna drama o premagovanju predsodkov tako v ožjem družinskem krogu kot tudi v širši skupnosti.
O, čudovita noč O Beautiful Night
Xaver Böhm / Nemčija / 2019 / 89 min / ruščina, korejščina, nemščina
V nenavadni nočni odisejadi mladega glasbenika in skrivnostnega neznanca, polni mračnih čarobno-sanjskih podob, zaznamovanih s človekovo minljivostjo, je eno glavnih vlog odigral slovenski igralec Marko Mandić.
Zbogom, sin moj Di jiu tian chang
Wang Xiaoshuai / Kitajska / 2019 / 176 min / kitajščina
Na začetku osemdesetih let sta Liyun in Yaojun srečen par, dokler tragični dogodek njunega življenja ne obrne na glavo. Naslednja tri desetletja se usoda zakoncev, bridko zaznamovana s politiko enega otroka, prepleta z usodo sodobne Kitajske.
Agova hiša Shpia e Agës
Lendita Zeqiraj / Kosovo, Francija, Hrvaška, Albanija / 2019 / 107 min / albanščina
Lendita Zeqiraj nam pričara življenje na kosovskem podeželju, ki pod živahno tapiserijo zgodb, petja in grobega humorja skriva temačno zapuščino vojne preteklosti in spremljajočih etničnih napetosti.
Lara Lara
Jan Ole Gerster / Nemčija / 2019 / 98 min / nemščina
Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe in zapletenem odnosu med materjo in sinom.
Monos Monos
Alejandro Landes / Kolumbija, Argentina, Švedska, Nizozemska, Danska, Nemčija, Urugvaj / 2019 / 102 min / angleščina, španščina
Utopičen pustolovski triler, zasnovan kot študija odraščanja sredi vojaško hierarhičnih odnosov, ki temeljijo na prevladi moči.
Naše matere Nuestras madres
César Díaz / Belgija, Francija / 2019 / 78 min / španščina
Gvatemala leta 2018. Oči vse države so uprte v sodni proces proti vojakom, ki so zanetili državljansko vojno. Vrstijo se pričevanja žrtev. Mladi forenzični antropolog Ernesto identificira pogrešane. Nekoč se mu med poslušanjem neke starke zazdi, da je našel sled za svojim očetom, pripadnikom gverilcev, ki je izginil med vojno …
Ray in Liz Ray & Liz
Richard Billingham / Velika Britanija / 2018 / 108 min / angleščina
Avtobiografsko obarvan portret britanske družine, ki živi v socialnem stanovanju na obrobju mesta, je posnet po spominih priznanega britanskega fotografa in vizualnega umetnika Richarda Billinghama.
Šivi Šavovi
Miroslav Terzić / Srbija, Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina / 2019 / 98 min / srbščina
Ana je prepričana, da je bil njen novorojenček, ki so ga pred osemnajstimi leti razglasili za mrtvega, v resnici ukraden in prodan za posvojitev. Nova sled ji vzbudi upanje, da ga bo končno našla, in poda se v neusmiljen boj s policijo, bolnišnično birokracijo in celo lastno družino, odločena, da bo naposled izvedela resnico.
Prekla Dilda
Kantemir Balagov / Rusija / 2019 / 137 min / ruščina
Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada.
Razbijalka sistema Systemsprenger
Nora Fingscheidt / Nemčija / 2019 / 118 min / nemščina
Zgodba o neukrotljivi deklici, ki ne najde svojega mesta v družbi. Film, ki tako kot njegova junakinja prekipeva od čustev in energije, je režiserki prinesel srebrnega medveda na lanskem Berlinalu in postal nepričakovana arthouse uspešnica v Nemčiji.
Bacurau Bacurau
Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles / Brazilija, Francija / 2019 / 131 min / portugalščina, angleščina
Leteči krožniki, dvolični politiki in morilci pod krinko. Metafora današnje Brazilije, preoblečena v distopični vestern s Sonio Brago in Udom Kierjem.
Ema Ema
Pablo Larraín / Čile / 2019 / 107 min / španščina
Pablo Larraín prvič obrne pogled v mlado generacijo današnjega Čila in ustvari nepozaben portret plesalke reggaetona, ki se hoče svobodno gibati skozi svet. Film, poln fluorescentnih barv in energičnih urbanih ritmov, je zgodba o umetnosti, poželenju in sodobni družini.
Gospodov glas Az Úr hangja
György Pálfi / Madžarska, Kanada, Švedska, ZDA, Francija / 2018 / 108 min / madžarščina, angleščina
Priznani madžarski režiser György Pálfi (Taksidermija) je za distopični celovečerec o temačni zgodovini neke družine našel navdih v istoimenskem kultnem romanu Stanislava Lema.
Leto svobode Das freiwillige Jahr
Ulrich Köhler, Henner Winckler / Nemčija / 2019 / 86 min
Družinska drama o očetu, ujetem v spone neizpolnjenih sanj, ki se mora sprijazniti, da odraščajoči hčerki ne more vsiliti svojih pričakovanj in nadzorovati njenega življenja.
Lillian Lillian
Andreas Horvath / Avstrija / 2019 / 128 min / ruščina, angleščina
Avstrijski dokumentarist Andreas Horvath v svojem igranem prvencu predstavi resnično zgodbo o mladi emigrantki, ki se je peš odpravila na dolgo pot iz New Yorka nazaj v rodno Rusijo.
Skrito življenje A Hidden Life
Terrence Malick / ZDA, Nemčija / 2019 / 173 min / angleščina, nemščina, italijanščina
Terrence Malick (Drevo življenja) se v svojem značilnem meditativnem slogu poklanja neopevanemu junaku 2. svetovne vojne, avstrijskemu kmetu Franzu Jägerstätterju, ki se je uprl vpoklicu v nacistično vojsko in se moral zato soočiti z grožnjo smrtne kazni.
Svoboda Liberté
Albert Serra / Francija, Španija, Portugalska / 2019 / 132 min / francoščina, nemščina, italijanščina
Leta 1774, nekaj let pred francosko revolucijo, v gozdu nekje med Potsdamom in Berlinom. Trije libertinci, izgnani s puritanskega dvora Ludvika XVI., se sredi noči srečajo z legendarnim nemškim svobodomislecem in zapeljivcem, vojvodo Walchenskim. Njihov cilj je izvoziti filozofijo, ki temelji na zavračanju vsakršnih moralnih omejitev in avtoritet, predvsem pa najti varen kraj, kjer se bodo lahko predajali razvratnim desadovskim igricam.
To morajo biti nebesa It Must Be Heaven
Elia Suleiman / Francija, Kanada, Turčija, Nemčija, Palestina, Katar / 2019 / 97 min
Komedija zmešnjav, v kateri režiser potuje iz Palestine v Pariz in New York – a kamorkoli gre, povsod najde svojo domovino. Elia Suleiman (Božje posredovanje) je film opisal kot »burlesko, ki se napaja v svetu absurda«.