Film, ki smo ga lahko videli v Liffovi sekciji Perspektive, je prejel nagrado za najboljši prvenec v sklopu Teden kritike festivala v Cannesu ter bil izbran kot belgijski kandidat za oskarja.
iz prve roke
»V vasi Uspantán, ki je bila med vojaško diktaturo prizorišče velikega pokola, sem se pripravljal na snemanje dokumentarca. Tja sem prišel zabeležit pričevanja družine, ki je preživela to tragedijo. Po ustnem izročilu gvatemalskih Indijancev morajo biti stvari izrečene, preden lahko obstajajo. Ko v vas pride tujec, mu vaščani pripovedujejo o tamkajšnjih dogodkih, da preteklost ne bi bila pozabljena. Prišlek tako vstopi v intimnost zgodbe, ki je včasih izjemno nasilna. Pričevanja vaščanov so me močno pretresla in v meni vzbudila željo, da o njih posnamem film; da o gvatemalski zgodovini spregovorim z velikim Z. Bolj oseben motiv za snemanje filma pa je bilo dolgoletno prepričanje, da je bil moj oče eden od ‘izginulih’ – gverilec v času najhujše diktature med letoma 1978 in 1984. Ko sem nekega večera poslušal njegove prijatelje, sem ugotovil, da se tisto, kar mi je o očetu pripovedovala mama, pogosto ni ujemalo z njihovimi spomini. Mislil sem, da mi je mama lagala, in si sam zase izmislil številne zgodbe: da je bila aretirana, posiljena, predstavljal sem si trpljenje, ki ga je morda prestajala. Nazadnje sem se z njo soočil in izkazalo se je, da sem bil sad veliko običajnejše zgodbe, manj nasilne, a vseeno boleče; zgodbe, ki me je očitno globoko zaznamovala. S filmom Naše matere sem tako hotel raziskati osebno in čustveno pot lika, s katerim sem se lahko poistovetil. /…/ Ko mrtvim vrnemo identiteto, omogočimo družinam, da začnejo s procesom žalovanja; da se pomaknejo naprej. Sporočamo tudi, da niso umrli zaman – celo štirideset let pozneje. To je še posebej pomembno, ker ljudje z gvatemalskim genocidom sploh niso seznanjeni, medtem ko poznajo diktature v Čilu, Argentini … Dvesto tisoč ljudi je izgubilo življenje, petinštirideset tisoč je pogrešanih, svet pa o tem ne ve nič. Zakaj? Zato, ker gre za Indijance. Žrtvam smo morali vrniti človeški obraz. Kaj naredimo s svojimi mrtvimi, ko prenehamo z medsebojnim pobijanjem? Kako si zacelimo rane? S spominjanjem. Da bi ozdravili državo, moramo začeti pri posamezniku.«
– César Díaz