Danes je blagajna odprta od 09:00 do 21:30 (odprto še 08:19, tel: 01 239 22 17 ).

Projekcije filma

četrtek, 09. 07. 2020 / 15:15 / Dvorana
petek, 10. 07. 2020 / 18:30 / Dvorana
sobota, 11. 07. 2020 / 21:30 / Kinodvorišče

Kinodvorišče

torek, 14. 07. 2020 / 21:00 / Dvorana
sreda, 15. 07. 2020 / 18:00 / Dvorana
od 6. julija 2020

Ema Ema

Pablo Larraín / Čile / 2019 / 107 min / španščina

Projekcije filma

četrtek, 09. 07. 2020 / 15:15 / Dvorana
petek, 10. 07. 2020 / 18:30 / Dvorana
sobota, 11. 07. 2020 / 21:30 / Kinodvorišče

Kinodvorišče

torek, 14. 07. 2020 / 21:00 / Dvorana
sreda, 15. 07. 2020 / 18:00 / Dvorana
Pablo Larraín prvič obrne pogled v mlado generacijo današnjega Čila in ustvari nepozaben portret plesalke reggaetona, ki se hoče svobodno gibati skozi svet. Film, poln fluorescentnih barv in energičnih urbanih ritmov, je zgodba o umetnosti, poželenju in sodobni družini.

režija Pablo Larraín, scenarij Guillermo Calderón, Pablo Larraín, Alejandro Moreno, fotografija Sergio Armstrong, montaža Sebastián Sepúlveda, glasba Nicolas Jaar, produkcija Juan De Dios Larraín, igrajo Mariana Di Girolamo, Gael García Bernal, Paola Giannini, Santiago Cabrera, Cristián Suárez, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Benetke (nagrada ARCA CinemaGiovani mlade žirije za najboljši film, nagrada UNIMED); Liffe (nagrada Art kino mreže Slovenije); Toronto; San Sebastián; Viennale; Sundance; Rotterdam

IMDb

Fotografije

zgodba
Valparaíso, sodobnost. Življenje mlade plesalke Eme in njenega moža Gastóna, koreografa, zajame kaos, ko po neuspeli posvojitvi skleneta vrniti šestletnega sina. Medtem ko njen zakon počasi razpada, se Ema poda na divjo odisejado, polno glasbe, plesa in nebrzdanega seksa, odločena, da bo dobila nazaj, kar je izgubila.

Pablo Larraín (Jackie, Neruda) prvič obrne pogled v mlado generacijo današnjega Čila in ustvari nepozaben portret plesalke reggaetona, ki se hoče svobodno gibati skozi svet. Film, poln fluorescentnih barv in energičnih urbanih ritmov, je zgodba o umetnosti, poželenju in sodobni družini.

iz prve roke
»Ema je meditacija o človeškem telesu, plesu in materinstvu. /…/ Do tega filma me reggaeton ni posebno zanimal. Potem pa sem ga bolje spoznal in začel razumeti, zakaj generacija, ki jo zgodba opisuje, posluša to glasbo. Njeni ritmi so povsod okoli nas, kot vsi močni elementi, ki prihajajo iz pop kulture. Ves čas nas spremlja in prisiljeni smo živeti z njo. To je kulturno gibanje, ki ima lastno etično in estetsko življenje. Zdaj to glasbo razumem. Iz nje se učim in zdi se mi zanimiva. Pravzaprav mi je postala kar nekako všeč. /…/ Ema je portret današnjega časa. Liki, ki jih lahko opazujemo v filmu, rojeni v tem stoletju ali konec prejšnjega, sodijo v generacijo, ki pleše brez vsakršnega sramu. S svojimi telesi in z glasbo se izražajo povsem drugače kot moji vrstniki. To je prvi film, ki sem ga postavil v sodobni Čile in v katerem govorim o generaciji, ki ni moja. /…/ Ema je paradigma, lik likov: mati, sestra, žena, ljubimka in vodja. Zelo močna je in predstavlja posebno, lepo vrsto ženstvenosti. Poganja jo brezobzirni individualizem: dobro ve, kaj hoče, in je sposobna zapeljati ljudi okoli sebe, da bi dosegla svoje. Rada bi bila mati in imela družino; morda jo najbolj žene in motivira ljubezen. /…/ Mariana naredi z Emo nekaj fantastičnega, saj poosebi pop-punk kulturno električnost, ki jo ima film in ki zapelje gledalca na neznano pot; pot, ki je presenetljiva, privlačna, kljubovalna.«
– Pablo Larraín

portret avtorja
Pablo Larraín (rojen leta 1976 v Santiagu, Čile) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvencu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki hoče postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sledil je sklepni del trilogije Ne! (No, 2012), ki opisuje zadnje dni Pinochetove diktature. Film je Larraínu prinesel nominacijo za oskarja, predvajali pa smo ga tudi na rednem sporedu Kinodvora. Režiserjev peti celovečerec Klub (El Club, 2015), provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške cerkve, je bil na Berlinalu nagrajen z veliko nagrado žirije, nominiran pa je bil tudi za zlati globus v kategoriji za najboljši tujejezični film. Leta 2016 sta premiero doživela kar dva filma, v katerih se je režiser lotil nekakšne reinvencije žanra filmske biografije: Neruda (2016) je bil prikazan v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, istega leta pa je bil v tekmovalnem programu Beneškega festivala predvajan režiserjev prvi film v angleškem jeziku, Jackie, v katerem je nekdanjo prvo damo zaigrala Natalie Portman. Neruda je med drugim prejel nominacijo za zlati globus za najboljši tujejezični film, Jackie pa poleg nagrade za najboljši scenarij v Benetkah še tri nominacije za oskarja, tudi za najboljšo igralko. Oba filma smo si lahko ogledali v Kinodvoru.

kritike
»Hkrati vizualno ekspresionistična himna ženski moči in spolni svobodi; psihološki triler, ki je ves čas korak pred gledalcem; in živobarven reggaeton plesni muzikal.«
– Jonathan Romney, Screen Daily

»Anarhična, svobodna in nalezljivo energična značajska študija, za katero se zdi, da se je rodila iz trojčka med Amélie, Oldboyem in Gasparjem Noéjem, preden se je razvila v silo narave čisto svoje vrste. Larraínova Ema ne pleše vedno na prepoznaven ritem, a vsakdo, ki se bo pripravljen uglasiti na njeno valovno dolžino, bo nagrajen z enim najbolj dinamičnih in razburljivih filmov leta. Kar pa ne pomeni, da te film /…/ ne zagrabi že čisto na začetku, le na prstih te drži za nekaj trenutkov, preden ugotoviš njegove korake – in nikoli ti ne pusti prevzeti vodstva.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Režiser Nerude najde način, kako svoj pogled spojiti s pogledom protagonistke – gesta radodarnosti, ki film napolni s čustvi in pomenom. Ema se izogne skušnjavi moraliziranja in namesto tega postane privilegirano okno v skrivnosti generacije, ki bo zelo kmalu dala obliko in prihodnost našemu svetu.«
– Manu Yañez, Fotogramas

»To je morda Larraínovo najbolj upanja polno delo, čeprav se poda na spolzek tematski teren in nežno podreza v konservativni konstrukt popolne družine. Film je čuten in skrivnosten, posejan z drobci jedkega humorja /…/.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Film z vznemirljivim soundtrackom /…/ in erotično koreografijo /…/ vpelje absurdistični humor, nebrzdano telesnost in formalno drznost v prožni okvir družinske melodrame, umeščene tako v intimne interjerje kot na strme ulice Valparaísa, kjer junaki skozi ples izražajo svoja burna čustva. Ema /…/ najde osupljivo ravnovesje med hipnotičnimi, enigmatičnimi podobami in mučno domačimi prizori družine v krizi.«
– Diana Sanchez, Filmski festival v Torontu

»Larraínov zadnji film, poln feromonov spolnih odkrivanj ter agresivne energije strupenih razmerij, je prekipevajoči jin dostojanstvenemu jangu Jackie, biografije o Jackie Kennedy. /…/ Film je poživljajoč in evforičen – podoba čiste svobode.«
– Phil de Semlyen, Time Out London

»Če bi radi spoznali odštekano dekle onkraj panka, poosebljenje ‘šoka novega’, junakinjo, ki je tako drugačna in odtujena – in morda osvobojena –, da česa podobnega še niste videli, preživite 102 minuti v družbi Eme, spletkarske naslovne junakinje novega filma Pabla Larraína. /…/ Čeprav Ema daje vtis nedostopnega umetniškega objekta /…/, ima z Jackie ključno skupno potezo: način, kako se Larraín fiksira na svojo junakinjo. Osemindvajsetletna Mariana Di Girolamo, samotna sila, ki drži pokonci ta nestabilni, prizmatični film, izžareva zamaknjeno milenijsko praznino, kot nekakšna Greta Garbo na stabilizatorjih razpoloženja. /…/ Vse skupaj je – bodimo odkriti – nekakšen trik. Pa vendar trik, ki ne gre iz glave.«
– Owen Gleiberman, Variety

»Ema je Larraínov prvi film, ki je odkrito postavljen v sedanjost. Zavestno ali ne? Zdi se, da Emino hotenje zrcali težnjo čilskega ljudstva, ki na ulicah zahteva spremembe – takoj.«
– Martial Knaebel

»Vsak novi film Pabla Larraína je pravi čudež domišljije, domiselnosti in vpogleda v človeško vedênje. In Ema je morda njegov najbolj poetičen in liričen film doslej – značajska študija fascinantne ženske, ki jo vodita srce in nagon.«
– Tricia Tuttle, Londonski filmski festival

»Film, podkrepljen s privlačnimi ritmi reggaetona – zvrstjo, ki jo Gastón zaničljivo poimenuje ‘zaporniška glasba’ –, govori o uporu proti tradicionalnim družinskim vezem in njihovih nenavadnih novih pojavnih oblikah.«
– Barbara Schweizerhof, Viennale

»/…/ izdelek z močnim avtorskim podpisom, estetsko dovršen in svojstven, vizualno in čutno bogat, marsikdaj vsebinsko in estetsko drzen, teatralen in nazadnje celostno prepričljiv. /…/ [Scenarij] odpira prostor duhovitosti in nepričakovanim preobratom, kombinacija vsega pa je ekstatično filmsko popotovanje, ki ga nadvse priporočamo v ogled.«
– utemeljitev nagrade Art kino mreže Slovenije, Liffe

sreda, 08. 07. 2020

Na sporedu: Ema

Kinotrip izpostavlja: Ema je film, poln strasti do svobode – umetniške, telesne in intimne. Film o mladi generaciji Čila skozi portret močne, mlade ženske kipi od fluorescentnih barv in divjih, urbanih ritmov reggaetona. Eksplicitno in udarno, v juliju na rednem sporedu Kinodvora!

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Ema Ema

Pablo Larraín

četrtek, 09. 07. 2020 / 15:15 / Dvorana

Pablo Larraín prvič obrne pogled v mlado generacijo današnjega Čila in ustvari nepozaben portret plesalke reggaetona, ki se hoče svobodno gibati skozi svet. Film, poln fluorescentnih barv in energičnih urbanih ritmov, je zgodba o umetnosti, poželenju in sodobni družini.

Konje krast Ut og stjæle hester

Hans Petter Moland

četrtek, 09. 07. 2020 / 18:15 / Dvorana

Vizualno razkošna, v mogočno norveško divjino postavljena ekranizacija istoimenske uspešnice norveškega pisatelja Pera Pettersona raziskuje teme krivde, odgovornosti in tistih na videz nepomembnih dogodkov, ki za vedno zaznamujejo naša življenja.

Psi ne nosijo hlač Koirat eivät käytä housuja

J-P Valkeapää

četrtek, 09. 07. 2020 / 21:30 / Kinodvorišče

Razburljivo odkritje lanskega Cannesa je mračno komična, slastno boleča in katarzična zgodba o ljubezni, izgubi in sladki bolečini bivanja. Dobitnik številnih nagrad za najboljši film na festivalih fantastičnega filma.