15. Noč grozljivk (2023)
Požrimo se!
Kvintet, ki bo šokiral letošnjo noč groze, gorja & gravža
Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. To, da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.
Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.
Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!
Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.
Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.
Vso to neprebavljenost – in ves ta epski, patološki, brezdanji občutek krivde – vam bo izsesal in izžgal korejski Lov na volkove. Predstavljajte si Osmega potnika, le da se ne dogaja na trgovski ladji, ki pluje po vesolju, ampak na trgovski ladji, ki pluje po morju. Toda ta Osmi potnik, perfektni žanrski koktajl, ima tudi pridih Carpenterjevega Napada na policijsko postajo in Westovega Letala prekletih – s to ladjo skušajo s Filipinov v Korejo prepeljati nevarne jetnike, prave pošasti (nekrofile, serijske morilce, pohlepne kapitaliste ipd.), ki pa na ladji naletijo na sebi enakega. No, hujšega – hiperzombijskega supervojaka, predatorske verzije superjunaka. In še preden rečete splatter, so že vsi krvavi – glave pokajo, roke letijo, žile ječijo, možgani cvrčijo. Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.
Lov na volkove je tako briljantna in pikantna reimaginacija Frankensteina, da bi Mary Shelley vzkliknila: It’s alive! In ta film je natanko to – grizlijevski dokaz, kako živi so mrtvi.
Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.« Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.«
Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.
Kdor je pred tremi leti videl Becky, ve, da je tako mračen, nasilen in srhljiv tudi fašizem – Becky (Lulu Wilson), manična, jezna trinajstletnica, je brutalno, sarkastično, groteskno obračunala z neonacisti. Zdaj, v Besni Becky, se vrne, le da se tokrat zaleti v Noble Men (okej, Proud Boys), pripadnike ‘patriotske’ paravojaške milice, bebave primitivce in pučiste, ki jih vodi Seann William Scott in ki naredijo hudo napako – ne le da ubijejo njeno novo gostiteljico, ampak da ji ukradejo psa Diega. A da ne bo kakega nesporazuma: Becky, vigilantka, antifašistična verzija Paula Kerseyja, bi jih zmlela, pa čeravno ji ne bi ubili psa – njihova napaka je že to, da so fašisti in rasisti. In seveda – da so toksični seksisti (ki imajo ženske za ‘femoide’). Lepo je videti angelsko najstnico, ki se upre terorju fašizma, rasizma, seksizma in sovražnega govora – in ki burleskno pobijanje fašistov spremeni v novo normalnost. »Mu je ravnokar razneslo glavo?« Absolutno. In ja – Becky ima do neonacistov, ki dajejo svojim sinovom ime Adolf, ničelno toleranco. Diego pa tak ljubitelj mesa.
Ljubitelji mesa se v Družinski večerji, avstrijskem gastrošokerju, prvencu Petra Hengla, Hanekejevega študenta (in verjetno tudi Seidlovega), za veliko noč zberejo na odročnem posestvu velike šefinje in avtorice kuharskih bestsellerjev (Pia Hierzegger), specialistke za diete. Tja pride tudi njena nečakinja Simi (Nina Katlein), neustrašni citat španske Pujse, ki se skuša znebiti odvečne teže, a se ji kmalu zazdi, da v tej družinski dinamiki nekaj ne štima – vse tiste čudne napetosti, morbidnosti in ritualne norosti jo navdajajo z nelagodjem, a se v nasprotju z drugimi na srečo posti. Družinska večerja, črna kronika body shaminga in družinskih vrednot po avstrijsko, ki bi jo lahko oglaševali s sloganom »Požrimo se«, je dobra reklama za post in slaba reklama za veliko noč. Po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če vam je kdo stikal po hladilniku.
– Marcel Štefančič, jr.
ponedeljek, 06. 11. 2023
Peklensko dobra 15. Noč grozljivk
V noči, ko strašijo čarovnice in pošasti, ko mrtvi vstajajo iz grobov, ko se odprejo vrata v podzemlje, je v peklenskem vzdušju potekal petnajsti horror maraton v Kinodvoru.
Slika, ki je ni L'image manquante
Rithy Panh / Kambodža, Francija / 2013 / 96 min / francoščina, podnapisi / 16+
Režiser se s pomočjo miniaturnih glinenih figuric in drobcev arhivskih posnetkov vrača v čas svojega otroštva ter nam pričara nepozabno podobo nepredstavljivega: življenja in smrti v času Pol Potovega režima Rdečih Kmerov. Slika, ki je ni je bila premierno prikazana na festivalu v Cannesu, kjer je prejela glavno nagrado v sklopu Posebni pogled, nominirana pa je bila tudi za oskarja za najboljši tujejezični film.
Točka izginotja Vanishing Point
Stephen A. Smith, Julia Szucs / Kanada / 2012 / 83 min
Dve inuitski plemeni polarnega kroga, eno s kanadskih Baffinovih otokov, drugo s severozahodne Grenlandije, sta povezani z migracijami. Vodi jih neustrašna šamanka Navarana, inuitska starešina, ki zaznava posledice hitrih socialnih in okoljskih sprememb ter poskuša začrtati smer razvoja svojega ljudstva v negotovo prihodnost.
Hari se poroči When Hari Got Married
Ritu Sarin & Tenzing Sonam / Indija, Norveška, Nizozemska, ZDA, Velika Britanija / 2013 / 75 min
Hari je voznik taksija v indijski Himalaji. V skladu s tradicijo ga čaka poroka z mladenko Suman, ki je še nikoli ni videl. Videla se bosta šele na dan poroke. A Hari najde način, da bolje spozna svojo bodočo ženo – preko mobilnega telefona. Več mesecev se vsak dan pogovarjata in sčasoma se zaljubita. Harijeva iznajdljivost in nenavadna ljubezenska zgodba lepo osvetljujeta spremembe, ki se dogajajo tudi v najbolj tradicionalnih in globoko zakoreninjenih običajih ljudstev pod najvišjimi gorami na svetu.
Avtobiografija Grahama Chapmana: neresnična zgodba o članu skupine Monty Python A Liar's Autobiography: The Untrue Story of Monty Python's Graham Chapman
Bill Jones, Jeff Simpson, Ben Timlett / Velika Britanija / 2012 / 82 min / angleščina
Slonov tekmovalni program II (2013) Slonov tekmovalni program II (2013)
razno
za otroke od 7. do 10. leta
Nebraska Nebraska
Alexander Payne / ZDA / 2013 / 115 min
Alexander Payne (Potomci, Stranpoti, Gospod Schmidt) se vrača na cesto z nežno in pretanjeno komedijo, ki se izkaže kot izvrsten eliksir za te krizne čase. Film je veteranu Bruceu Dernu prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in nominacijo za oskarja.
Konec je tu This is the End
Evan Goldberg, Seth Rogen / ZDA / 2013 / 106 min
Obešenjaška apokaliptična komedija, v kateri se znana ameriška komedijantska bratovščina zoperstavi kataklizmi z veliko samoparodije in vulgarnega humorja.
Salvo Salvo
Fabio Grassadonia, Antonio Piazza / Italija, Francija / 2013 / 103 min
Mešanica realizma in filma noir, skoraj nemo popotovanje v svet mafije, sodobne ljubezni in čudežev, govori jezik žanra kriminalnega filma, a ga ponudi kot estetsko in napeto poslastico, v kateri so stari postopki videti sveži in novi.
Leviatan Leviathan
Lucien Castaing-Taylor, Véréna Paravel / Francija, ZDA, Velika Britanija / 2012 / 87 min
Vznemirljivo, vizualno osupljivo potovanje v nevarne globine sodobnega komercialnega ribištva.
Le Havre Le Havre
Aki Kaurismäki / Finska, Nemčija, Francija / 2011 / 93 min / francoščina
V svoji zadnji filmski bravuri, proletarski pravljici Le Havre, se velikan finske kinematografije spogleduje s trenutno zelo aktualno evropsko temo: ilegalno imigracijo. Pri tem seveda ohrani vso specifičnost svojega absurdno-komičnega sloga, svoje igralske muze in celo njihove like.
Črepinjska sodba Scherbengericht
Jan Eilhardt / Nemčija / 2012 / 75 min / nemščina
Sledi pogovor z režiserjem filma Janom Eilhardt-om!
Saudade Saudade
Marta Tomás & Irene Guede / Španija, Brazilija / 2013 / 12 min / španščina, portugalščina
Paella Dan Alberta Dan Albert's Paella
James D. Fernandez & Luis Argeo / Španija, ZDA / 2013 / 35 min / španščina, nemščina
Zaprto morje Mare Chiuso
Stefano Liberti & Andrea Segre / Italija / 2012 / 62 min / amharščina, tigrinščina, somalijščina
Evropska past Europe Trap
Anna Giralt Gris / Španija, Grčija / 2013 / 46 min / perzijščina, španščina