15. Noč grozljivk (2023)

Požrimo se!
Kvintet, ki bo šokiral letošnjo noč groze, gorja & gravža

Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. To, da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.

Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.

Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!

Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.

Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.

Vso to neprebavljenost – in ves ta epski, patološki, brezdanji občutek krivde – vam bo izsesal in izžgal korejski Lov na volkove. Predstavljajte si Osmega potnika, le da se ne dogaja na trgovski ladji, ki pluje po vesolju, ampak na trgovski ladji, ki pluje po morju. Toda ta Osmi potnik, perfektni žanrski koktajl, ima tudi pridih Carpenterjevega Napada na policijsko postajo in Westovega Letala prekletih – s to ladjo skušajo s Filipinov v Korejo prepeljati nevarne jetnike, prave pošasti (nekrofile, serijske morilce, pohlepne kapitaliste ipd.), ki pa na ladji naletijo na sebi enakega. No, hujšega – hiperzombijskega supervojaka, predatorske verzije superjunaka. In še preden rečete splatter, so že vsi krvavi – glave pokajo, roke letijo, žile ječijo, možgani cvrčijo. Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.

Lov na volkove je tako briljantna in pikantna reimaginacija Frankensteina, da bi Mary Shelley vzkliknila: It’s alive! In ta film je natanko to – grizlijevski dokaz, kako živi so mrtvi.

Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.« Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.«

Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.

Kdor je pred tremi leti videl Becky, ve, da je tako mračen, nasilen in srhljiv tudi fašizem – Becky (Lulu Wilson), manična, jezna trinajstletnica, je brutalno, sarkastično, groteskno obračunala z neonacisti. Zdaj, v Besni Becky, se vrne, le da se tokrat zaleti v Noble Men (okej, Proud Boys), pripadnike ‘patriotske’ paravojaške milice, bebave primitivce in pučiste, ki jih vodi Seann William Scott in ki naredijo hudo napako – ne le da ubijejo njeno novo gostiteljico, ampak da ji ukradejo psa Diega. A da ne bo kakega nesporazuma: Becky, vigilantka, antifašistična verzija Paula Kerseyja, bi jih zmlela, pa čeravno ji ne bi ubili psa – njihova napaka je že to, da so fašisti in rasisti. In seveda – da so toksični seksisti (ki imajo ženske za ‘femoide’). Lepo je videti angelsko najstnico, ki se upre terorju fašizma, rasizma, seksizma in sovražnega govora – in ki burleskno pobijanje fašistov spremeni v novo normalnost. »Mu je ravnokar razneslo glavo?« Absolutno. In ja – Becky ima do neonacistov, ki dajejo svojim sinovom ime Adolf, ničelno toleranco. Diego pa tak ljubitelj mesa.

Ljubitelji mesa se v Družinski večerji, avstrijskem gastrošokerju, prvencu Petra Hengla, Hanekejevega študenta (in verjetno tudi Seidlovega), za veliko noč zberejo na odročnem posestvu velike šefinje in avtorice kuharskih bestsellerjev (Pia Hierzegger), specialistke za diete. Tja pride tudi njena nečakinja Simi (Nina Katlein), neustrašni citat španske Pujse, ki se skuša znebiti odvečne teže, a se ji kmalu zazdi, da v tej družinski dinamiki nekaj ne štima – vse tiste čudne napetosti, morbidnosti in ritualne norosti jo navdajajo z nelagodjem, a se v nasprotju z drugimi na srečo posti. Družinska večerja, črna kronika body shaminga in družinskih vrednot po avstrijsko, ki bi jo lahko oglaševali s sloganom »Požrimo se«, je dobra reklama za post in slaba reklama za veliko noč. Po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če vam je kdo stikal po hladilniku.
– Marcel Štefančič, jr.