Z Liffa v Kinodvor. Na sporedu od 16. aprila 2014.

Nebraska Nebraska

Alexander Payne / ZDA / 2013 / 115 min

Alexander Payne (Potomci, Stranpoti, Gospod Schmidt) se vrača na cesto z nežno in pretanjeno komedijo, ki se izkaže kot izvrsten eliksir za te krizne čase. Film je veteranu Bruceu Dernu prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in nominacijo za oskarja.

režija Alexander Payne, scenarij Bob Nelson, fotografija Phedon Papamichael, montaža Kevin Tent, glasba Mark Orton, produkcija Albert Berger, Ron Yerxa, igrajo Bruce Dern, Will Forte, Stacy Keach, June Squibb, Bob Odenkirk, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Svetovna premiera in nagrada za najboljšega igralca – Cannes.Nagrada FIPRESCI – Stockholm. Nagrada občinstva -– Rotterdam. Tri nagrade National Board of Review. Šest nominacij za oskarja. Pet nominacij za zlati globus. Tri nominacije za nagrado BAFTA. Tri nagrade in tri nominacije – Independent Spirit Award. Nagrada AFI za najboljši film leta. LIFFe.

IMDb

zgodba
Nekje vzdolž avtoceste policist ustavi pešca. Starec je namenjen v 1200 kilometrov oddaljeno mesto Lincoln v Nebraski, kjer naj bi ga čakal milijon dolarjev. Čeprav ga žena in sin David skušata prepričati, da je pismo, ki ga je prejel, običajna tržna prevara, je Woody odločen, da bo dobil svoj denar. David, naveličan pregovarjanja, nazadnje pristane, da očeta odpelje v Nebrasko. Na poti se ustavita v Woodyjevem rojstnem kraju, kjer zgodba o njegovem domnevnem bogastvu izzove nepričakovane posledice …

Alexander Payne (Potomci, Stranpota, Gospod Schmidt) se vrača na cesto z nežno in pretanjeno komedijo, ki se izkaže kot izvrsten eliksir za te krizne čase. Film je veteranu Bruceu Dernu prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in nominacijo za oskarja.

iz prve roke
»Ta čudoviti scenarij mi je prišel v roke pred devetimi leti. Pritegnil me je, ker je bil poln humorja in melanholije, ravno tako kot življenje. Poleg tega mi je bilo všeč, da je pisec dogodke resnično doživel in je zgodba zato delovala osebno. /…/ Zaradi tega, kar se je dogajalo v naši družbi, preden smo film končali, se je nenadoma začelo zdeti, da smo posneli sodobno zgodbo o depresiji. Vendar pa mislim, da vsak film odseva čas, v katerem je narejen. Duh časa veje skozenj, pa naj bo to zavedno ali nezavedno. /…/ Scenarij mi je bil všeč zaradi suhega humorja, dokaj tipičnega za Nebrasko. Šlo je za zanimivo zgodbo o sinu in očetu, o njuni odtujenosti in o tem, kako se na koncu spet zbližata in ustvarita nekakšno medsebojno razumevanje. To se mi je zdela lepa zgodba. Všeč mi je bila, ker je govorila o dobrosrčnosti. /…/ Kar me je še posebej pritegnilo, pa je bila Davidova želja, da bi dal svojemu očetu nekaj dostojanstva. Ta tema je bila zame pomembna in osebna. /…/ Vedno sem si želel posneti črno-bel film. Ta je iz kinematografov izginil zaradi komercialnih in ne umetniških razlogov. Zdelo se mi je primerno, da uporabim tehniko, tako preprosto kot življenja, ki jih opisujem.«
– Alexander Payne, režiser

»Hotel sem napisati zgodbo o resničnih ljudeh; všeč so mi takšne, ki imajo v sebi tisto resnično človeškost. Želel sem napisati nekaj o radosti življenja, pa tudi o žalosti, ki sodi zraven. Zlasti pa sem hotel, da bi se ljudje v tem filmu zdeli tako resnični, da bi gledalca popolnoma posrkalo v njihova življenja.«
– Bob Nelson, scenarist

»Ko sem prvič prebral scenarij, sem vedel, da je to vloga, ki jo moram na vsak način dobiti. /…/ Leta in leta so mi govorili: ‘Samo bodi Dernsy.’ /…/ Alexander je prinesel nekaj več in to zahteval tudi od mene. Hotel je videti, kaj lahko jaz prispevam k liku Woodyja in ne kaj Woody vzbudi v meni. Vesel sem, da sem dobil to priložnost. Z Woodyjem sem lahko naredil nekaj, česar nisem še nikoli.«
– Bruce Dern, igralec

portret avtorja
Alexander Payne se je kot potomec grških priseljencev rodil leta 1961 v Omahi, največjem mestu ameriške zvezne države Nebraska. Po študiju zgodovine in španske literature na Univerzi Stanford je magistriral iz filmske režije na univerzi UCLA. Leta 1996 je posnel svoj prvi celovečerec, provokativen prispevek k ameriški debati o splavu Državljanka Ruth (Citizen Ruth), tri leta kasneje pa Volitve (Election, 1999), srednješolsko politično satiro, prirejeno po istoimenskem romanu Toma Perrotte. Film je navdušil filmske kritike, režiserju pa prinesel sloves enega najbolj pronicljivih satirikov v sodobnem filmu. Leta 2002 je bila v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu premierno predvajana njegova komična drama po romanu Louisa Begleyja Gospod Schmidt (About Schmidt), kasneje nagrajena z zlatim globusom za najboljši scenarij. Oba Paynova naslednja filma, Stranpota (Sideways, 2004) in Potomci (The Descendants, 2011), sta prejela oskarja za najboljši prirejeni scenarij ter poleg drugih tudi nominaciji za najboljši film in najboljšega režiserja. Nebraska je režiserjev šesti celovečerec in prvi film, pod katerega se ni podpisal tudi kot scenarist. Z njim se po kratkem izletu v Kalifornijo in na Havaje spet vrača v rodno Nebrasko, prizorišče svojih prvih treh filmov.

Alexander Payne slovi kot ‘režiser igralcev’, ki zna izvabiti sijajne in presenetljive nastope iz zvezdnikov, kakršni so Laura Dern, Reese Witherspoon, Jack Nicholson, Paul Giamatti, Virginia Madsen in George Clooney. Njegove inteligentne in spretno napisane komedije kritiki pogosto primerjajo s filmi Prestona Sturgesa in Billyja Wilderja.

kritike
»Zgodba, prepojena s patosom, komedijo in obžalovanjem, prikliče v spomin klasično neodvisno kinematografijo Hala Ashbyja in Boba Rafelsona. Film, posnet s skoraj amiško askezo v monokromu, podeljuje mrzlo, apokaliptično turobnost tisti domači obcestni ameriški kulturi, ki jo Payne tako rad lovi v svoj objektiv.«
– Peter Bradshaw, The Guardian                                                        

»Sladek in hkrati grenak, jedko humoren in neizmerno žalosten – film je vzor tonske občutljivosti in preciznosti. Payne je v Dernu našel popolno orodje, s pomočjo katerega izraža svoje bogate, mešane občutke o svetu, v katerem je odrasel. Lakoničen, a izjemno zgovoren v svojih pogledih in kretnjah – Woody je pristna, izredno gledljiva kreacija, ki je Dernu zasluženo prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu.«
– Geoff Andrew

»Kakor je bila Zadnja kino predstava (The Last Picture Show) film o koncu obdobja nedolžnosti petdesetih let, posnet v sedemdesetih, deluje Nebraska kljub umeščenosti v sedanjost kot žalostinka za Ameriko (in ameriškim filmom), ki je ni več /…/. Črno-bele widescreen podobe /…/ prikličejo v spomin posnetke Roberta Surteesa za Zadnjo kino predstavo ter množico ikoničnih ameriških fotografov (Walker Evans, Dorothea Lange idr.), ne da bi pri tem usmerjale nepotrebno pozornost nase.«
– Scott Foundas, Variety

»Kaj žene Woodyja, da gre na to potovanje? Verjame pismu? Ali pa gre za željo – kakorkoli globoko je že ta skrita pod njegovo brezizrazno zunanjostjo –, da bi v zadnjem trenutku iztisnil nekaj iz svojega ne ravno popolnega življenja? Nebraska ne ponuja oguljenih odgovorov na katerokoli izmed teh vprašanj. Poleg tega je k sreči ne zaznamuje nostalgija, pa čeprav preteklost še kako visi nad Wilsonovim dobro premišljenim, pogosto ganljivim scenarijem, in zagotovo je tu tudi namig, da je svet postal bolj neusmiljen, neprijazen: ‘On le verjame, kar mu ljudje rečejo,’ pove David o svojem starem očetu. Film ima tudi veliko smešnih trenutkov, v katerih pride do izraza njegov suhi, obešenjaški humor, in Payne bolj kot kdajkoli pusti humorju, da tiho priplava na površje, namesto da bi z vso silo udaril na plan.«
– Dave Calhoun, Time Out London

»Nebraska /…/ je Paynovo najboljše, najbolj kompleksno in najbolj prepričljivo delo doslej. /…/ Payne postaja še eden izmed velikih liberalno-konzervativnih ameriških filmskih ustvarjalcev. Njegovi filmi so dediščina Capre in Forda, pa tudi Sturgesa. V njih je prisotna tako liberalna kritika pohlepa in grabežljivosti kot konzervativno vztrajanje pri tem, da je v ideji o ameriški izjemnosti in poveličevanju navdahnjenega posameznika nekaj resnice, da naša pokrajina nas in naš rod povzdiguje v nekaj edinstveno junaškega in plemenitega. Popolno ravnovesje teh pristopov v Nebraski dokazuje, da sodi v peščico filmskih ustvarjalcev, na katerih sloni prihodnost ameriškega mainstream filma.«
– Larry Gross, Film Comment

»Nebraska je suhega humorja poln, otožen in zelo ganljiv družinski portret o izgubljenih in najdenih bogastvih. Delo, ki je temačnejše od Paynovih prejšnjih filmov – pa čeprav le zato, ker se posredno loteva sodobne recesije in precej odkrito spopada z ravnodušnostjo našega časa –, je kljub temu melanholično kot Stranpoti, nežno kot Potomci, neusmiljeno smešno kot Volitve /…/.«
– David Ehrlich, Film.com

»Kakor vse drugo, razume avtor tudi koncept filma ceste nekoliko po svoje, recimo precej statično, kot potovanje, sestavljeno iz samih prekinitev, predvsem pa z daljšim osrednjim zastojem, kjer se izčistijo odnosi in razmerja. Payne niti za trenutek ne podleže socialni agoniji propadajočega okolja, marveč slika osrednjega junaka, njegove družinske člane, sorodnike, dozdevne prijatelje in naključne znance z ravno pravšnjo mero humorja in trpkosti, prizanesljivosti in tenkočutnosti. Nekateri liki in prizori delujejo domala groteskno, druge preveva melanholija, za piko na i pa ne manjka niti patosa.«
– Bojan Kavčič, Stop

»Če hočete videti vrhunski road movie, potem si poglejte elegično, romaneskno, črnobelo Nebrasko.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Nebraska, formalna antiteza Velike ribe Tima Burtona, mi je osebno s komičnimi izbruhi posejano grenko sladko potovanje domov, tako za protagoniste filma, kakor za režiserja Alexandra Payna, ki mu v njegovem morda najboljšem filmu doslej brez pretiranih pretenzij uspe ohraniti tudi humanistično perspektivo.«
– Matevž Jerman, RA Slovenija

»Čarobnost paličice režiserja in scenarista Alexandra Paynea se kaže v tem, da socialno okolje analizira na miren, a sočen in humoren način; ter da skozi izredno naravno zveneče dialoge ter odnose v mali družbi zelo počasi, drobec za drobcem, izriše svoje “poražene” favorite. Film Nebraska se obenem zaveda pomembnosti katarze zadnjega posnetka, predvsem pa je izredno lep, human film, ki slavi “sivino”.«
– Peter Zupanc, TV Okno

»Takšno anonimno Ameriko predstavlja stari Woody, ki se mu ob prejemu reklamnega trika, da je postal milijonar, življenje postavi pokonci. To, da hoče na vsak način doseči Lincoln, magari peš, da hoče do svojega milijona, čeprav je utvara počasi jasna tudi njemu, pomeni, da je ta lažni papir v njem prebudil globoko vznemirjenje. Morda pa njegovo povprečno življenje vendarle ni izgubljeno? Morda pa Nebraska le ni poslednja resnica sveta? Morda so krave in prašiči, ki se pasejo ob cestah, samo silhuete nekega prejšnjega življenja? Na tej trmasti zazrtosti v spremembo, ki ne bo spremenila ničesar, je Payne zasnoval svojo mehko cestno balado, elegijo o človeku, ki ni mogel izživeti svoje človečnosti, svojo monokromno izpoved (kamera lovi samo neskončne odtenke sive) o tem, da je ameriški sen sicer velik, a tudi Nebraska v srcu ni majhna.«
– Peter Kolšek, Delo

»Seveda bi se dalo scenariju Boba Nelsona očitati, da si privošči kako šalo preveč na račun stereotipnega, karikiranega lika tečne ženske, a duhovitost filma je, z nekaj izjemami, trpke in zadržane narave. Nebraska je film, ki si za svojo zgodbo vzame čas, nekje spotoma zapelje iz predvidljivih tirnic in se zaleze človeku naravnost v srce.«
–  Ana Jurc, MMC RTV


sreda, 08. 04. 2015

Filmska srečanja ob kavi: pogovor ob projekciji filma Nebraska

Po projekciji filma smo se pogovarjali s filmskim kritikom, publicistom in televizijskim voditeljem Marcelom Štefančičem Jr.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno