Danes je blagajna odprta od 15:30 do 21:30 (odpre se čez 06:29).
Silvestrska predpremiera, 31.12.2011. Na rednem sporedu od 12. januarja 2012.

Le Havre Le Havre

Aki Kaurismäki / Finska, Francija, Nemčija / 2011 / 93 min / francoščina

V svoji zadnji filmski bravuri, proletarski pravljici Le Havre, se velikan finske kinematografije spogleduje s trenutno zelo aktualno evropsko temo: ilegalno imigracijo. Pri tem seveda ohrani vso specifičnost svojega absurdno-komičnega sloga, svoje igralske muze in celo njihove like.

režija Aki Kaurismäki, scenarij Aki Kaurismäki, fotografija Timo Salminen, montaža Timo Linnasalo, zvok Tero Malmberg, produkcija Aki Kaurismäki, igrajo André Wilms, Kati Outinen, Jean-Pierre Darroussin, Blondin Miguel, Elina Salo, Evelyne Didi, Quoc-Dung Nguyen, Laika, François Monnié, Roberto Piazza, Pierre Étaix, Jean-Pierre Léaud, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Svetovna premiera v tekmovalnem programu festivala v Cannesu 2011 (nagrada FIPRESCI). München 2011 (nagrada Arri-Zeiss za najboljši tuji celovečerni film). San Sebastian 2011. Toronto 2011. Sarajevo 2011. Liffe 2011.

Uradna stran

zgodba
Marcel Marx, nekdaj pisatelj in razvpiti boem, se zateče v pristaniško mesto Le Havre, kjer postane loščilec čevljev. Sanje o literarni slavi je pokopal in zdaj srečno in zadovoljno živi na relaciji med najljubšim barom, službo in soprogo Arletty (igra jo Kaurismäkijeva večna muza Kati Outinen). Nato pa mu pot nenadoma prekriža mladoletni begunec iz temnega osrčja Afrike. Oborožen le s prirojenim optimizmom in neomajno solidarnostjo svojih sosedov se mora Marcel spopasti z brezbrižnostjo in slepo birokratsko mašinerijo evroameriške civilizacije ter njenimi lakaji – policijo, ki je na sledi begunskemu dečku. Čas je, da si Marcel pološči čevlje in pokaže zobe.

V svoji zadnji filmski bravuri, proletarski pravljici Le Havre, se velikan finske kinematografije spogleduje s trenutno zelo aktualno evropsko temo: ilegalno imigracijo. Pri tem seveda ohrani vso specifičnost svojega absurdno-komičnega sloga, svoje igralske muze in celo njihove like.

iz prve roke
»Evropski film se ne ukvarja kaj dosti z vztrajnim poglabljanjem finančne, politične, predvsem pa moralne krize, ki nas je privedla do večno nerazrešenega vprašanja beguncev, ki poskušajo prodreti v EU, in njihove nedosledne ter pogosto podstandardne obravnave. Sam nimam nobenega odgovora na ta problem, vseeno pa sem se hotel lotiti te tematike, četudi v svojem precej nerealističnem filmu. /…/ V osnovi bi lahko zgodba nastala v skorajda kateri koli evropski državi, razen morda v Vatikanu – ali pa še posebej tam. Najbolj logično bi seveda bilo, če bi se to zgodilo v Grčiji, Italiji in Španiji, saj (milo rečeno) nosijo najtežje breme problema. Kakor koli, prevozil sem vso obalo od Genove do Nizozemske in našel, kar sem iskal, v mestu bluesa in soula in rokenrola, v Le Havru.«
– Aki Kaurismäki, režiser, scenarist in producent

portret avtorja
Aki Kaurismäki (rojen leta 1957 v Orimattili na Finskem), veliko avtorsko ime evropskega filma, si je v mladosti želel postati pisatelj, na poti k filmski režiji pa je preizkusil številne druge poklice – kariero poštarja, pomivalca posode, filmskega kritika in predvsem scenarista. Filmski scenarist je sicer še danes, a je do leta 1983, ko je posnel adaptacijo Zločina in kazni (Rikos ja rangaistus, 1983) Dostojevskega, nastopal predvsem kot producent, scenarist in igralec v filmih starejšega brata Mike. Celovečernemu prvencu je sledila vrsta izrazito avtorskih filmov, polnih Kaurismäkijevega značilnega humorja in poetike, med drugim: kultni film ceste Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989), Boemsko življenje (La vie de bohème, 1992), poklon nememu filmu Juha (1999) in Luči v temi (Laitakaupungin valot), ki smo si jih lahko ogledali na Liffu leta 2006. Njegovi filmi žanjejo uspehe na številnih mednarodnih festivalih, največji kritiški uspeh pa mu prinese Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002), za katerega leta 2002 prejme veliko nagrado žirije v Cannesu.

kritike
»Finski mojster Aki Kaurismäki sodi med najbolj izrazite avtorje evropske kinematografije. S tokratnim filmom se je vrnil v Francijo, v obmorsko industrijsko mesto Le Havre, da bi tam posnel svoj doslej najbolj neposredno družbeno angažiran film. Čeprav je za Kaurismäkija značilen zelo specifičen, topel in luciden, pa tudi precej ciničen občutek za humor, je prav tega tokrat za spoznanje manj, kot smo vajeni. A z razlogom. Le Havre je namreč film o zelo realističnem problemu Evrope – problemu beguncev. /…/ Čeprav govori o aktualni in še kako realni problematiki, pa film, ker gre seveda za Kaurismäkija – ni tudi film realizma. Še vedno imamo pred seboj evropskega melanholičnega, pa tudi humorno-ciničnega poeta s posebno simpatijo do vsega »proletarskega«, z artificielno insceniranim svetom, ki izgleda kot tisti iz sredine prejšnjega stoletja. Predvsem pa film, ki temeljno ne izhaja iz realizma življenja, ampak iz artizma filma, torej iz filma kot potencialne umetniške forme. Le redki režiserji znajo posneti tako preproste, nepretenciozne, tatijevsko humorne filme, ki s svojo kvazidokumentarnostjo, nostalgijo, s po melvillovsko stiliziranim svetom in humornimi anahronizmi na izviren in nevsiljiv način kažejo občutje in podobo sodobnega življenja.«
– Ženja Leiler, Pogledi

»Le Havre se loteva ene izmed najbolj perečih tematik današnjega časa in nanjo nacepi zgodbo o človečnosti in srčnosti, ki vrača vero v svet, v katerem živimo. Kot vedno Kaurismäki svojo ganljivo pripoved tudi tokrat spelje brez nepotrebnega napihovanja in velikih besed. Melodramatski potencial umerjeno amortizira z absurdom okuženi humor, ki ga zna Kaurismäki najti na najbolj nepričakovanih mestih in z njim omehčati še tako zadrgnjenega cinika. Za te komične gage (šaljiv ton vzpostavi že v prvih kadrih, kjer na železniški postaji spremlja svojega junaka, ki poskuša v dobi superg zaslužiti svoj dnevni kozarček belega s čiščenjem čevljev) in precizno odmerjen, obvladan slog režiser zvito skrije svojo politično agendo. /…/ Le Havre gre letos v tekmo za tujejezičnega oskarja in nič ne bi bilo narobe, če bi ga v to hecno, osamljeno deželo kroničnih opitkov, inflacije samomorov in mobilnih telefonov končno enkrat tudi zares prinesel.«
– Špela Barlič, Ekran

»Kaurismäkijev forte leži v sposobnosti zavzemanja distance: Le Havre kljub aktualni tematiki ni prav nič realističen, kaj šele didaktičen. V tem je veličina Kaurismäkija, da z izrazito izumetničenimi podobami (njegova “realnost” je v vizualnem smislu kombinacija melodrame iz petdesetih let in Mellvilove modro-sive palete) in minimalističnim, tako rekoč žanrskim jezikom spregovori o relevantni sodobni temi. /../ Le Havre je prepojen z eststeskimi prijemi, namernimi anahronizmi in grozljivimi klišeji o Franciji in Francozih, toda prav v tem tičita njegova lepota in izvirnost: pereči imigrantski problem sodobne Evrope je relevantno prikazan tudi zato, ker spominja na utopijo, saj se v filmu nič ne zgodi in in nič ni videti tako kot v resnici.«
– Simon Popek, Delo

»Ali bolje rečeno: novi časi so ustvarjeni za stare filme, ki s svojo čudodelno senzibilnostjo, absurdno melodramo in disproporcionalnimi emocijami ustvarijo aktivistični vihar, s katerim je mogoče spremeniti svet – proletarska ribiška skupnost, v kateri živi Marcel, namreč stopi revolucionarno skupaj in skrije dečka, ki ga policija preganja tako fanatično, kot da je alien iz Osmega potnika. Ni revolucije brez prvobitne akumulacije emocij – in brez zavezniškega izkrcanja v Normandiji. In solidarnost – razredno zavezništvo, razredna zavest – tu izgleda kot nekaj tako vsakdanjega in tako samoumevnega, kot da to stalno počnemo in kot da je to naš življenjski slog. V resnici pa to živi le še v starih filmih. Tako kot bolezni, ki čudežno izginejo, in gangsterji, ki ne umrejo, preden ne poravnajo svojih dolgov. Zato ta film, ki bi moral izgledati kot realistična preslikava sveta, izgleda tako nerealistično, da ne rečem fantastično, pa četudi pokaže ves aktivistični, revolucionarni potencial filmskih emocij, vključno s tem, da ima deklasirani Zahodnjak več skupnega z afriškim imigrantom kot s francosko oligarhijo. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr, Mladina

»Za neprevedljivim naslovom Le Havre, kot je ime francoskemu pristaniškemu mestu v Normandiji ob Rokavskem prelivu, kamor je finski kultni filmski avtor Aki Kaurismäki (po mnogih mnenjih kar mojster evropske kinematografije) postavil dogajanje svojega novega, že tudi v kinu pri nas aktualnega celovečerca Le Havre (2011), se skriva njegov neverjetno pristen preplet družbeno pereče drame in lahko tudi nerealističnega humorja, duhovito prepleten ob vprašanju ilegalne imigracije v svetovni krizi in ob tem, kako v kriznih okoliščinah (toda v bistvu zdaleč ne samo tedaj!) dobrosrčno rešuje reveža – samo revež! Zahtevno je tako pristno preplesti perečo dramo in samosvoj humor, da to učinkuje tako organsko kot v Kaurismaekijevi pripovedi o proletarskem revežu, a osebnostna tako rekoč brezmejno bogatem človeku.«
– Uroš Smasek, Večer

»Utopija, ki rase iz nostalgije. Kakorkoli že, Kaurismakiju je še enkrat uspelo z navidez skopimi filmskimi sredstvi, s humorjem brez komedijanstva in čustvi brez patosa ali sentimentalnosti doseči maksimalni učinek.«
– Bojan Kavčič, Stop

»Le Havre velja prej gledati kal nekakšno politično utopijo, prežeto z nežnim humanizmom, ki v dobi, ko napovedi za prihodnost le še stopnjujejo temačno podobo našega časa, poskuša v  gledalcu prebuditi vsaj nekaj upanja in optimizma.«
– Denis Valič, Pogledi

»Film finskega mojstra prikazovanja zgodb je tista nenavadna, a izjemno dobrodošla vrsta drame, ki okrog »resnih«, delno celo tragičnih tematik razprostre drobne komične in ljubke elemente, ki zgodbo poživijo, hkrati pa ne zaide v parodiranje ali podcenjevanje resnične situacije. Resnici na ljubo je takih filmov zelo malo. Še manj jih je tako odlično posnetih in odigranih. In še redkejši navdajo gledalca s tako pozitivnimi in umirjenimi občutki.«
– Igor Harb, Vikend

»Kaurismäki, ki ga pogosto štejemo za ‘lahkokategornika’, je posnel svoj doslej najbolj žgoč in aktualen film. Resda gre za ‘utopistično pravljico’, a povsem utemeljeno, takšno, ki skliče duhove filmske preteklosti, da bi – z ljubeznijo in jezo – spregovorila o Evropi danes.«
– Regina Schlagnitweit, ArtForum

»Samo v filmu Akija Kaurismäkija lahko srečamo moža, ki tolaži umirajočo ženo tako, da ji bere Kafko … Čeprav še vedno vešč tovrstnega sarkazma, pa se Kaurismäki tokrat v veliki meri odreče tipičnim elementom svojih zgodnjih filmov – jedki ironiji, manirističnim kompozicijam, konceptualni komiki, brezskrbnemu kaosu razpoloženj, tonov, virov in žanrov – v imenu zrelega humanizma in neokrščanske dobrodelnosti svojih kasnejših komedij obupa Daleč potujejo oblaki (1996) in Mož brez preteklosti (2002). /…/ Prisili vas, da se obupano oklepate vere v človeštvo, pa čeprav realnost na vsakem koraku izpodbija avtorjevo optimistično vizijo. /…/
Le Havre je celo za finskega cinefila in mojstra internih šal prav nenavadno prežet s kulturnimi in filmskimi referencami: ladja nosi napis Sputnik, naziv Akijeve produkcijske hiše; pogled na cvetočo češnjo zaključi film v očitnem poklonu Ozuju; inšpektorjev vzdevek Monet prikliče v spomin Clauda, ki je tu odraščal … /…/
Kaurismäkijeva življenjska pričakovanja so bila venomer skromna: ljubezen, sreča, dostojanstvo, spomin, preživetje. Bodisi pod vplivom Bressona ali lastnega, vse bolj izostrenega etičnega čuta, Kaurismäki svoj materializem tokrat ublaži s pridihom numinoznega. Za razliko od Arletty še vedno verjame v čudeže in s filmom Le Havre mu eden takšnih tudi uspe.«
– James Quandt, ArtForum

»Ljubljenec Cannesa Aki Kaurismäki se je proslavil kot režiser in scenarist humornih zgodb iz življenja finskih marginalcev. Njegov najnovejši film Le Havre, umeščen v istoimensko pristaniško mesto v Normandiji, se spopada z družbeno problematiko – severnoafriškimi priseljenci in begunci, ki prečkajo to mesto. /…/ In vendar ni v filmu nikakršnega pridiganja. Je le skrajno, čeprav skromno šarmanten in Kaurismäkijev tipičen brezizrazni humor tli povsod pod njegovim površjem. André Wilms, veteran med francoskimi igralci in Kaurismäkijev stalni obraz, odigra vlogo Marcela z očarljivo in danes redko videno eleganco.«
– David Gritten, The Telegraph

»Ob mešanici Kaurismäkijevih najljubših francoskih in finskih igralcev ter nekaj novincev se zdi Le Havre kot toplo družinsko snidenje. Na pol sodobna pravljica … se odvija v tistem znanem univerzumu retro stila in absurdnega humorja, v katerem prebivajo vsi avtorjevi filmi. /…/ Vzdušje je veselo, lahkotno, in film vsekakor ne pomeni novega preboja finskega avtorja, čeprav so tokrat veliko bolj v ospredju vplivi francoskih filmarjev, kot so Marcel Carné, Jean-Pierre Melville in Robert Bresson. A sam po sebi predstavlja Le Havre kontinuiran užitek ob brezhibnem mešanju radostnih in trpkih tonov s prismuknjenostjo, kakršne smo vajeni iz Kaurismäkijevih največjih komičnih mojstrovin.«
– Leslie Felperin, Variety

»Finski auteur Aki Kaurismäki že od zgodnjih 80-ih orje svojo ledino in ustvarja manjše čudeže – filme, ob katerih vam srce zaigra ravno takrat, ko so najbolj ravnodušno otožni. Le Havre ponudi režiserjev običajni meni: brezizrazno igro, razbrazdane obraze, politično sočutje, hiperstilizirano mizansceno in z ljubeznijo osvetljene razpadajoče točilnice. A film, s katerim se Finec prvič po letu 1991 in Boemskem življenju spet v polnosti predaja svoji frankofiliji, prinaša svež val. Z uporabo odlične francosko-finske zasedbe, galske filmske tradicije in aktualne francoske politične problematike je Kaurismäki ustvaril značilno skromen, a sijoč biser, s katerim se veličastno vrača v formo … Francosko govoreča publika bo navdušena, akifili vsega sveta pa bodo v nebesih.«
– Jonathan Romney, Screen Daily

»Tekmovalni filmi v Cannesu so lahko marsikaj, a le redko jih je mogoče opisati kot čisti užitek. Kaurismäkijev Le Havre je ta redka izjema … Gledalcem ponudi pravljični pristan v nevihti, filmsko zatočišče pred resničnostjo, kjer so dobre namere preprosto dovolj.«
– Kirk Honeycutt, The Hollywood Reporter

Dodatna gradiva

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

FeKK VR kino: Sobe

petek, 23. 08. 2019

Vse od sedentizma (življenje večinoma na enem mestu) je človeštvo ustvarjalo zaprte in strogo urejene sobe. Te olajšajo zadovoljevanje človeških gonov in tako zagotavljajo podstat naše kulture. Sobe vas bodo posrkale v pet intimnih realnosti. Pripoved se antropološko posveča arhaičnim procesom sob in opazuje njihov dramatičen fizični razvoj.

Vzhodno od raja: Animacija (2019) Vzhodno od raja: Animacija (2019)

razno

petek, 23. 08. 2019 / 16:30 / Dvorana

Program kratkih filmov z Vzhoda.

Beli vran The White Crow

Ralph Fiennes

petek, 23. 08. 2019 / 19:00 / Dvorana

Biografska drama o ključnem trenutku v življenju mladega Rudolfa Nurejeva, ki jo britanski igralec Ralph Fiennes zrežira kot preplet globokega poklona velikemu baletniku in napetega trilerja iz obdobja hladne vojne.