Slovenski filmi, za katere le redko slišimo 2023
Sončni krik, Pomladni veter, Krč, Trenutki odločitve in Dobri stari pianino so slovenski filmi, ki jih le redko vidimo. Vraga, nekaterih sploh nikoli ne vidimo. Po malem smo pozabili, da obstajajo. Izgubili smo jih. Čas je, da jih spet najdemo in odkrijemo in rekanoniziramo. Festival slovenskih filmov, za katere le redko slišimo, bo nadaljeval to, kar je lani začel festival slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali.
Boštjan Hladnik je Sončni krik, ki je za swinging Slovenijo naredil to, kar so za swinging London naredili filmi Povečava, Darling in Težka noč nekega dne, napisal med vožnjo iz Nemčije v Ljubljano. »Ko se mi je kaj posvetilo, sem zapeljal na stran in reč hitro zapisal. In tako celo pot. Nenehno sem ustavljal. Na Vibi so ga začuda zelo hitro sprejeli, toda ko je prišel v kino, so bili vendarle vsi spet malce šokirani. Zdelo se jim je, da je padel z neba.«
Ne brez razloga: Sončni krik – portret slovenskih bonbonskih, kantilenskih, brezskrbnih, razigranih, groovy šestdesetih, lahkotni melange slogov à la Casino Royale in Mož iz Ria, sladoledno odbita, vitalistična, karnistična, revijska, hektična glorifikacija obmorskega »mesta mladih« (seksualna revolucija, frontalna golota, rekreativni seks brez občutka krivde in slabe vesti, psihedelija, kulizem, kontrakulturne vibracije, nonkonformizem, revolt, »marmeladarji«, hepening, strip, russmeyerski camp, burleskni antimaterializem, tatijevsko soočenje s postvarelostjo, predmetnostjo in skomercializiranostjo družbe) – je skeniral lahkotne, blesave britanske rock komedije, ki so cvetele v šestdesetih (Na pomoč!, Težka noč nekega dne, Poletne počitnice, Vse to se dogaja, Lov za bombo, Ferry Cross the Mersey, Veseli diamanti, Kukavičja patrulja ipd.), pa tudi sočasne holivudske rock komedije, eksploatacijske B-norčije, ki so se običajno vrtele ob morju in ki so imele v naslovih bodisi besedo Party, Beach ali pa Bikini (Beach Party, Pajama Party, Muscle Beach Party, Bikini Beach, The Ghost in the Invisible Bikini, Beach Ball, Beach Blanket Bingo ipd.). V vseh so nastopali popularni bendi – tako kot tu Kameleoni, ki so tedaj blesteli s štikli Sjaj izgubljene ljubavi, Looking For Me, La Felicita in Too Much on My Mind in ki so razpadli leta 1968, potemtakem prav v letu Sončnega krika: zaradi odhoda na služenje vojaškega roka, ki je bilo za slovenski rock to, kar so bile v Hladnikovem lustspielu Ubij me nežno za belo mucko piranhe.
Hladnik je na Slovenijo pogledal skozi tuje, »nadrealistične« oči. Kot alien. Slovenski film bi moral na Slovenijo vedno pogledati skozi tuje oči – ali pa bi se moral dogajati v tujini. Ali – ali. Mar niso vsi še vedno omamljeni od Vesne, ki jo je František Čap posnel skozi tuje oči?
Hladnik je imel tudi tokrat – pač tako kot vedno – težave. Ko je France Štiglic, tedanji direktor Vibe, zagledal vsa tista gola dekleta, je zahteval, da jih Hladnik izreže, češ da so mladoletnice, kar bi lahko pripeljalo do problemov z njihovimi starši, in da se negative vseh teh izrezanih posnetkov komisijsko uniči.
V Sončnem kriku v tovarni vidimo hladilnik, v katerega roparja skrijeta svoj plen, ne pa tudi tistih, ki so ta »magični« hladilnik ustvarili, izdelali, proizvedli. Rdeča nit zgodbe postane produkt, ne pa delavec, ki ga je proizvedel. In Slovenija je v slovenskih filmih izgledala kot ta hladilnik – kot dežela, ki je ni nihče ustvaril. Ki je ni nihče proizvedel. Kot brezmadežno spočet produkt. Kot produkt »čistih« misli in »čistega« srca. Kot čudež. Kot neposredni produkt lepote Naroda. Kot produkt partizanov, kmetov in umetnikov. Kot zaklad.
Sončni krik bo dopolnil Pomladni veter, ki ga je Rajko Ranfl, avtor pozabljene, a lani ponovno najdene Mrtve ladje, posnel leta 1974. Študentka (Mira Nikolić), ki je v Ljubljano prišla s podeželja, se preživlja s poziranjem na akademiji likovnih umetnosti, kjer pa takoj postane plen sestradanih pogledov. Vanjo se zatreska neki študent, ona pa vanj, toda do sreče ju loči nekaj tujih postelj. Pomladni veter je videti kot slovenska verzija Hagmannovih Jagod in krvi, le da ni krvi. Ljubljana se po impresivni najavni špici priziblje kot metropola svobodne ljubezni in hipijevskega swinginga, celo Polona Vetrih okrog skače v spodnjem perilu, medtem ko Mira Nikolić pol filma itak preživi v aktu.
On: »Midva skupaj bi delala čudeže.«
Ona: »Gospodarske ali seksualne?«
V Ranflovih filmih čudeži vedno pridejo v parih. Punce so živahne, fantje apolitični, njihova umetnost pa je seksi. To je bil čas, ko se je celo seks zdel kot umetniški akt. Študentje nosijo seksualno revolucijo v očeh, ustih in telesih, a se ne pretvarjajo, da Jean Eustache vmes ni posnel Matere in kurbe, zgodbe iz študentskih dni. Čap se je lahko leta 1953 – in leta 1957, če smo že ravno pri tem – pretvarjal le, da Arne Mattsson ni posnel filma Plesala je eno samo poletje, v katerem se Ulla Jacobsson ni pretvarjala, da Gustav Machaty ni posnel Ekstaze.
»Če gresta dva na sekret, pa vzameta s sabo tranzistor – a je to tud kultura,« sprašujejo ljudje, ki so ta revolucionarni čas povsem očitno zamujali. Kodrovo vižo Pomladni veter poje Ditka Haberl. Film so prodali celo v Sirijo. Živo si predstavljam, da so se sirski študentje množično prijavljali v ljubljansko študentsko naselje, kajti Pomladni veter je sijajna promocija študentskega naselja.
Pomladni veter in drugi filmi, ki so se tedaj dogajali v Ljubljani (Strah, Maškarada, Ko pride lev), so sporočali: v mestu ljudje mislijo le na seks. Kar se običajno konča slabo. A tudi Šprajčev Krč in drugi filmi, ki so se tedaj dogajali na podeželju (Vdovstvo Karoline Žašler, Ljubezen na odoru, Rdeče klasje), so sporočali: na podeželju ljudje mislijo le na seks. Kar se običajno konča slabo. Toda vsi skušajo dati tako samomoru kot seksu nekaj triglavske monumentalnosti. Krč ni bil velik hit le pri nas, temveč tudi v Srbiji – vsi so hoteli videti, kako »to« počnejo Slovenci in Slovenke. V Jugoslaviji si ga je ogledalo okrog pol milijona ljudi, a ironično, Teja Glažar je imela na domačem podeželju – v Novi Gorici, kjer je tedaj živela – zaradi »tistega« seksa z Borisom Cavazzo hude, hude težave. Seksualne revolucije je bilo konec.
Krč je film o umazani industriji (tovarna cementa) in socialističnem kapitalizmu, ki zastrupljata, kvarita, razjedata in uničujeta lepoto Naroda (Triglav, ki je v vsaki pedi slovenske grude). Novo se tu spopada s starim, razvito z nerazvitim, arhaičnim, zaostalim in primitivnim, potemtakem s tistim, kar ne dohiteva urbane razvitosti socialističnih, samoupravnih odnosov. Skozi oči družbe, ki je že v socializmu, gledamo podeželje, ki še vedno živi zunaj socializma – kot pred vojno. Krč je film o slovenskem spopadu civilizacij.
Naratorka Sončnega krika, Pomladnega vetra in Krča je seksualna revolucija, narator Dobrega starega pianina, ki ga je leta 1959 posnel France Kosmač, pa je ultimativni revolucionar – dobri stari pianino, junak revolucije in II. svetovne vojne, ki je naredil Slovenijo, a verjetno sploh ni bil »rojen« v Sloveniji, ampak morda v Parrottovi burleski Glasbena skrinja, v kateri pianino sizifovsko tovorita in uničujeta Stan Laurel in Oliver Hardy, morda v Andaluzijskem psu, v katerem se med srdito vojno spolov na klavirju pojavi mrtvi konj, morda v Mackendrickovih Morilcih stare gospe, v katerih roparji hlinijo, da so glasbeni kvintet, in morda v Casablanci, v kateri so v pianinu skrite vize, ki beguncem jamčijo varnost pred vojno in nacizmom. Streljajte na pianista!
In melanholični, svetniški, heroični pianino kroži od lastnika do lastnika (podobno kot tista magična, brezhibna puška v Mannovem vesternu Winchester ’73, ki vsakega lastnika korenito spremeni, ali oni uhani v Ophülsovem filmu Madame de …, ki v Bressonovem Baltazarju mutirajo v melanholičnega, svetniškega osla, v Denarju, Bressonovem zadnjem filmu, pa v ponarejeni bankovec za 500 frankov), dokler ga ne dobijo partizani, ki poskrbijo, da pianino pride v domobransko postojanko, nastanjeno v cerkvi, v katero partizanski agent podtakne peklenski stroj.
Anuška (Vida Kuhar), Sneguljčica osvobodilnega gibanja, v postojanko pride kot uglaševalka, toda v resnici naj bi dala partizanom z dogovorjeno melodijo »znak«, da je namestitev peklenskega stroja uspela, s tem pa tudi »znak« za napad. Pred detonacijo peklenskega stroja naj bi cerkev kakopak zapustila, kar pa se ne zgodi: Anuška namreč ne neha igrati! Povsem jasno ve, da bo peklenski stroj neizogibno razneslo in da bo pri tem tudi sama umrla, toda kljub temu igra naprej. Do konca, do smrti. Igra naprej, pa četudi se zaveda strašnih, katastrofalnih, pogubnih posledic svojega početja. Kot Victoria Page (Moira Shearer), balerina, ki v Powell-Pressburgerjevih Rdečih čeveljčkih pleše do krvi, do smrti.
Zakaj igra še naprej, pa četudi ve, kaj se bo zgodilo? Zakaj umre, pa četudi ji ne bi bilo treba? Je res tako impresionirana nad svojim igranjem? Je res tako zadovoljna z odzivom navdušene, hvaležne domobranske publike? Je trik res v tem, da s svojim igranjem ne zapelje le domobrancev, ampak tudi sebe? Ali pa je njeno »igranje do smrti« le resnica radikalne etične odločitve, ki je neločljiva od terorja? Teror je del etične odločitve. Če je odločitev etična, potem mora nekdo umreti. Smrt je dokaz, da je bila odločitev etična.
Variacijo tega, kar se zgodi v Dobrem starem pianinu, ponujajo tudi Čapovi Trenutki odločitve, ki izgledajo kot transfiguracija Hawksove klasike Imeti ali ne, v kateri Humphrey Bogart s svojo barko prevaža in rešuje zakonca Bursac, člana francoskega odporniškega gibanja, ki se zatečeta na Martinik. Doktor Koren (Stane Sever), alias Profesor, ki v bolnišnici operira ranjenega ilegalca in ki potem – bolj ali manj v samoobrambi – ubije domobranskega poročnika, se po begu zateče k brodarju (Stane Potokar), za katerega se izkaže, da je oče ubitega domobranskega poročnika.
A to še ni vse. Brodar na tiralici vidi obraz človeka, ki je ubil njegovega sina. Tudi to še ni vse. Doktor ugotovi, da je brodar videl tiralico in da torej ve, kdo je ubil njegovega sina. V brodarjevih očeh tli sla po maščevanju. Tudi puško ima pri roki. Doktor bi lahko še pravočasno zbežal – hišo bi lahko zapustil, še preden se vrne brodar. Toda ostane, saj sklene, da bo brodarjevi snahi pomagal pri porodu.
Pri svoji etični odločitvi torej vztraja, pa četudi se vnaprej zaveda strašnih posledic svoje odločitve. To, kar počne, počne, ne glede na potencialno katastrofalne posledice svojega početja. Ve, kaj počne, a to počne, pa četudi tvega, da ga bo brodar ubil. Toda: kaj če si to le umišlja? Kaj če si le umišlja, da bo preživel? Kaj če je v resnici že mrtev? Kaj če so radikalne etične odločitve lahko le smrtne? Kaj če so radikalne etične odločitve res neločljive od terorja? Kaj če je reka, ob kateri živi in dela brodar, v resnici Stiks? In kaj če je brodar v resnici le Haron, mitski starogrški čolnar, »uslužbenec« Hadovega podzemlja, ki mrtve prek reke Stiks vozi v deželo mrtvih?
– Marcel Štefančič, jr.
Solsticij Midsommar
Ari Aster / ZDA, Madžarska, Švedska / 2019 / 147 min / angleščina, švedščina
Ari Aster nasledi režijski prvenec Podedovano zlo, ki je lani šokiral občinstva širom sveta, z eno najbolj vroče pričakovanih grozljivk letošnjega leta. Solsticij je mračna in s tesnobo prežeta filmska pravljica, ki svojo grozo razgrne pri belem dnevu.
Pirsing Piercing
Nicolas Pesce / ZDA / 2018 / 81 min / angleščina
Nicolas Pesce (Oči moje matere) v čudovito perverzni mešanici telesne grozljivke, psihoseksualnega trilerja in črne komedije priredi kratko zgodbo Ryûja Murakamija in se hkrati pokloni zvočno-vizualni krajini italijanskega giallo filma sedemdesetih let.
Onstran ogledala Más allá del espejo
Joaquim Jordà / Španija / 2006 / 112 min / španščina
Dokumentarec prikazuje svet agnozije in aleksije, možganskih bolezni, ki se kažeta v obliki hudih motenj v dojemanju stvarnosti.
Poglej me Regarde-moi
Audrey Estrougo / Francija / 2007 / 97 min / francoščina
Z enodnevnim opazovanjem mladostnikov z obrobja Pariza se mlada režiserka spominja Kechichevega filma L’Esquive iz leta 2004, ki pripoveduje zgodbo o najstniški ljubezni.
Srečanja na koncu sveta Encounters at the End of the World
Werner Herzog / ZDA / 2007 / 99 min / angleščina
Werner Herzog nam na Antarktiki, Zemljinem »dnu«, v duhovitem tonu pokaže nov svet omamnih pokrajin in samosvojih prebivalcev.
Romanca med Astree in Celadonom Les amours d'Astrée et de Céladon
Eric Rohmer / Francija, Italija, Španija / 2007 / 109 min / francoščina
Omamno nesodobno, romantično popotovanje dveh čistih src, ki ga pretresajo negotovosti, nevarnosti in slastne skušnjave, poteka v razkošnem, idiličnem okolju, prepolnem nežne erotike.
V Silvijinem mestu En la ciudad de Sylvia
José Luis Guerín / Španija, Francija / 2007 / 84 min / francoščina, španščina
Spomenik romantični ljubezni. Dar filmski podobi, slikarstvu in ženskam, cinefilska študija filmskega pogleda in suspenza.
Fotografije ... V Silvijinem mestu Unas fotos en la ciudad de Sylvia
José Luis Guerín / Španija / 2007 / 67 min / španščina
Iluzija gibanja. Liričen dnevnik iskanja režiserjeve muze in avtorjev uvod v film V Silvijinem mestu.
Očim The Stepfather
Nelson McCormick / ZDA / 2009 / 101 min / angleščina, nemščina
Očim je priredba istoimenske srhljivke iz osemdesetih, oba filma pa se navdihujeta pri resnični življenjski zgodbi zloglasnega Johna Emila Lista, možakarja, ki je leta 1971 brutalno umoril svojo celotno družino in nato privzel novo identiteto. Leta 1987, ko je bil posnet izvirnik, je bil List še vedno na begu; aretirali so ga šele leta 1988, sedemnajst let po krvavem zločinu.
Teksaški pokol z motorko The Texas Chain Saw Massacre
Tobe Hooper / 1974 / 83 min / angleščina
Brutalen, neodvisno proizveden in za drobiž posnet film je skoraj nemudoma prerasel v nemara najbolj zloglasno kultno klasiko vseh časov in velja tudi za eno najvplivnejših grozljivk.
Džungla Welcome to the Jungle
Jonathan Hensleigh / ZDA / 2007 / 83 min / angleščina
Posnet v specifičnem lažno-dokumentarnem slogu, kakršnega je popularizirala Čarovnica iz Blaira, se Džungla kaže kot sodobna in presenetljivo efektivna različica kultne italijanske grozljivke Kanibalski holokavst Ruggera Deodata.
Ugrabljena Captivity
Roland Joffé / ZDA, Rusija / 2007 / 96 min / angleščina
Kontroverzna psihološka srhljivka, ki je v ZDA še pred prihodom na velika platna burila domišljijo in prožila sodne procese.
Odsev Mirrors
Alexandre Aja / ZDA, Romunija / 2008 / 110 min / angleščina
Odpuščeni policist, ločenec in bivši alkoholik se odloči urediti svoje življenje in se znova zbližati z odtujeno družino, še vedno ljubečo ženo in dvema otrokoma. Zaposli se kot nočni čuvaj v zapuščeni veleblagovnici, ki jo je pred leti povsem uničil požar. Nekdanja palača je zdaj zaprašena in zoglenela hiša duhov, v kateri so čudežno ostala nedotaknjena le vsa ogledala. Ob podrobnejšem pregledu čuvaj prepaden odkrije, da ogledala ne odsevajo tistega, kar bi morala: za njimi se skriva popačen, nedoumljiv svet, ki začne nenadoma vse bolj nasilno in krvavo posegati v stvarnost.
Karantena Quarantine
John Erick Dowdle / ZDA / 2008 / 89 min / angleščina
Televizijska ekipa snema dokumentarni prispevek o vsakdanu dežurne ekipe gasilcev iz Los Angelesa. Rutinski nočni klic jih zvabi v stanovanjsko zgradbo; tam naletijo na policijsko patruljo, ki je prav tako prišla zaradi nekega skrivnostnega klica. Kmalu skupaj ugotovijo, da je zgradba od zunaj hermetično zaprta, televizijci, gasilci, policisti in stanovalci pa se naenkrat soočajo s smrtonosno grožnjo, dozdevno okužbo, ki se kot požar širi po hiši.
Dnevnik živih mrtvecev Diary of the Dead
George A. Romero / ZDA / 2007 / 95 min / angleščina
Študentski filmski ekipi se med snemanjem pogrošne grozljivke pred objektiv kamere nenadoma priplazijo resnični živi mrtveci … Še en prispevek v podžanr prvoosebne video-dnevniške grozljivke. S preobratom: namesto mladega zanesenjaka, ki mu takšen tip snemanja narekuje nizek proračun ali želja po formalnih inovacijah, za kamero tokrat stoji ena največjih legend žanra: George A. Romero, lastnoročni izumitelj rase kanibalskih mrličev.
Lomljivo Frágiles
Jaume Balagueró / Španija, Velika Britanija / 2005 / 93 min / angleščina
Medicinska sestra, ki prispe na začasno delo v zanemarjeno otroško bolnišnico tik pred evakuacijo malih bolnikov v nove prostore, vedno bolj prestrašeno ugotavlja, da je z njenimi pacienti in z neprijaznim prostorom, v katerem se nahajajo, nekaj hudo narobe. Otroci zatrjujejo, da v bolnišnici poleg njih biva še nekdo, zlovešče podstrešno bitje, ki očitno ne želi ostati samo.
Hudičeva hrbtenica El espinazo del diablo
Guillermo del Toro / Španija, Mehika / 2001 / 106 min / španščina
Magičen, razkošen, kompleksen preplet zgodovine in fantazije, angažmaja in pravljice, predhodnik in mlajši brat Favnovega labirinta (El laberinto del fauno, 2006).
Črni božič Black Christmas
Glen Morgan / ZDA, Kanada / 2006 / 94 min / angleščina
Priredba klasičnega slasherja iz leta 1974.
Free Solo Free Solo
Jimmy Chin, Elizabeth Chai Vasarhelyi / ZDA / 2018 / 100 min / angleščina
V en dih neznosno napet triler in intimen ter navdihujoč dokumentarni portret športnika, ki je presegel meje in naše razumevanje človeških zmožnosti. Oskar za najboljši dokumentarec.
Kraljica The Queen
Stephen Frears / Velika Britanija, Italija, Francija / 2006 / 103 min / angleščina, francoščina, nemščina
Intimen portret Elizabete II. in angleške kraljevske družine v dneh po smrti princese Diane. Ko odjekne šokantna novica, se njeno veličanstvo z družino umakne za zidove podeželskega dvorca na Škotskem, saj ne more razumeti odziva javnosti na tragedijo. Tony Blair, novoizvoljeni ministrski predsednik, veliko bolje razume potrebo ljudi po zagotavljanju varnosti in podpore s strani voditeljev. Ko čustva, kakršnih še ni bilo, postajajo vse močnejša, mora Blair najti način, kako ponovno povezati kraljico z britansko javnostjo.