zgodba
Jasna je šestnajstletna srednješolka, ki izhod iz turobnega življenja v revnem predmestju Beograda išče v brezkončnih zabavah, polnih drog, alkohola in neobveznega seksa, pri tem pa svoje divje pustolovščine ves čas snema z mobilnim telefonom. Zaljubljena je v Đoleta, šolskega nasilneža, s katerim se kmalu zaplete v intenzivno in samodestruktivno spolno razmerje. Jezna na ves svet vse bolj izgublja nadzor nad svojimi željami, svojimi čustvi in svojim življenjem …
Provokativen in kontroverzen portret mlade srbske ‘izgubljene generacije’ je po režiserkinih besedah »nežna, čustvena zgodba o odraščanju«. Film je osvojil glavno nagrado na festivalih v Rotterdamu in v Ljubljani ter sprožil številne vroče debate.
iz prve roke
»Idejo za film sem dobila, ko sem naletela na poplavo klipov na internetu. Mladi objavljajo posnetke pretepov, nasilja v šolah, divjih žurk, kjer se opijajo, drogirajo in seksajo. Presunila sta me njihova avtodestruktivna energija in način, na katerega jo sproščajo. Zanimalo me je, kaj se dogaja s to generacijo, z njihovimi odnosi, kje je ljubezen v tako surovem okolju in na kakšen način si jo izkazujejo. /…/ Opazila pa sem tudi, da mladi še zdaleč niso povsem apatični, kot jim to danes pogosto pripisujemo. V njih na trenutke kar vre od čustev, le da se ta največkrat izražajo na družbeno nesprejemljive načine. Nato pa spet zapadejo v stanje, ki osuplja s svojo odsotnostjo čustev. Te kontradikcije, te kolizije, ki se dogajajo v njih, so pritegnile mojo pozornost, saj se mi zdi, da odražajo družbene razmere, v katerih živimo, da povzemajo turbulenco našega družbenega trenutka. /…/ S kombiniranjem igranih in ‘dokumentarnih’ posnetkov sem hotela raziskati, kje poteka meja med njima, in to mejo problematizirati. Ob tem pa mi je kombiniranje omogočilo tudi premislek o številnih drugih momentih, od pristopa h kadriranju do odnosa, ki se razvije med očesom kamere, torej objektivom, in tistim, ki stoji pred njo; od definicije filmskega junaka do notranje dramaturgije posnetkov. /…/ Name so vplivali filmi jugoslovanskega črnega vala ter režiserji, kot so Dušan Makavejev, Žika Pavlović in Saša Petrović; način, kako so se ukvarjali s problemi v družbi – zelo odprto in zelo neposredno – in kako so z veliko ljubezni pristopali do svojih junakov, ki so bili povečini ljudje z obrobja. Pa njihov način snemanja, ki je bil nekaj vmes med igranim in dokumentarnim filmom, delo z neprofesionalnimi igralci in tako naprej.«
– Maja Miloš, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Maja Miloš (1983, Beograd) je leta 2008 diplomirala na oddelku filmske in televizijske režije na Akademiji umetnosti v Beogradu. V času študija je posnela enajst kratkih filmov in dokumentarcev, med njimi Interval in Si tu timažin. Leta 2005 je sodelovala na Talent Campusu Berlinskega filmskega festivala, leta 2006 pa je obiskovala Šolo dokumentarnega filma na pariški filmski akademiji La Fémis. Klip je njen prvi celovečerec.
kritike
»Film se odlikuje z globokim razumevanjem določene življenjske realnosti, iz katere je ustvarjalka črpala tudi navdih za svojo močno, suvereno filmsko govorico.«
– obrazložitev nagrade vodomec na 23. LIFFu
»[Delo dobi nagrado za] izjemno pristnost in avtorsko brezkompromisnost v obravnavi psiholoških travm aktualne tranzicijske vsakdanjosti. Film spretno izbere ustrezen pristop pri izjemno neposrednem razkrivanju frustracij in dilem mlade generacije filmskega občinstva.«
– obrazložitev nagrade bauer na Motovunskem filmskem festivalu
»O mladih tako zares, da zmrazi od nemoči večine. Posneto z občutkom.«
– Neva Mužič, ‘Najboljši filmi 2012’, Ekran
»[S filmom] se je Maja Miloš podala na sicer že dodobra obdelano, a še vedno spolzko področje najstniškega seksualnega življenja. A to, kar v njenem delu gledalca preseneti, ni sam izbor teme, temveč način, kako je k temi pristopila. Zavrgla je namreč vse stereotipe o senzibilnosti ženskega pogleda ter gledalcu ponudila surovo, grafično eksplicitno, skoraj eksploatacijsko podobo najstniškega seksa. /…/ Čeprav brutalnost in avtodestruktivnost njihovih seksualnih srečanj, oropanih vsake emotivnosti, s svojo šokantnostjo stopa v ospredje, pa ta gledalcu vendarle ne zastre pogleda na celoto: na portret generacije, ki ji je bil odvzet glas, s tem pa je bila usodno prizadeta njena sposobnost komuniciranja in izražanja lastnih emocij.«
– Denis Valič, Pogledi
»Maja Miloš v svojem portretu oziroma posnetku (klipu) turbofolk generacije, hormonsko podivjanih mladoletnikov, ki svojo realnost nereflektirano reflektira z mobilnimi telefoni, pokaže zrel smisel za zgodbo, dramaturgijo in režiranje mladih naturščikov. To ji uspe brez komentarja ali celo obsojanja samodestruktivnega eksperimentiranja predmestne mladine /…/. Zgodbo dekleta in fanta, ki se zapleteta v divje, neenakopravno seksualno razmerje, diskretna režija pelje vzvratno, nepovratno pravzaprav – od grobih prvih stikov do prvih plašnih besed, poljubov do bežnih nežnosti. Zato film ni radikalen zaradi neinhibirane slikovitosti prizorov, pač pa ravno zaradi subtilnega pogleda v najbolj občutljivo obdobje odraščanja.«
– Tina Lešničar, Delo
»/…/ detabuizirana X-verzija Clarkove Mularije, v kateri se seks, droge in mobitel prepletajo z uporom.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Miloševa zgodbo poda na zelo surov, skorajda gverilski način, ki ga še poudarjajo zrnati posnetki z mobilnih kamer in popolna odsotnost moraliziranja ali komentarjev dejanj glavnih likov, ki so izgubljeni v več svetovih. Če so bile prejšnje generacije mladih namreč izgubljene ‘le’ v mamilih, alkoholu in seksu, kot je pokazal Larry Clark s svojim mladinskim šokerjem Mularija (Kids, 1995), zdaj na povojno generacijo prežijo še pasti socialnih omrežij in uporabne tehnologije, ki so, kot pokaže Klip, prav tako močne droge kot prej omenjeno.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Ta energičen, uporniški, avtentičen, iskren in razsvetljujoč film s sodobnimi prijemi na učinkovit način opiše mobilno generacijo, ki svoja življenja reducira na podobe v mobilnih telefonih. Čustveno zbegan glavni lik v zlomljeni družini znotraj strte družbe. Klip izzove številna vprašanja, a ne ponuja odgovorov.«
– žirija nagrade tiger na Mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu
»Nagrajeni film je drzen in osupljiv prvenec o zapuščeni srbski povojni generaciji. Nadarjena mlada režiserka z uporabo univerzalne in neposredne vizualne govorice mobilne generacije naslika brutalen portret najstnikov, ki se obsesivno identificirajo z videoklipi, poveličujejo seks in nasilje ter postajajo žrtve pornofikacije. Kljub provokativnosti, vznemirljivosti in eksplicitnosti se Klip uspešno izogne pastem eksploatacije.«
– žirija nagrade KNF na Mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu
»Eksplozivno energična zgodba o disfunkcionalni ljubezni in eksplicitnem seksu med pripadniki post-Facebook generacije. /…/ močan prvenec /…/ Film, začinjen z nazornimi prizori seksa /…/, se zdi kot narejen zato, da bi izzival, a v svojem bistvu je dobro odigrana in resna drama o odraščanju /…/.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Film, ki prekipeva od energije, jeze in mladostniških frustracij, bo razdelil mnenja, a zahteva našo pozornost.«
– Mark Adams, Screen Daily
»Njegova kontroverznost je v empatični moči filma /…/.«
– Anže Zorman, Ekran
»Klip je film o odraščanju, le da je bolj umazan, bolj grob in ekstremnejši od filmov o odraščanju, ki ste jih vajeni (Gremo mi po svoje), ker je odraščanje vmes postalo umazano, grobo in stresno. Prej ko izgubiš nedolžnost, prej si konkurenčen. Prej ko si konkurenčen, prej se lahko pornificiraš – v vseh smislih tega izraza. Klip se dogaja v svetu, v katerem je samospoštovanje odvisno od števila neznancev, ki te lajkajo, in od števila prijateljev, ki jih nisi še nikoli srečal. V tem odraščanju je toliko glamurja kot v onem škotskem stranišču. Ko gledate najstnike, ki so drug drugemu le še 30-sekundni klipi, imate občutek, da hoče Maja Miloš reči: A kdo v vsem tem – v tej avtomatizaciji lajkov, tem digitalnem libidu in tej zvestobi mazohizmu – sploh še uživa?« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Klip je brezkompromisen in surov prikaz življenja mladih, ki je pogosto primerjan s kultno dramo Mulci, a je za slovensko občinstvo vsekakor bolj relevanten in blizu, Miloševa pa s pametnimi prijemi kamere in odlično igro zasedbe filmu doda skoraj antropološki pridih.«
– Igor Harb, Vikend