zgodba
Pariz. Ko ji sin razkrije strašno resnico ter pred njenimi očmi z balkona skoči v smrt, se Heleni podre svet. Da bi lahko živela naprej, se mora maščevati.
Medtem v odročni vasici v makedonskem višavju, kjer je življenje preprosto in trdo, s svojim očetom in sinom živi Ajsun. Mladenka sanjari o ponovnem združenju s fantovim očetom, a gospodovalni oče ima z njo drugačne načrte …
Ženska, ki si je otrla solze je zgodba o izgubi, krivdi in preživetju, ki na nepričakovan način preplete življenji dveh žensk z različnih koncev sveta. V filmu makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske (Sem iz Titovega Velesa) glavno vlogo odigra nekdanja Almodóvarjeva muza Victoria Abril.
iz prve roke
»Ko sem prebrala prvo sekvenco scenarija, sem bila v popolnem šoku. Popolnoma otopela. Sem res prebrala, kar mislim, da sem? Prebrala sem ga še enkrat. Nato sem poklicala Teono in ji rekla: ‘Prebrala sem samo prvo sekvenco. A sprejmem vlogo.’ /…/ To je resničen avtorski film, radikalen film, ki se ne uklanja nikomur. Režiserka je povedala srhljivo zgodbo, ki jo je morala povedati. /…/ Moja najtežja vloga doslej.«
– Victoria Abril, igralka
»Začelo se je z zelo žalostnim dogodkom. Bila sem v Parizu, bilo je okoli polnoči, odhajala sem od montaže svojega prejšnjega filma, ko je predme nenadoma padel moški; kakšnih petdeset metrov stran se je zgodil samomor. S tem človekom, ki ga nisem poznala, sem preživela zadnjih sedem minut njegovega življenja. Kasneje sem se začela spraševati, kaj groznega se je moškemu zgodilo, da se je odločil vzeti si tisto najdragocenejše – življenje. /…/ Ženska, ki si je otrla solze je notranje popotovanje po čustvenem svetu obeh protagonistk, dveh zelo različnih mater: zato, da preživita, mora ena kaznovati, druga pa sprejeti vsakodnevno kaznovanje. Zgodba o notranjem besu in o trpljenju tihega nasilja, ki ga mora ena od obeh žensk pozunanjiti, da lahko upraviči svoj obstoj. Druga ženska se mora boriti proti tradiciji, patriarhatu ter verskim in etničnim oviram samo zato, da bi lahko bila z moškim, ki ga ljubi, in da bi lahko spet združila svojo družino. Ti dve ženski z različnih koncev sveta vplivata na življenji ena druge na zelo presenetljive načine. /…/ Ženska, ki si je otrla solze pripoveduje zgodbo o različnih vrstah ujetništva, ki si ga ustvarjamo sami ali pa smo vanj prisiljeni. Helenina pot je jasno začrtana in je ne more spremeniti. Asjun bi rada živela. Obe hočeta biti svobodni. To je zgodba o dveh usodah, ki se združita, o dveh ženskah, ki postaneta eno, in o dveh svetovih, ki se zlijeta v enega. /…/ Ženska, ki si je otrla solze je moj tretji celovečerec in v primerjavi s prejšnjima mnogo ambicioznejši v smislu režijskega pristopa in forme. Medtem ko je v filmu Kako sem ubil svetnika zgodba klicala po neposrednem in drznem pristopu, ki je gledalcu kričal v obraz, film Sem iz Titovega Velesa pa se je ukvarjal z iskanjem lepote na najbolj nepričakovanih krajih /…/, je Ženska, ki si je otrla solze nekakšna pesem. /…/ Ženska, ki si je otrla solze je film, ki išče človečnost. Zgodba pripoveduje o ljudeh, ki ne sodijo v svoje okolje, o posameznikih, ki se hočejo osvoboditi družbenih spon in biti svobodni.«
– Teona Strugar Mitevska, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Teona Strugar Mitevska se je rodila leta 1974 v Skopju. V svet filma je prvič vstopila kot otroška igralka. Kasneje se je šolala za slikarko, diplomirala iz grafičnega oblikovanja in nekaj časa delala v oglaševanju. Leta 2001 je posnela svoj prvi kratki film Veta, ki je bil na berlinskem festivalu nagrajen s posebno omembo žirije. V letu 2004 je dokončala svoj celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec). Film je doživel premiero v prestižnem tekmovalnem delu festivala v Rotterdamu in bil nagrajen kot najboljši evropski prvenec na festivalu evropskega filma Crossing Europe. V Kinodvoru smo si lahko ogledali njen predzadnji celovečerec, magično realistično pripoved Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles). Film, ki je bil povabljen na številne pomembne mednarodne festivale, je prejel posebno nagrado žirije v Sarajevu in bil uradni makedonski kandidat za tujejezičnega oskarja.
kritike
»Teona Strugar Mitevska je napisala in zrežirala čudovit, a boleč pogled v življenji dveh žensk, katerih poti se nazadnje križajo, pa čeprav samo bežno. /…/ Film, ki se odvija v zasneženi makedonski pokrajini ob zvokih Tabule Rase Arva Pärta, raziskuje, kako se izraža in eksplodira resnična žalost, kadar je potlačena.«
– Colette de Castro, East European Film Bulletin
»Močna, izvirna zgodba o maščevanju z ubijalsko glavno igralko.«
– Scott Begg, Film School Rejects