Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:00 (odprto še 04:04, tel: 01 239 22 17).
Na sporedu od 30. julija 2013.

Tabu Tabu

Miguel Gomes / Portugalska, Francija, Nemčija / 2012 / 114 min

Tabu je čudovita magično-realistična sanjarija, ki preoblečena v arhaično in nostalgično povest o izgubljenem raju utrjuje našo vero v moč filma. V Berlinu nagrajeno delo si je v hipu zagotovilo svoje mesto v analih filmske zgodovine.

režija Miguel Gomes, scenarij Miguel Gomes in Mariana Ricardo, fotografija Rui Poças, montaža Telmo Churro in Miguel Gomes, produkcija Sandro Aguilar in Luís Urbano, igrajo Teresa Madruga, Laura Soveral, Ana Moreira, Henrique Espírito Santo, Carloto Cotta, Isabel Cardoso, Ivo Müller, Manuel Mesquita, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Nagrada FIPRESCI, nagrada Alfreda Bauerja – Berlin 2012. Nagrada občinstva – Las Palmas 2012. Najboljši film – Gent 2012. Finalist nagrade LUX 2012. Portugalski zlati globus za najboljši film leta 2012. Karlovi Vari 2012. Toronto 2012. New York 2012. Viennale 2012. LIFFe 2012.

IMDb

zgodba
Pilar si v prvih letih pokoja daje veliko opraviti s tem, da bi spravila svet v red in pomagala ljudem. Skrbi ji povzroča predvsem osamljena soseda Aurora, temperamentna in ekscentrična osemdesetletnica, ki golta antidepresive, zapravlja denar v bližnji igralnici in svojo temnopolto služkinjo Santo neprestano obtožuje črne magije … Potem pa je tu še druga zgodba: tista, ki se je zgodila pred kakšnimi petdesetimi leti, malo pred začetkom portugalske kolonialne vojne. Začne se takole: »Aurora je imela plantažo v Afriki, ob vznožju gore Tabu …«

Tabu je čudovita magično-realistična sanjarija, ki preoblečena v arhaično in nostalgično povest o izgubljenem raju utrjuje našo vero v moč filma. V Berlinu nagrajeno delo si je v hipu zagotovilo svoje mesto v analih filmske zgodovine.

zanimivosti
Tabu
je dobil naslov po zadnjem filmu Friedricha Wilhelma Murnaua, Tabu: A Story of the South Seas, ki ga je režiser leta 1931 posnel v sodelovanju z dokumentaristom Robertom Flahertyjem.

iz prve roke
»Tabu je film o minevanju časa, o stvareh, ki izginjajo in ki lahko obstajajo le še v spominu, kot domišljijski prividi in podobe – ali pa kot film, ki vse našteto združi. V filmu imamo veliko časovno elipso, vrnemo se petdeset let v preteklost. Potujemo od starosti k mladosti, od časa, ki ga zaznamujejo občutki krivde, do časa preobilja, od postkolonialne družbe do obdobja kolonializma. Gre za film o stvareh, ki so minile: o ljudeh, ki so umrli, o družbi, ki je ni več, o času, ki lahko obstaja le še v spominu tistih, ki so ga živeli. To smo hoteli povezati s filmom, ki prav tako izumira. Odločili smo se za snemanje v črno-beli tehniki, ki je na robu izumrtja – izbrali smo 35-milimetrski format za sodobni del in 16-milimetrski za del, ki se dogaja v Afriki. /…/ Filmi Apichatponga Weerasethakula so mi zares všeč. Skupna nama je želja po vrnitvi k nečemu primitivnemu, k začetku zgodb, k začetku filma. Oba privlačijo nerealistične zgodbe. Skušava se boriti proti prevladi mainstream filma, proti realizmu, proti naturalizmu. Rad imam umetne stvari; idejo o filmu, ki ne poskuša reproducirati resničnosti – to je namreč vedno obsojeno na neuspeh. Film se ne more kosati z resničnostjo. Zanimajo me filmi, ki znajo biti ‘iskreno neresnični’. Če nas te neresničnosti uspejo ganiti, potem v tem mora biti resnica. /…/ Zame je pomembno, da poskušam vzpostaviti stik z obdobjem, ko je bil film še mlad. Mislim, da se je v stotih letih filma nekaj izgubilo. In zdi se mi, da je tisto, kar filmu manjka, – ravno tako kot likom v prvem delu – prav mladost. Zato moramo najti nov način, kako jo oživiti. Tega pa ne bomo dosegli le s pretvarjanjem, da snemamo nemi film iz dvajsetih, ampak tako, da poskusimo iznajti strukturo, ki nam bo omogočila, da filmu povrnemo nekaj te mladosti. Morda gre za nekaj podobnega procesu staranja. Ljudje, ki so začeli hoditi v kino v obdobju, ko je bil film še mlad, so bili bolj pripravljeni verjeti. Gledalcu sem želel vrniti sposobnost verjeti v neverjetne stvari in zmožnost, da ga le-te ganejo – in to je lepota filmske umetnosti. Omogoča nam, da se vrnemo v otroštvo.«
– Miguel Gomes, režiser in soscenarist

portret avtorja
Miguel Gomes (1972, Lizbona) je študiral na lizbonski Šoli za film in gledališče ter med letoma 1996 in 2004 delal kot filmski kritik pri različnih portugalskih medijih. Pozornost je pritegnil že s kratkimi filmi, ki so bili nagrajeni na številnih mednarodnih festivalih, pa tudi s svojim prvim celovečercem Obraz, kakršnega si zaslužiš (A Cara que Mereces, 2004). Leta 2008 je v sklopu canske sekcije Štirinajst dni režiserjev predstavil svoj drugi celovečerec Naš ljubi mesec avgust (Aquele Querido Mês de Agosto, 2008), ki je kasneje postal eden kritiških in festivalskih favoritov leta. Tabu je režiserjev tretji celovečerni film.

kritike
»Tabu lahko berete kot zgodbo o ljubezni, spominu in melanholiji, kot kesanja polno razmišljanje o portugalski kolonialni zgodovini ali kot vzneseno himno zgodbi in filmski domišljiji. Film je vse našteto in na svoj nežen, skoraj plah način najbolj navdušujoče čudaški in presenetljiv film leta. Samo resnično plazilske duše ne bi navdušil.«
– Jonathan Romney, The Independent

»Zadnji celovečerec portugalskega avtorja Miguela Gomesa se na prvi pogled morda zdi kot nedostopen izdelek kinotečnega tipa. A v resnici je pravi dragulj – nežen, ekscentričen, poln tiste posebne vrste nedolžnosti, hkrati pa šarmanten in duhovit. /…/ Cinefilija daje filmu okus, a tisto, kar šteje, je preprosta in iskrena človeška drama.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Tabu je eden tistih resnično edinstvenih filmov, ob katerih se ti zaplete jezik že ko ga skušaš opisati: tragični pop pastiš? Lirična melodrama iz starega Hollywooda, projicirana na posteljno rjuho? Celuloidna kurioziteta v slogu Barnumove morske deklice s Fidžija? V takšnih primerih je najbolje ostati pri preprostem ‘čudovito’. Delo sofisticiranega primitivizma, ki najde bolečo resnico v stavku: ‘Preteklost je neka druga dežela.’«
– Nick Pinkerton, The Village Voice

»Pravijo, da je film v svojih zadnjih vzdihljajih. Filmar, kakršen je Miguel Gomes, nam sporoča, da je globoka vera v medij in njegove možnosti vse, kar potrebujemo, da preprečimo njegovo izumrtje. /…/ Tabu je živ izraz cinefilije v akciji.«
– Dennis Lim, The New York Times

»[Gomes] splete kompleksen filigran iz nezanesljivega spomina, romantičnih fantazij in bridkega hrepenenja, nežno začinjen s kulturnimi referencami – tako literarnimi kot filmskimi – in poln mikavne praznine, ki pušča skoraj neskončen prostor za interpretacije in špekulacije.«
– Neil Young, Tribune

»Tabu zdrsne v obscenosti portugalske kolonialne zgodovine v duhu Murnaua, Flahertyja in s pomočjo značilnega Gomesovega ‘melan-komičnega’ nadrealizma.«
– Andrea Picard, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Sight & Sound

»Ko je melanholično dramo o treh osamljenih ženskah v sodobni Lizboni zasukal v afriško kolonialno idilo o prešuštni ljubezni, je Gomes izpeljal največji trik tega leta. Film, ki ni niti tako sentimentalen niti tako populističen kot Umetnik (The Artist), je himna estetiki nemega filma, duhu Murnaua in velikim belim lovcem in lovkam hollywoodske zgodovine.«
– Graham Fuller, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Sight & Sound

»Črno-beli Tabu duhovito kroži v labirintih časa in žanrov – je ljubezenska zgodba, kriminalka, film o portugalskem kolonializmu v Afriki, komentar filmske zgodovine …«
– Zemira Alajbegović, ‘Najboljši filmi 2012’, Ekran

»Eden najbolj izvirnih in domiselnih, hkrati pa odkrito političnih in presunljivo romantičnih filmov zadnjih let.«
– Richard Brody, The New Yorker

»/…/ najbolj intelektualno drzen in stilistično inovativen celovečerec leta.«
– Nick James, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Sight & Sound

»Elegantno ljubezensko pismo filmu.«
– Nick James, Sight & Sound

»Tabu je opojna mešanica formalne drznosti, političnega komentarja, nepozabne romance in izbrane lepote. /…/ Tabu, kolonialistična metafora, zavita v čudovito cinefilske vročične sanje, je eno najsilovitejših ljubezenskih pisem filmski umetnosti, ki smo jim bili priča letošnje leto.«
– Diana Sanchez, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Film je preprosto čudovit. Akademijski format, nič manj. Črno-bela tehnika na 35-milimetrskem in 16-milimetrskem traku. Zrno, ki se bi ga najraje dotaknili. Nič čudnega, da je Gomes postal glavna tema festivalskih pogovorov – ta izjemno izvirna mešanica je tako očitno prava stvar.«
– Trevor Johnston, Sight & Sound

»Tabu, /…/ spoj zaklete ljubezni, kolonialne krivde ter razmišljanj o spremenljivih estetikah in značilnostih filmske umetnosti, je izrazito čustven in pretresljiv film; tako kot njegova protagonistka je bipolaren, depresiven in hkrati ekstatičen. /…/ Če je Tabu ‘film za kritike’, pa njegove reference niso cilj, ampak zgolj izhodišče za pot do kraja, kjer uroki, duhovi in afriški bend v belih oblekah s portugalsko verzijo pesmi Be My Baby prikličejo v spomin preteklost, za katero niti ne vemo, da jo poznamo; ali kot pravi Aurora: ‘Spomin sveta je večen in nihče mu ne more ubežati.’«
– Mark Peranson, Cinema Scope

»Sublimna mešanica melanholije (‘saudade’), komedije in spolne strasti. Ne boste verjeli, dokler ga ne vidite /…/.«
– Graham Fuller, Artinfo

»Tabu je čuden, melanholičen in očarljiv. Ob vsakem ponovnem ogledu vidiš nov film. O ljubezni in izgubi. Z mežikajočim krokodilom, ki nas uči gledati film. /…/ Tabu je moderna in obenem klasična mojstrovina. Težko bi našli kakšen drug film, ki se na tako igriv in inteligenten način ukvarja z dosežki filmske zgodovine.«
– Dana Linssen, De Filmkrant

»Tabu je čudovit časovni stroj.«
– J. Hoberman, Artinfo

»Očarljiv, duhovit, čudovito posnet in nepojasnljivo zapeljiv /…/. Dobrodošli v filmsko magijo.«
– Nikola Grozdanovic, IndieWIRE

»Toliko dobrih filmov ni izvirnih in toliko izvirnih filmov ni dobrih, da je pravi užitek odkriti delo, /…/ ki na tako sijajen način meša realizem in fantazijo.«
– Michel Ciment, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Sight & Sound

»Nekateri kritiki so filmu to tudi očitali, da namreč zanemarja realnost portugalskega kolonializma oziroma jo zavija v ‘samozavestno’ filmsko estetiko. Toda če je film tako inteligenten, ironičen in navsezadnje tudi tako melanholičen, kot je Tabu, mu umazane zgodovinske realnosti niti treba izrecno pokazati.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Toda ves flashback – ves stilizirani popis tega “raja” – je nem, brez dialogov. Slišimo le to, kar ostareli Gianluca ob skodelici kave pripoveduje Aurorini sosedi, vidimo pa to, kar si Aurorina soseda predstavlja. Kar je namig, da ni nujno, da se je to res tako zgodilo – in da je bil raj morda izgubljen že v samem raju. Zgodovina je spomine spremenila v krokodile, ki jih Aurorina soseda zdaj prevaja nazaj v spomine, toda zgodovina je Portugalsko in njeno Auroro vrgla krokodilom. Tabu je črno-bel, toda tako dober, da imate ves čas občutek, da je barven.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Res da gre za domala klišejski melodramski trikotnik, kajpada z vsemi zapleti, skrivalnicami in strastmi, ki jih taka struktura omogoča, toda pravi čar filma je v briljantni izvedbi. Gomes domiselno – le na videz grobo neposredno, v resnici pa z na moč prefinjenimi prijemi – povzema ključne postopke nemega filma, ne da bi se kdaj ujel v past arhaičnega manirizma. Nasprotno, magične, zrnate črno-bele podobe,  pospremljene z duhovitim prepletom komentarja v offu, izbranih naravnih zvokov in  glasbeno-pevskih vložkov, pritegnejo prav s svojo svežino.«
– Bojan Kavčič, Stop

»In čeprav se vseskozi zdi, da Gomes skozi svoje zgodbe tudi na formalni ravni ‘beži’ v preteklost, k nekim pozabljenim filmskim oblikam, da nostalgično obuja nekakšen filmski antimodernizem, pa še zdaleč ni tako: z ne prav pogosto videno drznostjo in igrivostjo duha, a tudi ob hkratnem globokem razumevanju vloge zgodovinskega pomena teh oblik, jih Gomes preoblikuje in spoji v osupljivo, že prav sublimno moderno delo. Tabu je ekscentrično delo nepoboljšljive romantične duše in samoironičnega duha, ki v zgodovini vidi aktualnost, v intimnem pa politično razsežnost sveta.«
– Denis Valič, Pogledi

»Tabu učinkuje sicer kot poetična filmska sanjarija, v določenih trenutkih zelo čustvena, a tudi v najbolj celovitem pomenu duhovita, predvsem pa nostalgična, pripovedujoča o življenjski ljubezni, minevanju, življenju in smrti tako rekoč vsega – tudi klasičnega filmskega medija… /../ Tabu pa se gleda kot domišljijsko svobodna poezija.«
– Uroš Smasek, Večer

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

iOtok iOtok

Miha Čelar

torek, 10. 12. 2019 / 16:00 / Mala dvorana

iOtok je celovečerni dokumentarec o zadnjih trinajstih prebivalcih otoka Biševo, ki se borijo za preživetje otoške skupnosti.

Mladi Ahmed Le Jeune Ahmed

Jean-Pierre, Luc Dardenne

torek, 10. 12. 2019 / 17:00 / Dvorana

Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, razpetem med ideje o čistosti, ki mu jih vceplja lokalni imam, ter skušnjave življenja. Ali lahko ljubezen premaga fantov pravičniški srd?

Medtem ko vas ni bilo Sorry We Missed You

Ken Loach

torek, 10. 12. 2019 / 19:00 / Dvorana

Pretresljiva drama Kena Loacha se z lucidnostjo in človečnostjo loti še enega perečega problema sodobne družbe: prekarnega dela in njegovega pogubnega vpliva na družinsko življenje.