Danes je blagajna odprta od 14:20 do 20:20 (za danes zaprto).

Stromboli Stromboli, terra di Dio

Roberto Rossellini / Italija, ZDA / 1949 / 102 min / italijanščina

Stromboli je prvi iz serije filmov, ki jih je »oče neorealizma« Roberto Rossellini posnel z Ingrid Bergman, eno največjih hollywoodskih zvezdnic tistega časa. 

režija Roberto Rossellini, zgodba Roberto Rossellini, scenarij Sergio Amidei, G. P. Callegari, Art Cohn, Renzo Cesana, fotografija Otello Martelli, montaža Iolanda Benvenuti, glasba Renzo Rossellini, produkcija Roberto Rossellini, igrajo Ingrid Bergman, Mario Vitale, Renzo Cesana, Mario Sponza

IMDb

Fotografije

zgodba
Italija kmalu po drugi svetovni vojni. Karin je begunka z Vzhoda, nastanjena v taborišču za razseljene osebe. Da bi jo izpustili, se poroči s preprostim ribičem Antoniem, ki ji obljubi lepo življenje na odmaknjenem vulkanskem otoku Stromboli …

Stromboli je prvi iz serije filmov, ki jih je »oče neorealizma« Roberto Rossellini posnel z Ingrid Bergman, eno največjih hollywoodskih zvezdnic tistega časa. Sodelovanje se je začelo s pismoma:

Dragi gospod Rossellini,
ogledala sem si vaša filma Rim, odprto mesto in Paisà ter zelo uživala v njiju. Če potrebujete švedsko igralko, ki zelo dobro govori angleško, ni pozabila nemščine, ni preveč razumljiva v francoščini, v italijanščini pa zna povedati le ‘ti amo’, sem pripravljena priti in z vami posneti film. 
Ingrid Bergman

Draga gospa Bergman,
dolgo sem odlašal s pisanjem, saj sem hotel biti prepričan glede tega, kar vam bom predlagal. 
Najprej pa vam želim povedati, da je moj način dela skrajno oseben. Izogibam se pisanju scenarijev, saj so po mojem mnenju izjemno omejujoči. Seveda pa začnem z zelo natančnimi zamislimi ter mešanico dialogov in situacij, ki jih sproti izbiram in prilagajam. Na tej točki si ne morem kaj, da ne bi priznal, kako zelo me navdušuje ideja sodelovanja z vami. 
Pred časom … mislim, da je bilo konec februarja, sem se vozil skozi Sabino, regijo severno od Rima. V bližini izvira reke Farfa je mojo pozornost pritegnil nenavaden prizor. Na polju, obdanem z visoko ograjo iz bodeče žice, je postopalo nekaj žensk – kot kakšni jagenjčki na pašniku. Približal sem se in ugotovil, da gre za tujke: Jugoslovanke, Poljakinje, Romunke, Grkinje, Nemke, Latvijke, Litovke in Madžarke. Zaradi vojne so bile prisiljene zapustiti domovino, prepotovale so pol Evrope ter doživele grozote koncentracijskih taborišč, prisilnega dela in nočnih ropov. Bile so lahek plen vojakov dvajsetih različnih narodov, dokler jih niso nazadnje strpali v taborišče, kjer zdaj čakajo na vrnitev domov.
Stražar mi je ukazal, naj se umaknem. S temi nezaželenimi ženskami se ni dovoljeno pogovarjati.
Za bodečo žico, na drugem koncu polja, je daleč stran od ostalih stala svetlolasa ženska, vsa oblečena v črno, in me gledala. Ne meneč se za klice stražarjev sem se ji približal. Poznala je le nekaj italijanskih besed, in ko jih je izgovarjala, so se ji lica zaradi napora obarvala rožnato. Bila je iz Latvije. V njenih jasnih očeh se je zrcalil skrajni, nemi obup. Skozi bodečo žico sem ji ponudil roko, ona pa jo je zagrabila kot brodolomec, ki se oklepa plavajoče deske. Začel se nama je približevati stražar, precej grozeče. Vrnil sem se do svojega avtomobila.
Spomin na tisto žensko mi ni dal miru. Uspelo mi je pridobiti dovoljenje za obisk taborišča, toda ni je bilo več tam. Poveljnik je rekel, da je pobegnila. Ostale ženske so mi povedale drugo različico: odšla naj bi z vojakom z Liparskih otokov. Poročila sta se in tako je lahko ostala v Italiji.
Kaj pravite na to, da bi šla in jo skupaj poiskala? Da bi si zamislila njeno življenje v majhni vasici blizu Strombolija, kamor jo je vojak odpeljal? /…/
Prepričan sem, povsem prepričan, da bi mi z vašo pomočjo uspelo vdahniti življenje človeškemu bitju, ki po težkih in grenkih izkušnjah naposled najde mir in se osvobodi vsakršne sebičnosti – ter tako doseže edino pravo srečo, ki je bila kadarkoli dana človeštvu; srečo, ki nam omogoča, da zaživimo preprostejše življenje, bližje stvarstvu. /…/ Prosim, verjemite v moje iskreno navdušenje.
Vaš Roberto Rossellini

kritike
»Rossellini je zame velik mojster. Običajno ga uvrščajo med neorealiste, vendar mislim, da ga ni mogoče strpati v noben predalček. Čeprav imajo njegovi filmi neverjetne scenarije in v njih nastopajo vrhunski igralci, so hkrati izjemno živi. Ves čas imamo občutek, da režiserja nekaj preseneča; kot bi čutili, kako se odpira življenju. Stromboli je bil zame vedno pomemben film zaradi načina, kako raziskuje odnos med človekom in naravo. Ima zelo trdno, tradicionalno strukturo, vendar so v njem tudi vrzeli in odprtine, ki omogočajo, da vanj vstopijo skrivnosti.«
– Alice Rohrwacher

»Rossellini je bil s svojim racionalnim humanizmom morda najmanj cinefilski med velikimi režiserji, a se je v svojih delih z Ingrid Bergman začel obračati k nekakšni refleksivnosti, k osebnim refrakcijam Hollywooda, te pa so dokumentarno in izmišljeno združevale na način, ki je hkrati opozarjal na oboje. Tako je film sam postal predmet refrakcij ter začel rušiti pregrado med fikcijo in reportažo, med predstavo in življenjem. Moderni film se začne tu.«
– Richard Brody

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Daaaaaalí! Daaaaaalí!

Quentin Dupieux

torek, 23. 04. 2024 / 15:30 / Dvorana

Francoski mojster absurda Quentin Dupieux (Mandibule) se poklanja svojemu idolu v igrivi in nepredvidljivi »ne-biografiji«, ki pokaže, da je bila Dalíjeva največja umetnina njegova osebnost.

Radikal Radical

Christopher Zalla

torek, 23. 04. 2024 / 17:20 / Dvorana

»Na svetu je toliko ljudi, ki nikoli ne dobijo priložnosti. To je zgodba o tem, kaj se zgodi, ko jo dobijo.« Film, posnet po resnični zgodbi o nekonvencionalnem mehiškem učitelju, je prejel nagrado občinstva na festivalu Sundance.

Duhovnica Duhovnica

Maja Prettner

torek, 23. 04. 2024 / 19:00 / Mala dvorana

Film spremlja svobodomiselno evangeličansko duhovnico Jano, ki se sooča z življenjsko dilemo, ali naj zapusti duhovniški poklic.