»Film Prisluhni glasovom skozi pogovore med babico in vnukom ter pretanjeno mešanico arhivskega in dokumentarnega gradiva nežno razkriva sledove postkolonialne prihodnosti, raziskujoč teme, kot sta odpuščanje in sprava. /…/ Režiser slavi ohranjanje tistega, kar je, hkrati pa žaluje za vsem, kar smo izgubili. Skozi odnos med pripadnikoma dveh generacij oživijo zgodbe o skupnosti, brezskrbni mladosti, prijateljstvu in obnovi. Vsakdanje življenje je polno radosti in brezmejnega upanja.«
– Lesedi Oluko Moche, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu
»Marca 2012 sem bil star devetnajst let. Iz Francije sem izvedel za nasilno smrt svojega bratranca v Cayennu, ki je bil na neki zabavi po sporu med mladimi večkrat zaboden. Lucas je na kraju samem podlegel poškodbam. Dolgo časa sem potreboval, da sem našel način, kako se spopasti s tragedijo njegove smrti.
V filmu Prisluhni glasovom sem prepletel več zgodb o svojem odnosu do Gvajane, od koder izvira moja družina. Skušal sem ostati čim bližje svojim protagonistom, hkrati pa ustvariti fikcijo, ki bi delovala kot razmislek o vztrajanju nasilja na območju, zaznamovanem z zgodovino transatlantskega suženjstva. Film se potopi v samo srce zgodb, ki – če citiram Aiméja Césaira – ‘kot velikanski bumerang’ preganjajo evropske družbe. Zgodb, ki se z vsem svojim nasiljem vračajo k nam iz tistega slavnega Novega sveta, o katerem smo nekoč sanjali. V svojih delih skušam ustvariti subtilne pogoje za medkulturni dialog, ki je – kot vemo – ob razkritju nekaterih dolgo zakopanih zgodb v naših družbah postal zelo napet. Film Prisluhni glasovom je torej intimen, hkrati pa želi biti orodje za odkrivanje, razpravo in družbeno povezovanje.«
– Maxime Jean-Baptiste