12. Noč grozljivk (2019)

Film, nastal po priljubljenem grafičnem romanu Posy Simmonds, je predrzno svobodna priredba literarne klasike, senzualna ljubezenska zgodba in vznesen poklon podeželskemu življenju

Po velikopotezni trilogiji Paradiž se Ulrich Seidl vrača k dokumentarnemu filmu s tragikomičnim filmskim esejem, ki se spusti globoko v mračno podzemlje avstrijske duše.

Bombastični »breasterpiece« grande dame ameriškega grindhousa s 73 inči smrtonosnih oblin Chesty Morgan v glavni vlogi.

Režiser filma Božji možje je po resničnem dogodku posnel tragikomedijo z norim zapletom, mešanico socialne drame, kriminalke in burleske, s katero se pokloni velikemu Chaplinu in malemu potepuhu.

Celovečerni dokumentarec Kaj pa Mojca? raziskuje vlogo žensk v slovenskem filmu in v filmskih klasikah išče odraze položaja žensk v družbi. Film je prejel nagrado Art kino mreže na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Črna komedija o novinarju lokalnega časopisa, ki začne v strahu pred izgubo službe objavljati izmišljotine, je duhovit prvenec mladega čilskega avtorja Tomása Alzamore.

Film, ki ga nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani! Poetičen vizualni esej, s katerim Godard na novo izumi 3D film. Zbogom jeziku je bil na festivalu v Cannesu skupaj z Mamico Xaviera Dolana okronan z nagrado žirije, ki sta jo tako prejela najstarejši in najmlajši režiser v konkurenci.

Dokumentarec o prekratki karieri enega najbolj samosvojih gledaliških režiserjev, ki je ustvarjal dionizične, visokooktanske, politično nekorektne spektakle, osrediščene okrog tem spola, identitete in smrti. Intimen vpogled v svet in delo režiserja in njegove predane gledališke skupine Dar a Luz je odstrl Abdohov dolgoletni sodelavec in snemalec Adam Soch.

Režiser, ki z družino sicer živi v Parizu, si je kar štiri leta prizadeval prepričati skupino skrajnih iranskih islamistov, da bi sprejeli povabilo v njegovo hišo in med podaljšanim vikendom razpravljali o viziji laične države, v kateri bi lahko sobivali tako pripadniki vseh ver kot ateisti. Gre za režiserjev poziv k strpnejšemu Iranu, ki bi se po njegovem mnenju moral oddaljiti od radikalnih idej islamske revolucije in sprejeti nekatere sodobne ideje, npr. pravico žensk do pojavljanja v javnosti brez čadorja, pravico do poslušanja vokalne glasbe, odpravo (spletne) cenzure ipd. Debata se močno zaplete že pri prvem vprašanju o čadorju; no, štirje antagonisti se kljub trdovratnemu zagovarjanju tradicije izkažejo za duhovite, iskrive in spretne sogovornike, ki znajo provocirati in nastavljati zvite pasti.

Marko je bil konec devetdesetih let ob množičnih protestih proti Miloševiću vnet nasprotnik režima. Potem je v času Natovega bombandiranja Beograda emigriral na Nizozemsko, tam diplomiral iz prava, se poročil s Slovenko, nato pa na haaškem sodišču za vojne zločine kot mlad, idealističen pravnik prevzel vlogo zagovornika Radovana Karadžića. Te priložnosti ni želel izpustiti iz rok; toda med medijsko odmevnim sodnim procesom je postopoma začel spoznavati kompleksnost položaja.

Belluscone je komični dokumentarec (oziroma mokumentarec) o dokumentarcu, ki ni bil nikoli dokončan.

Wiseman v treh urah obdela enega najznamenitejših muzejev na svetu, londonsko Narodno galerijo, kjer so shranjena številna velika klasična dela likovne umetnosti. To je po eni strani klasičen wisemanovski portret kompleksne institucije, ki pa se po drugi strani razlikuje od nedavnih režiserjevih del (npr. La danse, At Berkeley), saj se Wiseman le redko poda v ozadje institucije, njeno upravo in drobovje.

V majhni madžarsko govoreči skupnosti sredi romunske Transilvanije živijo pretežno sedemdeset in več let stari kmetje, ki pa ne dovolijo, da bi jih leta prikrajšala za užitke življenja – ali vsaj za pogovore o užitkih, npr. spolnosti. Feri, denimo, še vedno osvaja vseh petindvajset vaških vdov, čeprav meni, da so le tri ali štiri vredne truda. Ženske neverjetno iskreno in brez zadržkov pripovedujejo o mladostnih ljubezenskih avanturah – ter so pripravljene celo rekonstruirati nekatera veseljaštva po travnikih in senu. To ni le portret bukolične vaške idile, temveč tudi potrditev vodila o “večno mladih po srcu”.

Dokumentarec s podnaslovom Devet primerov antiimperialistične samoobrambe združuje nedavno odkrite arhivske posnetke, ki prikazujejo tragične trenutke v spopadu s kolonialnimi silami v Afriki šestdesetih in sedemdesetih let, ter spremno besedilo, ki povzema znameniti antikolonialistični tekst Frantza Fanona, zagrizenega borca za osamosvojitev afriških ljudstev in avtorja knjige V suženjstvo zakleti, ki je bila ob objavi leta 1961 v Franciji takoj prepovedana

Devetdesetletna Argentinka Marija Fux v svojem studiu v Buenos Airesu sprejema ljudi iz najrazličnejših družbenih okolij, pogosto pa tudi psihično in telesno prizadete. Uči, da nas h gibanju ne sili melodija, pač pa notranji ritmi, kot sta srčni utrip in dihanje. »Ples je srečanje človeka s človekom,« pravi. Srečanje z Marijo je marsikomu spremenilo življenje.
Potem ko je vse svoje življenje posvetila plesnemu eksperimentiranju in posredovanju svoje metode, se mora Marija tokrat soočiti s svojo zadnjo in morda najtežjo učenko – samo seboj. Vsi imamo meje, ki si jih lahko priznamo in jih nazadnje premagamo. Pri devetdesetih letih Marija bojuje svojo poslednjo bitko – bitko z omejitvami lastnega telesa.