12. Noč grozljivk (2019)

Kljub prepovedi iranskih oblasti Jafar Panahi ponovno poprime za kamero, tokrat pritrjeno na armaturno ploščo taksija, in skozi duhovito, provokativno, psevdodokumentarno vožnjo po ulicah Teherana sestavi mozaik sodobne iranske družbe. Berlinski zlati medved.

Neverjetna zgodba o šestih bratih, ki so odraščali zaprti v stanovanju sredi Manhattna in svet spoznavali izključno skozi film. Pretresljiv in duhovit dokumentarec, ki daje misliti. Velika nagrade žirije na festivalu Sundance.

Odkritje canskega festivala, za mnoge “film leta”, je pretresljiva pripoved o človeku, ki išče človečnost v okoliščinah, kjer je ni. Velika nagrada žirije v Cannesu.

Presenetljivo zabavna, duhovita, pa tudi informativna tragikomedija o štirih »outsiderjih«, ki so leta 2005 predvideli zlom svetovnega gospodarstva – in se odločili, da ga obrnejo sebi v prid. Oskar za najboljši prirejeni scenarij.

V čas hladne vojne postavljen vohunski triler, posnet po resničnih dogodkih in scenariju bratov Coen. Odvetnik James Donovan se loti nehvaležnega primera – zagovarjal bo sovjetskega vohuna Rudolfa Abela. Čeprav naj bi bil njegov zagovor le krinka procesa z vnaprej odločenim izidom, Donovan klienta, v katerem prepozna pokončnega človeka, brani po črki zakona …

Obskurni biser, čigar ozadje nastanka je ovito v gosto stkano tančico skrivnosti, je nežna meditacija v osrčju neokrnjene narave in sanjski črno-beli fotografiji. Enigmatičnosti filma botruje tudi dejstvo, da je ta sila sramežljiva kurioziteta nastala v času zatona nudističnega in naturističnega filma, ki je že klonil pred drznejšimi in bolj eksplicitnimi žanri filmske erotike.

S črnim humorjem začinjena drama Babisa Makridisa, obetavnega grškega režiserja novega vala, govori o tem, kako hitro in globoko lahko postanemo zasvojeni z odzivom soljudi in kaj vse smo pripravljeni storiti, da ne izgubimo njihovega sočutja.

Čuten, z erotiko in rokenrolom prepojen psihološki triler o štirih ljudeh, ki na razbeljenem otoku sredi sredozemskega morja odprejo Pandorino skrinjico spominov, strasti in ljubosumja.

Frankofonija ali “Elegija za Evropo” raziskuje razmerje med umetnostjo in oblastjo ter se sprašuje, kaj umetnost pove o naši civilizaciji in kako pomembna je za njen obstoj.

Filmska pesem o mami in hčeri. Tretji del »trilogije o bolečini in lepoti« Vlada Škafarja je doživel svetovno premiero na filmskem festivalu v Rotterdamu v sekciji Svetla prihodnost.

V prvem planu najnovejše ročno izdelane stvaritve avstrijskega avantgardnega mojstra sta kot vselej telesnost filma in apropriacija žanra – tokrat erotike. Toda v seks-filmu Petra Tscherkasskyja se, kot bi pričakovali, poleg igralcev ljubijo tudi kadri in filmski trakovi.   

Tiha mojstrovina dokaj neznane paragvajske kinematografije, ki ob razmerju žensk v zrelih letih prikaže osebnostno rast od hromeče otopelosti do oživljenega prebujenja.

Gverilski igrano-dokumentarni film, rezina iz življenja Andreja Nahtigala, igralca ljubljanske Drame, svobodnjaka in upornika, ki mu ni vseeno za svet, v katerem živi.

Film Naomi Kawase (Kresnica) je lirična meditacija o nevidni vezi med človekom in naravo ter oda majhnim radostim, ki jih prinaša življenje.

Brezčasna klasika Lewisa Carrolla v preobleki erotičnega muzikala je sporočilu literarne predloge nadvse zvesta parabola o samospoznanju in pomenu domišljije ter eden najbolj domiselnih in duhovitih primerkov iz zakladnice pornografske zlate dobe 70. let.

Festival mladinskega filma

Neizprosen puščavski boj na življenje in smrt, skozi katerega se ranjena lepotica na novo rodi kot simbol maščevanja za moško izkoriščanje.

Kinobalon je dobil ime prav po filmu Rdeči balon, enem najlepših filmov vseh časov.
 

Hrepenenja in puščavskega vetra polni ep Wernerja Herzoga pripoveduje resnično zgodbo o britanski pustolovki in raziskovalki Gertrude Bell, eni najdrznejših in najvplivnejših žensk svojega časa, ki je znana tudi kot ženska različica Lawrencea Arabskega.

Metem ko je Lampedusa, italijanski otoček, 110 kilometrov oddaljen od afriške obale, neprestano medijsko oblegan zaradi beguncev in tragičnih človeških nesreč v njeni bližini, se nihče v resnici ne ukvarja s tamkajšnjimi prebivalci, maloštevilno skupnostjo, ki je odrezana in največkrat pozabljena pri domovini in političnih odločevalcih. Brossmannov portret se seveda ne more izogniti neprestanim prihodom beguncev, čeprav so v ospredju domačini, predvsem ribiči, ki po nesreči pogorelega trajekta, edine vsakodnevne povezave s Sicilijo, ostanejo brez možnosti prodaje ulova. Pozivi županje k pomoči ne zaležejo, sledijo protesti in ogorčeni odzivi drugih prebivalcev, v mrzlih in vetrovnih zimskih mesecih se zdijo begunci prepuščeni sami sebi, saj imajo domačini dovolj lastnih preglavic; nemalokrat se enako kot begunci počutijo kakor žrtve istega ciničnega političnega sistema.

Dokumentarec o legendarnih televizijskih debatah, ki sta jih leta 1968 ob republikanski in demokratski konvenciji pred predsedniškimi volitvami uprizarjala zakleta ideološka sovražnika, konservativni William Buckley in liberalni, odkrito homoseksualni Gore Vidal. Njuni verbalni konflikti so bili v preteklosti dosegljivi na različnih platformah, dokumentarec pa iskrivo analizira vlogo političnega komentatorstva, ki se je v šestdesetih letih – vključno s političnimi kampanjami – preselilo na tv-zaslone. In v tem kontekstu je bilo leto 1968 prelomno, saj je televizijska mreža ABC, tretja (in najmanj ugledna) v državi postavila standarde za kričečo, konfliktno in nemalokrat nepomembno politično debato, ki se ohrani do danes. Pomembna sta konflikt in obračunavanje (tudi) na osebni ravni, samo da so gledalci zadovoljni!

Noam Chomsky v seriji intervjujev, ki so jih avtorji snemali štiri leta, govori o propadu ameriškega sna oziroma izginulem upanju navadnega človeka, predstavnika delavskega razreda, ki je v tridesetih letih 20. stoletja kljub hudi depresiji lahko upal na boljši jutri; ta je tudi prišel, ko je v petdesetih in šestdesetih letih Amerika doživela nesluten gospodarski razcvet, še več, v tem času se je okrepilo civilno gibanje za svoboščine, skratka šlo je za zlato obdobje zahodnega sveta, ki pa se je v sedemdesetih letih s pojavom izrazito krvoločne korporativne logike nenadoma ustavilo. Chomsky v Rekviemu predstavi deset točk, v katerih analizira popolno zmago neoliberalizma nad človečnostjo, solidarnostjo in individualnostjo. Z drugimi besedami, v tem svetu po njegovem upanja preprosto ni več, zato si bodo predstavniki t. i. 99 % ponovno morali izbojevati svoje (tudi ustavne) pravice.

Pisatelj Amos Oz in Avraham Shapira sta junija 1967, teden dni po koncu šestdnevne vojne, med katero je Izrael zasedel Sinaj, Golansko planoto in Zahodni breg, intervjuvala kopico izraelskih vojakov. Ob nastanku je uradni Izrael dovolil uporabo zgolj tretjine posnetega gradiva. Po tem, kar lahko po skoraj pol stoletja končno slišimo v necenzurirani različici, izraelski odziv ni bil presenetljiv; vojaki govorijo o lastnih dvomih do okupacije in zasedbe arabskih ozemelj, nasilju nad neoboroženimi vojaki po sklenitvi premirja, razčlovečenju civilistov, skratka o vseh grdih stvareh kot delu vsakega vojaškega konflikta, predvsem pa o ceni, ki jo vsaka vojna pusti na človeku.