zgodba
Učenci osnovne šole v obmejnem mehiškem mestu sodijo med najslabše v državi. Njihov svet je poln nasilja, revščine in korupcije, v razredu pa vlada vzdušje strogosti in discipline. Toda novi učitelj Sergio se odloči poskusiti nekaj povsem drugačnega. Da bi prebudil radovednost učencev in pomagal uresničiti njihov potencial, vpelje radikalno novo metodo poučevanja. Rezultati presenetijo vse …
iz prve roke
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla
kritike
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /…/ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety
»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /…/ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist
»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm
»Filmu /…/ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr’s Watch List
»Sergio je učitelj, ki noče biti del problema, ampak del rešitve, zato verjame, da je treba učiti najslabše in najboljše – brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. V učilnico prinese le sebe, svoj entuziazem, svoj nasmeh in svojo srečo, da lahko uči. In pri tem je igriv, inovativen, alternativen, formativen in transformativen – učencem tako spretno prepusti, da v učnem procesu presenetijo sebe, da razred zgub prelevi v razred zmagovalcev. Razred autsajderjev v razred insajderjev. In Radikal, melodično naturalistično posnet po resnični zgodbi, ne pušča nobenega dvoma, da bi bil svet brez njega slabši. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina