Noč grozljivk

Otroci noči

Noč grozljivk prihaja z odgovori na vprašanja, ki si jih ne upa nihče zastaviti.

Videli smo številne grozljivke, ki se dogajajo v starih podeželskih vilah in dvorcih, toda Oddity – perfektna, impozantna, čudovito sublimirana kombinacija folk horrorja, paranormalnega trilerja, kammerspiela, feminističnega slasherja, antične tragedije in whodunita, ki jo je pred dvema letoma posnel Damian McCarthy – je bila nekaj posebnega, saj nas je navdala s permanentnim morbidnim strahom, ki ne popusti.

Ne le da se dogaja v stari, temni, nevarni irski podeželski graščini, v kateri se je pred letom zgodil skrivnosten, mističen umor, ne le da Ted Timmis (Gwilym Lee), sicer psihiater, čigar žena (Carolyn Bracken) je bila umorjena, tam mirno živi z Yano (Caroline Menton), novim dekletom, farmacevtko, in ne le da ga ob obletnici ženine smrti obišče njena slepa sestra Darcy (Carolyn Bracken), dvojčica, spiritualistka, ki zna »brati« preteklost predmetov (recimo prstanov, ur, steklenih očes ipd., vsega, kar se je dotikalo kože), njihove duhove – ampak mu ta podari ultimativni predmet, leseno humanoidno lutko (»mrtvo«, s strelnimi luknjami v glavi, z večnim krikom na obrazu, z očmi brez oči), ki deluje čudno živo in ki že itak morasto, čudaško, klavstrofobično, frikovsko atmosfero, polno senc, prikazni in zadihanega eksistencializma, preplavi s tako napetimi tišinami, tako ekstremnim nelagodjem, tako groteskno tesnobo in tako eteričnim terorjem, da začutite neznosnost svojega notranjega mraka, opresivnost svoje krvi, erekcijo svojih živcev, okultnost logike in nadnaravnost naravnosti, preciznejše od odgovora na vprašanji, kdo je umoril Tedovo ženo in zakaj je Hegel rekel, da je duh kost.

Natanko to se vam zgodi, ko gledate Hokum – ni sicer rimejk ali nadaljevanje Oddityja, a takoj ko spet začutite neznosnost svojega notranjega mraka, opresivnost svoje krvi, erekcijo svojih živcev, okultnost logike in nadnaravnost naravnosti, začutite, da ga je posnel Damian McCarthy, eden izmed najbolj perspektivnih sodobnih režiserjev grozljivk. Spet smo na Irskem, spet smo v stari, morbidni, zakotni strašihiši, no, starinskem hotelu (»Bilberry Woods«), le da psihiatra zamenja sloviti ameriški pisatelj Ohm Bauman (Adam Scott), ošabni, cinični, nonšalantni avtor bestsellerjev, ki je na to lokacijo – na kateri hoče raztresti pepel svojih staršev – tako sentimentalno vezan, da hoče spati v sobi, v kateri sta nekoč – na poročnem potovanju – spala njegova starša. Ne bi smel. Svoje fantazije o svojih starših bi moral pustiti pred vrati ali pa na kavču kakega psihiatra – ko namreč vstopi v noč te sobe, se izkaže, da je tako mučna, zatohla, brezizhodna in plesniva kot njegove incestuozne fantazije, a obenem inspirativna kot otroške travme, ki ga – z duhovi, spektri, paranormalnimi vizijami, migotanji preteklosti in drugo folkloro vred – kličejo na pomoč. Kot da so njegove fenice. Hokum, teater krutosti in zlorab, ima vse: atmosfero, napetost, teror, mizantropijo, žanrski mindfuck in množico šokiranih žanrskih klišejev.

Hokum bo v Noči grozljivk, na festivalu groze, gorja in gravža, sledil Kriku, v katerem psihopat zvesto sledi žanrskim klišejem. Nič ni pošastnejšega od psihopata, ki zvesto sledi žanrskim pravilom. Hokumu pa bo sledil japonski šoker Izhod št. 8, v katerem protagonist (Kazunari Ninomiya), brezimni slehernik, ki ga dekle po telefonu roti, naj se odloči, če hoče postati oče, obtiči v povsem praznih, zapuščenih, brezhibno razsvetljenih tunelih tokijskega metroja – in ne najde izhoda. Izgubi se. Blodi. Čedalje bolj panično. Paranoidno. Vrti se v krogu. Ne more naprej. Izgubljenec je popolna metafora zaskrbljenega, negotovega, prestrašenega, pomanjšanega, razlaščenega človeka, ki je obtičal, ki se ne more odločiti, ki beži pred odgovornostjo, ki ga je morasti kapitalistični puzzle ustavil in ki ne more v prihodnost. Po hodnikih išče anomalije, odstopanja od sistema, ki bi ga pripeljala do odrešilnega izhoda št. 8, a vsaka napaka – vsak spregled – ga vrne na izhodišče. Svet se mu nenehno podira. Izgubljenec, žrtev neoliberalne dirke navzdol, izgleda po malem kot reimaginacija Henryja Spencerja (John Nance), protagonista Lynchevega Eraserheada (1977), po malem pa kot karikatura Fukuyamovega zadnjega človeka, ki doživi konec zgodovine.

V avstralskem Levitiku, ki bo sledil Izhodu št. 8, se najstnik Naim (Joe Bird) z mamo preseli v evangeličansko skupnost, kjer se zatreska v vrstnika, Ryana (Stacy Clausen), toda ko vidi, da se ta poljublja s Hunterjem (Jeremy Blewitt), pastorjevim sinom, ga zatoži pastorju, ki oba grešnika takoj podvrže eksorcistični verziji spreobrnitvene terapije, še preden pa rečete, o, kvirovski Footlose, začne fante terorizirati nevidna, homofobična, nadzemeljska entiteta, ki diši po pošastnih »replikah« iz Invazije tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers, 1956, Don Siegel), dokler ne postane manična, brutalna, križarska variacija Zla za petami (It Follows, 2014, David Robert Mitchell).

Noč pa bo sklenil finski Otrok noči, folk grozljivka, v kateri se zakoncema Sagi (Seidi Haarla) in Jonu (Rupert Grint) sredi precej čudaškega, metafizičnega gozda rodi zelo čuden, kosmat otrok, alien, skoraj »Rosemaryjin otrok« (»Dojenčki so običajno luštni,« slišimo), čigar porod vas bo tako šokiral, kot bele kristjane šokira, če se jim rodi otrok, ki ne izgleda kot beli kristjan.

– Marcel Štefančič, jr.

Kaj je o Kriku zapisal Marcel Štefančič, jr., preberite tukaj.