Sanje o svetlobi
Víctor Erice je v nekaj več kot pol stoletja posnel štiri celovečerne filme: Duh panja (El espíritu de la colmena, 1973), Jug (El Sur, 1983), S soncem obsijana kutina (El sol del membrillo, 1992) in Zapri oči (Cerrar los ojos, 2023). Navajam vsakega izmed njih, saj gre za sama ključna dela. Filmski publicist Jože Dolmark je v Kinotečniku ob skupni retrospektivi Ericeja in Joséja Luisa Guerína, ki smo jo leta 2004 pripravili v Slovenski kinoteki, zapisal: »Težko je povsem razumeti, kako po vsakem filmu Erice pade v pozabo. Morda je posredi še kaj več od nerazumevanja kulturnega trga.« Ker je bil Ericejev opus po obsegu skromen, a hkrati izjemno pomemben, smo se odločili kupiti 35-milimetrske kopije vseh treh filmov, ki jih je do takrat posnel. S tem bi poskrbeli, da maestrovo delo – vsaj na našem »vrtu« in za prihodnje generacije – nikoli ne bi bilo pozabljeno. Vsakega 1. septembra smo sezono nameravali odpreti s filmom S soncem obsijana kutina. Ideja je bila, da bi to delo postavilo standard: podobno kot glasbenik pred koncertom uglasi svoje glasbilo, bi S soncem obsijana kutina našemu občinstvu omogočila, da uglasi svoje oči, ušesa in um ter se tako pripravi na novo sezono. Po nenadni in prezgodnji smrti ustanovitelja in prvega direktorja Kinoteke so naši načrti žal propadli.
Zato sem še posebej vesel, da lahko četrto sezono Ponedeljkov odpremo z restavrirano različico Ericejeve S soncem obsijane kutine, ki je nastala ob 25. obletnici njene premiere. V filmu (v angleščini znanem tudi kot Dream of Light in The Quince Tree Sun, v slovenščini pa kot Sonce kutine) režiser snema slikarja in prijatelja Antonia Lópeza, medtem ko skuša v realističnem slogu na platno ujeti jesensko sonce, ki se odbija od kutine na njegovem dvorišču. Gre za razmislek o odnosu med filmom in slikarstvom, resničnostjo in njeno upodobitvijo, umetnikom in njegovim motivom. Režiser skuša najti pravo razdaljo, zorni kot, določiti in fiksirati gledišče – podobno kot počne López, ko pred svojim drevesom skrbno pripravlja orodje in samega sebe, da bi ujel nekaj, kar mu nenehno uhaja: svetlobo in življenje. In potem je tu seveda tisti sanjski prizor, v katerem Lópezova soproga slika svojega moža, ki leži na postelji. Spi? Sanja? Ali pa je morda umrl? Nature morte? Če citiram režiserja filma In življenje teče dalje (Zendegi va digar hich) Abbasa Kiarostamija: »S soncem obsijana kutina je čudež. Ogledal sem si jo vsaj petnajstkrat.«
Erice je dejal, da Lópezove sanje spominjajo na nočno moro. To bi lahko rekli tudi za prvi zvočni film Carla Th. Dreyerja, umetnika, ki je ravno tako posnel en magnum opus približno vsakih deset let (natančneje: pet med letoma 1929 in 1968). Po Trpljenju device Orleanske (La Passion de Jeanne d’Arc) je danski režiser želel ustvariti nekaj povsem drugačnega: »budne sanje«, kot se je izrazil sam. Njegov namen je bil »filmski umetnosti utreti novo pot«. Dreyer je v »norih dvajsetih« živel v Parizu, kjer se ni mogel upreti »vzdušju vznemirjenja in ustvarjalnosti, ki so ga pričarali različni umetniki in umetniška gibanja, naj je šlo za kubizem, dadaizem, nadrealizem ali karkoli drugega. Poznal sem nekaj slikarjev ter sodeloval v razpravah z njimi in o njih. Vse to je seveda vplivalo name, vendar bolj v smislu navdušenja, energije in umetniške raznolikosti, kot pa da bi se navdihoval pri določenem slikarju ali gibanju. V času nastajanja filma Vampir me je zelo zanimala abstraktna umetnost.« Dreyerjev »abstraktni film« je odet v zloveščo belino. Belino, ki zabriše robove, ljudi pa spremeni v fantome. »Veliko se lahko naučimo iz Dreyerjeve beline,« je zapisal François Truffaut v knjigi Les films de ma vie. Za delo, v katerem sence živijo svoje lastno življenje, kjer subjektivna kamera lahkotno prehaja med svetom živih in mrtvih, med resničnim in domišljijskim, je presenetljivo, koliko truda in pozornosti je Dreyer vložil v to, da bi bila vsaka podrobnost videti »realistično«. Po besedah Dreyerjevega asistenta so celo vsako pajkovo mrežo zares spletli pajki. »Če si še niste ogledali nobenega Dreyerjevega filma in se sprašujete, zakaj ga mnogi kritiki, vključno z mano, štejejo za morda največjega filmskega ustvarjalca vseh časov, boste začetek odgovora našli v tej srh vzbujajoči fantaziji,« je zapisal Jonathan Rosenbaum.
»Čisti fejk,« mi je rekel prijatelj po projekciji »dokumentarca« Zgodbe iz dobre doline (Historias del buen valle) na Kinu Otok. Sam menim ravno nasprotno. Ali natančneje: z razpravljanjem, ali film, ki govori o multikulturni skupnosti na obrobju Barcelone, beleži resnično dogajanje ali pa so bili dogodki uprizorjeni za film, zgrešimo njegovo bistvo. Cilj umetnika, kakršen je Guerin, je, da razkrije resnico o svojem subjektu, pri tem pa do njega na vsakem koraku ostane skrajno spoštljiv in pravičen. Prav v tem smislu so režiserjeve zgodbe pristne. Medtem ko Ericejev slikar ustvarja v realističnem slogu, je Guerinov pristop morda bolj impresionističen: podrobnosti in natančnost je pripravljen žrtvovati, da bi ujel pravo svetlobo, pravo podobo. Guerin je povedal, da je med pripravami za projekt iskal »sledi in namige: kamne na obrobju mesta, razpoke v pločniku … Povsod so se skrivale zgodbe. Mislim, da je scenarij v nekem smislu že vsebovan v prostoru in da ga s snemanjem le interpretiramo.«
Ta mala enklava, ležeča na obrobju velikega mestnega središča, stisnjena med reko, železniške tire in avtocesto ter zaznamovana z dolgo delavsko zgodovino, je danes postala dom za ljudi z vseh koncev sveta, ki iščejo svojo »dolino miru«. Guerin je ustvaril avtentičen, globoko ganljiv portret hitro spreminjajoče se globalne vasi.
Če je odnos med severom in jugom le eden izmed številnih motivov Guerinovega filma, pa je v Smehu in nožu (O riso e a faca) eden osrednjih. Sérgio, portugalski inženir, prispe v Gvinejo-Bissau, da bi pripravil poročilo o vplivu gradnje ceste na okolje in lokalno skupnost. Sledi eden najbolj radikalnih, begajočih in navdihujočih filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih o preteklem in sedanjem kolonializmu. »Belec« je morda res »dober človek«, a to je povsem nepomembno. Pot v pekel je – kot vemo – tlakovana z dobrimi nameni. »[Sérgio] vstopi v situacijo, ki je bila tam že pred njim, in ne more je spremeniti. Malgré soi, kakor pravijo Francozi. To je zgodovina, dediščina.« (Pinho)
Medtem ko je bila prva naloga Antonia Lópeza najti in določiti idealno točko, s katere bo skušal ujeti svoj motiv, Sérgio nenehno išče nove kote in perspektive, le da bi nazadnje spoznal, da stvari nikoli ne bo mogel videti z druge strani. Kot pripomni Sérgiev brazilski kvirovski prijatelj Gui: »Vedno je isto: k nam pridete vsi nežni in ljubeznivi, samo zato, da bi zacelili rane, ki ste jih sami povzročili …«
Dobrodošli nazaj!
– Koen Van Daele
September 2026
7. 9. S soncem obsijana kutina (El sol del membrillo, 1992), Víctor Erice
14. 9. Vampir (Vampyr, 1932), Carl Th. Dreyer
21. 9. Zgodbe iz dobre doline (Historias del buen valle, 2025), José Luis Guerín
28. 9. Smeh in nož (O riso e a faca, 2025), Pedro Pinho