iz prve roke
»Z Vampirjem sem želel na filmskem traku upodobiti sanje in pokazati, da se zlo ne skriva v stvareh okoli nas, ampak v naši lastni podzavesti. Kadar se zaradi tega ali onega razloga znajdemo v stanju velike napetosti, ni meja za to, kam nas bo odpeljala domišljija ali kakšne čudne pomene bomo pripisali resničnim stvarem, ki nas obdajajo. /…/ Predstavljajmo si, da sedimo v običajni sobi. Nenadoma se zavemo, da je za vrati truplo. Soba, v kateri sedimo, se je v hipu popolnoma spremenila: vse v njej je dobilo nov pomen; svetloba in vzdušje sta drugačna, čeprav sta fizično ostala enaka. V resnici smo mi tisti, ki smo se spremenili, stvari pa so videti drugačne, ker jih drugače dojemamo. To je učinek, ki sem ga želel doseči v filmu. /…/ Pred nekaj leti so me povabili, da bi predaval na festivalu v Edinburgu. Rekel sem, da se mora filmska umetnost, če se želi razviti, oddaljiti od naturalizma in realizma ter poskusiti z abstrakcijo. Po predavanju so želeli pokazati film, ki bi to ponazoril. Dejal sem: ‘Nobenega abstraktnega filma ne poznam.’ Potem pa je eden od organizatorjev festivala rekel: ‘Ampak vi sami ste posneli enega – Vampirja.’ Nikoli ga nisem imel za abstrakten film, vendar je v resnici bil. In to ni presenetljivo. [Pred Vampirjem] sem živel in delal v Parizu ter spoznal vse umetniške ‘-izme’. Takrat nisem razmišljal tako, a sem nevede posnel abstrakten film. Ni bil ravno dobro sprejet. Ampak jaz sem bil zadovoljen: slog smo dosledno izpeljali do konca.«
– Carl Th. Dreyer
»Veličina prvega zvočnega filma Carla Dreyerja deloma izhaja iz njegove obravnave vampirskega motiva skozi prizmo seksualnosti in erotike, deloma pa iz zelo značilne sanjske vizualne podobe; toda nekaj ima opraviti tudi z Dreyerjevo radikalno predelavo pripovedne oblike. S povzemanjem zgodbe film ne le izdamo, ampak ga tudi napačno predstavimo: Vampir ob vsej svoji hipnotičnosti ruši pravila za vzpostavljanje gledišča in kontinuitete ter ustvarja povsem lasten pripovedni jezik. /…/ Če si še niste ogledali nobenega Dreyerjevega filma in se sprašujete, zakaj ga mnogi kritiki, vključno z mano, štejejo za morda največjega filmskega ustvarjalca vseh časov, boste začetek odgovora našli v tej srh vzbujajoči fantaziji.«
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader
»Ena izmed velikih avantgardnih zgodb filmske zgodovine – pa tudi film, ki ga ne moreš gledati dvakrat na isti način.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Težava, s katero se človek sooči, ko govori o Dreyerjevem Vampirju, ni bila toliko tema kritiškega pisanja kakor neizrečena predpostavka. Ob branju kritiških komentarjev o filmu bi se lahko zdelo, da gre za fascinantno, a hitro prebavljivo grozljivko; toda če beremo med vrsticami, lahko ugotovimo, da Vampir povzroča več analitičnih težav kot skoraj katerokoli drugo Dreyerjevo delo. /…/ Filmu je zelo težko slediti. Priznanje, da je Vampir ‘težak’ film, ni dokaz filistrstva, temveč osnovno estetsko dejstvo, s katerim se mora kritik soočiti in ga preučiti. /…/ Prepoznati neko delo kot posebej nejasno ali zapleteno je pogosto najhitrejša pot do razumevanja njegovih najpomembnejših lastnosti.«
– David Bordwell, The Films of Carl-Theodor Dreyer
»Kakorkoli ga pogledamo, se Vampir upira kategorizaciji. Je nem ali govoreč? Težko reči – dialogi so redki in nenavadni, čeprav nepogrešljivi za vzdušje. Realističen ali fantastičen? Nedvomno oboje, toda oboje hkrati: realizem izhaja iz domišljije, medtem ko se fantastika napaja pri resničnosti. Naiven ali pretkan? Najbrž ne prvo ne drugo, a prav zato avtorjevo stališče ostaja skrivnost. Tako kot ostaja skrivnost tudi mesto filma v zgodovini kinematografije, njegov odmik od vseh trendov in šol – hkrati pa njegova vedno aktualna neaktualnost. /…/ Sodobna pravljica o grozotah patriarhalne družbe in hkrati – paradoksalno – naturalističen film o svetu fantazij in duhov.«
– Jacques Aumont, Vampyr
»Edini film, ki si ga je vredno ogledati dvakrat.«
– Alfred Hitchcock