zgodba
Športna fotografinja Lisa izgine in za seboj pusti le pismo, v katerem prosi, naj je ne iščejo. Nazadnje so jo videli, ko je fotografirala nogometna igrišča v odmaknjenih gruzijskih vaseh. Irakli, ki se ne more sprijazniti s hčerinim izginotjem, se odpravi po njenih sledeh. Skupaj z Levanijem, Lisinim skrivnostnim prijateljem, se vozita po podeželju, srečujeta prijazne neznance in klepetata z otroki, ki igrajo nogomet. Toda vse, kar najdeta, so drobci Lisine prisotnosti – sledi, ki z vsakim korakom postajajo bolj nejasne. Ravno ko začneta izgubljati upanje …
iz prve roke
»V poznih petdesetih letih je brazilski nogometaš Didi vpeljal tehniko streljanja, imenovano ‘suhi list’. Tako kot človeško oko ne more predvideti, kje bo pristal suhi list, ki je padel z drevesa, vratar pri tej tehniki ne more napovedati natančne poti žoge. Ta je pravzaprav skrivnost tudi za strelca samega.
Predstavljajte si padajoči list – kako spreminja smer in hitrost. Najprej pada hitro in naravnost proti tlom, potem pa se nenadoma vse spremeni in list začne mirno plavati po zraku – dokler naenkrat spet ne zamenja smeri … in tako naprej, odvisno od višine, vetra, vlažnosti in neštetih drugih dejavnikov, ki se jih sploh ne zavedamo. Celo ko doseže tla, njegova pot še ni končana – sunek vetra ali deček na poti v šolo ga odnese v drugo sosesko ali pa ga nekdo skupaj s tisoči drugih listov pomete v vrečo in pošlje v sežig.
Podobno /…/ je z našima glavnima junakoma: imata cilj, vendar nimata natančne predstave, kako ga doseči, zato pustita, da ju vodijo okoliščine. In tako je bilo tudi z nami, peščico ljudi, ki smo posneli pričujoči film: prepustili smo se padcu in zaupali vetrovom, da nas odnesejo v kraje, ki si jih sploh nismo mogli zamisliti. To padanje se nadaljuje in ni več poti nazaj.«
– Alexandre Koberidze
kritike
»Telefon Sony Ericsson W595, s katerim je Koberidze posnel dva celovečerna filma, so javnosti prvič predstavili leta 2008, leto po prvem iPhonu. /…/ Sodobne recenzije opozarjajo na omejene funkcije kamere: ni bliskavice, ni samodejnega ostrenja, slaba kakovost slike pri šibki svetlobi. W595 snema s hitrostjo petnajstih sličic na sekundo – gibanje je zato manj gladko kot pri običajnih štiriindvajsetih sličicah na sekundo, ki veljajo kot minimum za vtis tekočega gibanja – in največjo ločljivostjo 240 pikslov, kar pomeni, da imajo posnetki vsaj osemdesetkrat manj vizualnih informacij kot trenutni standard 4K. /…/
Koberidze je izjavil, da mu je snemanje s to skromno kamero pomagalo izostriti filmsko oko. Ob gledanju Suhega lista se zavemo, da delo na novo naravna tudi naše zaznavne in kognitivne procese ob gledanju filmov. Naše oči se prilagodijo, pa tudi naše predpostavke, kako filmi ustvarjajo pomen in kaj v njih je vredno opaziti. Žareča zaplata sončne svetlobe postane potencialni dogodek, tako kot veter, ki skupaj s travo in listjem pričara ritmične vzorce sence in svetlobe. Znotraj teh na novo postavljenih pravil gledalske izkušnje lahko tudi najbolj preproste odločitve ustvarijo izjemen učinek. /…/
Ta vrsta pozornosti je refleksivna: opazimo svoje opažanje, zavemo se, kako ta film o gledanju spreminja naš lastni način gledanja. V Suhem listu gledati pogosto pomeni zamišljati si, saj film od nas zahteva, da vstavimo podrobnosti, ki na sliki manjkajo. ‘Več ko odstraniš,’ je v nedavnem intervjuju dejal Koberidze, ‘več ostane gledalcu.’ Naš um se odpre, dovzetni postanemo za namige, morda celo začnemo videti stvari, ki jih na sliki ni. Mogoče pa se bodo nevidni liki materializirali, če bomo le pogledali dovolj pozorno. Bi se lahko prikazala pogrešana Lisa? /…/
Suhi list ni le eksperiment, pač pa precej tvegan podvig. Koberidze računa na to, da bodo zamegljene podobe za oči 21. stoletja, vajene ostrih robov visoke ločljivosti, ne le dovolj dobre, ampak tudi osvežujoče. Film je postal nekakšen ljubljenec kritikov in cinefilov, gotovo tudi zato, ker prinaša oddih od vsakodnevne poplave vizualnih informacij – podob, ki so grde v vseh možnih pogledih. V tem smislu se zdi, da si Suhi list želi preprostejših časov – toda Koberidze ni le nostalgik. Priklicati želi tisti bolj odprti trenutek v razvoju filma, preden so se oblikovne in pripovedne možnosti medija zožile. V enem ključnih prizorov Irakli vpraša nevidnega otroka, kje igra nogomet, zdaj ko lokalnega igrišča ni več. Odgovor: ‘Povsod.’«
– Dennis Lim, The New York Review of Books