zgodba
Na obrobju Barcelone leži Vallbona, enklava, obdana z reko, železniško progo in avtocesto. Antonio, sin katalonskih delavcev, tu že skoraj devetdeset let goji cvetje. Pridružili so se mu Makome, Norma in Tatiana, ki prihajajo z vseh koncev sveta …
iz prve roke
»Projekt se je začel s sprehodom in opazovanjem. Opazoval sem s kamero Super 8, skoraj brez poseganja, na observacijski način. V Vallboni smo našli netlakovane ulice, perilo, ki se suši na vrveh, otroke, ki se kopajo v reki. To so bili prizori, ki so me odpeljali nazaj v šestdeseta in sedemdeseta leta, v čas, ko sem prvič vzel v roke svojo super osmičko.
Raziskovanje prostora je zame zelo sugestiven proces. Zdi se mi, da je kraj mogoče prebrati prek znamenj, ki jih najdemo v njem. Ko sem s svojo malo kamero prispel v Vallbono, sem imel občutek, kot da odkrivam neraziskano ozemlje. Hodil sem ter pozorno opazoval sledi in namige: kamne na obrobju mesta, razpoke v pločniku … Povsod so se skrivale zgodbe. Mislim, da je scenarij v nekem smislu že vsebovan v prostoru in da ga s snemanjem le interpretiramo.
Kasneje, z izbiro nastopajočih, se je pojavil medij besede ter razkril številne spomine in domišljijske podobe, ki so se ob srečanju z observacijskimi posnetki združili v film. /…/
Gre za razdrobljeno, izolirano sosesko, zato ni bilo lahko prirediti avdicij. A prav na teh avdicijah se je vse rodilo: liki, motivi, teme. Želel sem, da bi se gledalec zavedal, da je bilo vse, kar se zgodi v filmu, že izrečeno v teh začetnih pogovorih. Kot bi gledali nekakšno kompozicijo razvoja in variacij teh intervjujev. /…/
Pri izbiri nastopajočih smo seveda upoštevali njihove individualne lastnosti: način govorjenja, gledanja, gibanja. Toda hkrati so morali utelešati družbeno in človeško morfologijo soseske. Moja glavna skrb je bila, da skupnost prikažem na nepristranski način. Da sem pošten pri sopostavljanju spominov, ki oblikujejo ta kraj: povezanost z zemljo tradicionalnega kmetijstva, izginjajoči spomin delavcev na prve priseljence z juga, ki so si tu zgradili hiše; stanovanjski bloki brez lastnih spominov; novi spomini, ki prihajajo iz drugih delov sveta … /…/
Svoje delo lahko razumem le skozi etiko obrtništva: odločanje o vsakem kadru, vsakem rezu, vsakem zvoku. Prav od tu izhajata moja ljubezen do filma, pisanja filmov, in moj pogled na svet.
Vsak film je edinstven organizem z lastno logiko in etiko, ki ju je treba najti. Ni pravil, ki bi jih bilo mogoče prenašati iz filma v film; razkrijejo se vsakič znova, v samem procesu dela. Zato skušam snemati s prekinitvami, prehajajoč med fazama snemanja in montaže, saj tako lažje odkrijem identiteto filma.«
– José Luis Guerin