zgodba
Sergio odpotuje v zahodnoafriško metropolo, da bi kot okoljski inženir v nevladni organizaciji sodeloval pri gradnji ceste med puščavo in gozdom. Tam se zaplete v intimno, a neenako razmerje z dvema prebivalcema mesta, Diáro in Guijem. Kmalu izve, da je italijanski inženir, ki je pred nekaj meseci opravljal njegovo delo, skrivnostno izginil.
iz prve roke
»Svoj prvi dokumentarec Bab Sebta sem posnel v Mavretaniji. V Zahodno Afriko sem se nato vrnil, saj sem se v mesto in pokrajino zaljubil. Tam sem imel veliko prijateljev; želel sem biti v njihovi družbi in o sebi razmišljati ‘od zunaj’. Na ta način sem dobil presenetljiv pogled na način življenja, ki sem ga do takrat imel za ‘normalnega’. Nekega dne mi je prijateljica, s katero sva potovala z avtostopom, rekla, da bi rada obiskala Gvinejo-Bissau, ker je njena mama pred osamosvojitvijo državo zapustila. Nikoli nisem pomislil na Gvinejo-Bissau. V portugalskih medijih so zaradi trgovine z drogami o njej poročali zelo negativno. Toda ko sem prispel tja, so me ljudje, zgodovina in močna vez z osvobodilnim bojem, ki je bila še vedno zelo živa, popolnoma prevzeli. Tam sem začel spoznavati zelo pomembne vidike lastne zgodovine. Portugalska je imela skoraj petdeset let fašistični režim, ki se je končal leta 1974 z nageljnovo revolucijo. Ta je bila nenasilna, a v resnici skrajno rasistična. Osvobodilni boji v kolonijah pa so bili zelo nasilni in v njih je umrlo ogromno ljudi. Posebej težko je bilo v Gvineji-Bissau. Ko so mladi častniki v ‘kolonialni vojni’ (osvobodilnem boju) spoznali, da politična zmaga v koloniji ni mogoča, so se vrnili domov in poskrbeli za padec fašističnega režima. Tako bi se morali v bistvu borcem iz Gvineje-Bissau zahvaliti za našo osvoboditev. Brez njih bi bili danes najbrž v drugačnem položaju.
Ta sprememba v perspektivi me je res osupnila. Gvineja-Bissau ima petdeset kultur in jezikov, zato kolonializem tam nikoli ni ustvaril enotne države. Vse tradicije, kulture in jeziki so še vedno živi in prisotni, kar je bilo res zanimivo opazovati. Spoznal sem nekaj Portugalcev, ki so delali za nevladne organizacije. Nisem mogel razumeti, kaj ta skupnost izseljencev tam sploh počne. Niti sami niso bili sposobni dojeti vseh implikacij svoje prisotnosti. To se mi je zdelo zanimivo. Pomislil sem, da bi o tem posnel dokumentarec in tako nadaljeval razmišljanje, ki sem ga začel v filmu Bab Sebta – o imigrantih, ki skušajo priti v Evropo.
V tistem času sem že pripravljal dokumentarec o turizmu na Zelenortskih otokih, zato sem se odločil posneti trilogijo o odnosih med Evropo in jugom – o migracijah, turizmu in sodelovanju. Ko sem začel preučevati logistiko za snemanje filma, je moj prijatelj ravno dobil službo kot okoljski inženir v nevladni organizaciji na severu Gvineje-Bissau. Imel je avto in tako sva začela z raziskovanjem za dokumentarec. Šla sva na prireditev v oddaljeno vas na severu, ki jo je organiziral UNICEF, in tam bila priča dogajanju, uprizorjenem v Smehu in nožu: ogledu novih latrin, ki so jih v vaški skupnosti financirale nevladne organizacije. Trenutek je bil tako močan, ponižujoč, nasilen in popolnoma nepričakovan, da nisva mogla niti snemati. Povsem naju je šokiralo, da sva bila tam z belimi ljudmi, ki so vstopali v hiše in stranišča starejših vaščank ter jih skušali spraviti v zadrego. Šele veliko kasneje sem izvedel, da je šlo za program z imenom ‘Sramotilni pohod’, namenjen uvajanju novih praks v podeželskih skupnostih na področju komunalne ureditve. Strategija, ki si jo je izmislil nek ‘razsvetljeni’ zahodni um, temelji na prepričanju, da bodo ljudje spremenili svoje navade in način življenja, če gremo tja in jih osramotimo. Ta aroganca odraža pogled na svet, s katerim se nisem mogel sprijazniti. Zato sem dokumentarec opustil. Toda ideja mi je naslednjih deset let zorela v mislih in se nazadnje uresničila kot fikcija v Smehu in nožu. Vrnil sem se v vas in vaščane prosil, naj znova uprizorijo tisti dan. Zelo dobro so se spominjali travme in ponižanja. Iz tega se je rodil film.«
– Pedro Pinho
kritike
»Ves Pinhov trud je usmerjen v to, da bi debato o kolonizaciji spremenil v nekaj več kot zgolj tezo, namenjeno ponazarjanju, ali še huje, dodajanju globine in smisla njegovemu filmu. Režiser ne skuša, če se tako izrazimo, kolonizirati samega pojma kolonizacije, ampak ravno nasprotno: razkriti želi njene rane z vsemi pripadajočimi protislovji, z vsemi slepimi ulicami, v katere nas je pripeljala. Vse nas. Kolonializem – kot sprevrženi projekt, prej etičen (ali bolje, neetičen) kot političen, zasnovan na podrejanju in izkoriščanju šibkih, drugih, tujcev, drugačnih – konec koncev ostaja temelj vseh in vse preveč prisotnih totalitarizmov. Ko govorijo o ‘interesih države’, ne pozabimo, da v resnici govorijo o kolonializmu.
Smeh in nož svoje zgodbe pravzaprav ne pripoveduje, ampak jo preprosto živi. In prav zaradi tega skoraj samomorilskega impulza, da bi se hkrati prikazal kot manifest proti kolonializmu in kot vrhunski primer kolonializma samega, mu v vsej njegovi srditosti uspe biti nebrzdan in čudovito samodestruktiven. Pustolovščina inženirja Sergia, izgubljenega v svetu, ki ni njegov, a je hkrati boleč rezultat brutalnosti njegovega sveta, ni nič drugega kot skoraj dokumentaren prikaz strahotne zablode, v kateri že tako dolgo živimo. In to zahvaljujoč filmu, ki je ravno toliko razkrivajoč, kot je nelagoden, vročičen in somnambulen. Nezmeren ter preprosto in čudežno revolucionaren.«
– Luis Martínez, El Mundo