zgodba
Taeko in Mokichi sta tokijski par srednjih let, ki živi v dogovorjenem zakonu. Ona je prefinjena, urbana ženska, on pa pisarniški uslužbenec iz malega mesta. Ker Taeko moža nikoli ni zares ljubila, se počuti zdolgočaseno in osamljeno. Mokichi, ki večino časa preživi v službi, skrivaj čuti enako. Njuna nečakinja Setsuko je medtem trdno odločena, da ne bo pristala na poroko z mladeničem, ki sta ji ga izbrala starša …
kritike
»Film, ki je brez zapleta – morda bolj kot katerokoli drugo Ozujevo delo –, je občinstvo začaral z nenavadno globokim prikazom likov, oživljenih na način, kakršnemu smo na platnu redko priča.«
– Donald Richie, 1963
»Film /…/ se giblje med satiro in širokosrčno komedijo, ki glavnim likom ne glede na njihove napake nameni trenutke topline in dostojanstva. Ozu tankočutno pričara pripovedne vzporednice in opozori na razkol med moško in žensko kulturo. Težavnosti zakona podeli ustrezno težo, vendar zvezo rešujeta ljubeznivost in nežnost /…/.«
– David Bordwell, 2019
»Izvrstni Ozujev film se začne v lahkotnem tonu z ženskami, ki se zlažejo svojim možem in gredo na pijačo v zdravilišče, nato pa se postopoma obarva temačno s prikazom zakonske krize, v kateri se znajdeta ena od žensk in njen redkobesedni mož. To je študija slabosti in prednosti dogovorjenega zakona, razmislek, kaj pomeni prevara, umirjen poklon ponovno vzplamteli ljubezni (skoraj bi ga lahko označili za Ozujevo Potovanje v Italijo), hkrati pa tudi eden režiserjevih najbolj ‘dinamičnih’ filmov /…/. Zelo smešno in zelo ganljivo.«
– Geoff Andrew, Time Out, 2012
»Ta portret zakonskega življenja v obdobju srednjih let je slastno začinjen s skrivnostjo in melanholijo /…/ Okus riža z zelenim čajem je sentimentalna komedija /…/ s kančkom žalosti in jeze ter – kot je pri Ozuju pogosto – srce parajoče prikritimi namigi, da vpleteni še niso preboleli druge svetovne vojne. /…/ Kako nenavaden, žalosten in prisrčen film!«
– Peter Bradshaw, The Guardian, 2020
»Na trenutke /…/ deluje skoraj kot zakonska komedija. Nobena prava japonska zakonska komedija pa ne bi v svoj klimaktični prizor sprave, postavljen v kuhinjo, ki jo žena odkriva prvič, vključila podobe, zabeležene le s kotičkom kamerinega očesa: pločevinke olja Wesson.«
– Vincent Canby, The New York Times, 1973
»V filmu /…/ izginejo zunanji dogodki in dramatični dejavniki, kot sta vojna ali ločitev. Vpeljava motiva riža z zelenim čajem ni povezana z nobenim ‘velikim trenutkom’. Nič se ne dogaja, nič se ne zgodi, razen da opazujemo moškega z vidika ženske, žensko pa z vidika nekoga, ki od para ne zahteva ‘zgodb’ ali ‘dogodkov’, pač pa le to, da obstaja v rutini in veličini, kakršni lahko premore le človeški obstoj. /…/ V Okusu riža z zelenim čajem smo priča najbolj skrajni prečiščenosti, zaradi katere je neki kritik izjavil, da je Bresson ob Ozuju videti kot baročni režiser.«
– João Bénard da Costa, Escritos sobre Cinema