iz prve roke
»Hark Bohm je napisal scenarij, poln poezije, lepote in napetosti. Ko je spoznal, da filma ne bo mogel posneti sam, se je obrnil name. /…/ [Med prirejanjem scenarija] mi je zgodba prirasla k srcu. Bilo je, kot bi posvojil otroka – na neki točki preprosto nehaš dvomiti in ga začneš brezpogojno ljubiti. /…/
Sprva sem si vso stvar zamislil kot eksperimentalni film: kako naj se lotim filma Harka Bohma? Ponovno sem si ogledal njegova dela, analiziral zorne kote kamere, vodenje igralcev, montažo – in predvsem njegovo držo. A bolj ko se je snemanje bližalo, bolj sem ugotavljal, da to nima smisla. Posneti moram svoj film!
Ko sem to spoznal, je nenadoma vse padlo na svoje mesto. Filma, ki sta mi prišla na misel, ko mi je Hark prvič povedal zgodbo, sta bila Tatovi koles in Čistilci čevljev Vittoria De Sice. Ob prizorih, v katerih Nanning ponoči išče naplavljeni les, sem pomislil na Noč lovca Charlesa Laughtona. Vse naj bi prežemal duh filma Ostani z menoj Roba Reinerja. Tako je moja filmska vzgoja postala moja prva osebna povezava s tem filmom. Sledile so še druge.
A najpomembnejše spoznanje je prišlo malo pred zaključkom projekta: prijatelji in znanci, ki so živeli v nekakšni ‘disneylandski’ različici Nemčije, so začeli govoriti o izselitvi iz države. Toda Goethe je rekel: ‘Kraj, kjer se oblikuješ, je tvoja domovina.’ In jaz je ne želim prepustiti nacistom.
Amrum govori o izgonu iz raja. Zame je postal popotovanje v globine moje ‘nemške duše’. Morda je to zadnja lekcija, ki sem se je naučil od mojstra Harka Bohma: film ostaja večna skrivnost.«
– Fatih Akin
kritike
»Nanning, ki je imun za protislovja in dvoumnosti, a se počasi prebuja /…/, požre vse, dobro in zlo – ker je otrok. A nikoli več ne bo nedolžen. Od domačne pridnosti, prizadevnosti in marljivosti do fašizma je le korak – fašizem predpostavlja pridnost. Delavnost. In vdanost. Navsezadnje, vse tiste grozljive, strašne, masivne, masovne zločine – s holokavstom vred – so lahko izvedli le pridni, delavni, vdani ljudje. Ljudje, na katere so se lahko zanesli. Ljudje, ki so delo opravili do konca. Ljudje, ki so sami videli delo. Fant, ki izgleda tako, kot da bi skočil iz King/Reinerjeve klasike Ostani z menoj, je v resnici skočil iz Hanekejevega Belega traku. In ko se bori s pošastjo v sebi, spominja na kapitana Ahaba – bolj kot Hitler. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina