zgodba
Velikemu igralcu Georgeu Fahmyju oblasti ponudijo vlogo v propagandnem filmu o predsedniku Al-Sissiju – ponudba, ki je ne more zavrniti niti zvezdnik Fahmyjevega kova. Igralec se nenadoma znajde v ozkem krogu najvišjih predstavnikov moči. Kot vešča, ki jo privlači svetloba, se zaplete v nevarno razmerje s skrivnostno soprogo obrambnega ministra …
iz prve roke
»V mladosti sem dolgo mislil, da gre pri Egiptu zgolj za piramide in druge ostanke iz časa faraonov. Ko sem odrasel, sem spoznal, da ima pomembno vlogo v državi tudi film in da je bil Egipt nekoč celo središče filmskega ustvarjanja v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Egiptovska filmska industrija, ki se je zgledovala po Hollywoodu, njegovih studiih in zvezdniškem sistemu, je po velikosti in vplivu primerljiva le z indijsko, francosko ali ameriško. /…/
Zelo so mi blizu režiserji, katerih kariero je zaznamovala druga svetovna vojna. Kot potomec disidenta z Bližnjega vzhoda črpam navdih pri svojih kolegih, judovskih filmskih ustvarjalcih, ki so odšli iskat srečo v Ameriko; režiserjih iz vzhodne Evrope, kot sta bila Billy Wilder in Fritz Lang, ki so bili priče grozotam na stari celini in so prečkali Atlantik, da bi preživeli. Ko so se ustalili v novi domovini, so se njihove iluzije postopoma začele razblinjati, nadomestilo pa jih je spoznanje o hinavščini in lažeh drugega uničevalskega stroja. Njegovo delovanje so skušali opisati od znotraj, skozi pristne žanrske filme. Ne verjamem, da bi lahko danes v Hollywoodu nastala mojstrovina, kakršna je Vroče je (The Big Heat), saj si pri kritiki sistema in korupcije, ki ga razjeda, nihče ne bi upal iti tako daleč. Orli republike so čisti film noir /…/. V njegovem središču je temeljno, eksistencialno vprašanje: ‘Ali se moram ukloniti sistemu?’ /…/ Močno povezanega se čutim tudi s številnimi filmskimi ustvarjalci v izgnanstvu, kot so Asghar Farhadi, Andrej Zvjagincev in Ali Abbasi. Pogosto razpravljamo o našem položaju in vlogi, ki jo prevzemamo: s kakšno pravico pripovedujemo zgodbe o krajih, kjer ne prebivamo več? Kakšna je naša odgovornost do ljudi, ki še vedno živijo tam? Ko Ali Abbasi posname film, kot je Vajenec (The Apprentice), ali ko jaz snemam svoje filme, privzemamo sledeče politično stališče: to zgodbo bom povedal ne glede na ceno, ne glede na jezo ali zadovoljstvo, ki ju bo morda sprožila.«
– Tarik Saleh
kritike
»To seveda ni film, kakršnega bi lahko posneli v Egiptu – niti film, kakršnega bi posnel nekdo, ki si želi tam spet kdaj živeti. El-Sisi je na čelu države že od leta 2014, svet filma Orli republike, poln surove represije, umetniške cenzure in klečeplaznih vojaških tipov, ki tekmujejo za položaj, pa se zdi nevarno resničen. Film Orli republike, satira z disidentsko energijo in mračnim razpletom, je iannuccijevska parodija na nekaj smrtno resnega.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»Zaključno poglavje režiserjeve kairske trilogije je jezen portret cenzure, propagande in korupcije pod vladavino Abdela Fattaha el-Sisija. /…/ Nekateri angleško govoreči kritiki so film označili za satiro, za egiptovske in arabske gledalce pa so vzporednice z resničnim življenjem preveč točne in preveč neprijetno znane, da bi vzbudile kakršnokoli kritično distanco. /…/ Čeprav je vladajoči režim film Orli republike bolj ali manj prezrl, lokalni kritiki pa so ga ostro napadli, je aretacija švedsko-egiptovskega igralca Hassana El Sayeda, ki v njem igra manjšo vlogo, /…/ film navdala z zloveščim pridihom resničnosti. Medtem ko so gospodarski pritiski in spreminjajoča se regionalna geopolitična situacija režim prisilili, da je omilil svoj nadzor nad obsežno zabavno industrijo v državi, Orli republike na koncu sugerirajo, da bo resnično neovirano filmsko ustvarjanje vedno predstavljalo globoko grožnjo avtokratski oblasti.«
– Joseph Fahim, Sight and Sound
»Mračno zabavna satira propagandističnega filmskega ustvarjanja; značajska študija šarmantnega, a plehkega posameznika, katerega impulzivne odločitve njegov položaj le še poslabšajo; ter iz trenutka v trenutek bolj napeta drama.«
– Tom Dawson, Radio Times
»Odlično si odigral svojo vlogo,« pohvalijo egiptovskega megazvezdnika Georgea Fahmyja (Fares Fares), ležernega »faraona filmskih platen«, ki v novem filmu – po diktatu – igra »neustrašnega« egiptovskega diktatorja el-Sisija, toda Orli republike – spočetka farsični, na koncu mračni – ne poudarijo le, da so ljudje v diktaturi zreducirani na igranje vlog, da je humor njihov brechtovski način preživetja in da je propaganda nekaj nasilnega, ampak tudi pokaže, da sta film in avtoritarna politika ubijalski par. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Orli republike /…/ je izvrstna žanrska zmes; spretno prepleta elemente melodrame, politične spletke, družbene kritike, trilerja in filma noir. V marsičem spominja na ameriške preganjavične kriminalke iz 70. let, iz obdobja »novega Hollywooda«, ko so se avtorji mlajše generacije skozi žanrske filme odzivali na tesnobno politično vzdušje, na korupcijo, ki je prežemala politiko, in na vsesplošen občutek nemoči. Film /…/ je strupena satirična kritika režima Abdela Fattaha el-Sisija, ki velja po vseh merilih za diktatorja, Egipt pod njegovo dolgoletno vladavino pa se je spremenil v »bolnika« Bližnjega vzhoda. Hkrati pa gre tudi za duhovit metafilm, ki pokuka v ozadje kinematografske oziroma popkulturne industrije in preigrava njuno razmerje do vsakokratne oblasti in hinavščino kot splošno družbeno vezivo. Tarik Saleh preizprašuje vlogo domnevno avtonomnega posameznika znotraj represivnega režima, spreminjajočo se obliko njegove samopodobe ter celo paleto iger moči, nadzora, cenzure, vpliva, pritiska. Film je s svojim prašnim koloritom in vročim vzdušjem izrazito lokalno umeščen, hkrati pa z globoko človeškimi dilemami posameznikov univerzalno prepoznaven.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija