Danes je blagajna odprta od 15:15 do 21:30 (odprto še 00:13, tel: 01 239 22 17).
od 11. januarja 2018

Družina Družina

Rok Biček / Slovenija, Avstrija / 2017 / 107 min / slovenščina

Rok Biček (Razredni sovražnik) je deset let beležil življenje mladeniča, ki je odraščal v zelo neobičajni družini. Film je prejel glavno nagrado na Tednu kritike v Locarnu in vesno za najboljši celovečerec v Portorožu.

režija Rok Biček, fotografija Rok Biček, montaža Rok Biček, Yulia Roschina, zvok Julij Zornik, producenta Erna Gorše Biček, Rok Biček, produkcija Cvinger film, koprodukcija RTV Slovenija, Zwinger Film, finančna podpora Slovenski filmski center, Avstrijski filmski inštitut, tehnična podpora Viba film, nastopajo Matej Rajk, Nia Kastelec, Barbara Kastelec, Alenka Rajk, Boris Rajk, Mitja Rajk, Ivka Gruden, Emanoela Škulj, Robert Krese, Aleksej Kastelec, Estera Dvornik, Gabrijela Simetinger, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Svetovna premiera in nagrada za najboljši film – Teden kritike, Locarno. Vesna za najboljši celovečerni film – FSF, Portorož. DOCUDOC, Maribor. Sarajevo. Zürich. DOK Leipzig. LIFFe. IDFA, Amsterdam.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

Fotografije

zgodba
Matej odrašča v družini oseb s posebnimi potrebami v obrobni vasici obrobne dežele, a je sam povsem drugačen – tako od drugačnosti kot od normalnosti. Usoda ga vseeno dohiti, ko z dekletom dobita hčerko in njuna zveza kmalu zatem razpade. Vname se boj za skrbništvo, vse dokler se Matej ne odloči za radikalen izhod iz začaranega kroga, tako družinskega kot življenjskega. Družina, resničnostni film, ki zajema obdobje desetih let, ne sledi senzacijam, temveč občutjem. Film brez scenarija, a s številnimi soscenaristi, človeškimi in nečloveškimi.

Rok Biček (Razredni sovražnik) je deset let beležil življenje mladeniča, ki je odraščal v zelo neobičajni družini. Film je prejel glavno nagrado na Tednu kritike v Locarnu in vesno za najboljši celovečerec v Portorožu.

iz prve roke
»Prepričan sem, da bi moral dokumentarni film prikazati dejstva, ki odsevajo našo družbo, tako da ne manipulira niti z nastopajočimi niti z gledalcem. Najmočnejše je zavedanje, ob katerem spoznamo, da so se dogodki, ki jih opazujemo z varnega sedeža kinodvorane, resnično nekomu zgodili. In ta posameznik, tako podoben nam samim, se mora z njimi sprijazniti. Doživljanje sveta prikazujem skozi svojo poetiko s pripovedovanjem zgodbe, ki se ne trudi izogniti problematičnim temam. Sočasno pa je zraven še čustvena zgodba, ki zaobjema večni koncept staranja in življenja na splošno. /…/ Film nima predhodno napisanega scenarija. Lahko bi rekel, da je samo življenje napisalo scenarij, ki si ga sam nikdar ne bi mogel zamisliti. Svoje delo vidim predvsem v rahločutnem povezovanju teh situacij v krhko in hkrati čustveno močno celoto. Skušal sem predvideti sosledje dogodkov in se nanje fleksibilno odzvati; stremel sem k temu, da se moja prisotnost in vpliv čutita v kar najmanjšem obsegu. /…/ Če parafraziram Foucaulta, Družina vsekakor ni dokumentarec. Film, ki je pred vami, se ni podredil ničemur bolj pomembnemu od mojega okusa, mojega užitka, čustva, smeha, presenečenja, določenega strahu ali kakšnega drugega občutja, čigar intenzivnost bi zdaj, ko je prvi naval ob odkritju že mimo, precej težko upravičil.«
– Rok Biček

portret avtorja
Rok Biček, rojen leta 1985 v Novem mestu, je na ljubljanski AGRFT diplomiral iz filmske in televizijske režije. Med študijem je posnel kratki dokumentarni film Družina, iz katerega je kasneje nastal istoimenski celovečerec. Mednarodno se je uveljavil s celovečernim prvencem Razredni sovražnik, ki je osvojil nagrado FEDEORA na Mednarodnem tednu kritike v Benetkah ter osem nagrad na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, prebil pa se je tudi med tri finaliste za nagrado LUX. Družina je Bičkov drugi celovečerec.

kritike
»S spretno uporabo nelinearne pripovedi uspe Bičku vdahniti življenje nečemu, kar lahko povsem upravičeno imenujemo dokumentarna različica Fantovskih let. /…/ Tako kot znamenitemu Linklaterjevemu filmu se tudi Družini posreči nor, a hkrati neprecenljiv in specifično filmski podvig: gledalcu ustaviti čas. V manj kot dveh urah se pred nami odvije deset let življenja /…/.«
– Marco Zucchi, direktor Tedna kritike v Locarnu

»Dokumentarec, katerega pogled je ravno tako neolepšan, kot je nezloščena njegova fotografija, prepriča z odločitvijo, da se odreče poenostavljanju nekega zelo zapletenega življenja. /…/ Namesto da bi zlezel v mladeničevo glavo, se režiser spoji z njegovim okoljem in rezultat nas v enaki meri navduši in vznemiri.«
– Jay Weissberg, Variety

»Magnum opus Roka Bička je brezkompromisen primerek cinéma vérité /…/. Film ponudi toliko snovi za razmislek in toliko čustev, ki jih je treba identificirati, da je kumulativni učinek izčrpujoč, a hkrati resnično izpolnjujoč.«
– Vladan Petković, Cineuropa

»Kljub poznavanju in občudovanju dela Roka Bička me je dokumentarec Družina spravil v stanje osuplosti, da je mogoč po sto in nekaj letih filmske zgodovine tak, še neviden zarez v občutljivo človeško intimo. Da lahko kamera posname tako humano resničen in šokantno pretresljiv dokument. Da se v montažno domišljeni sopostavitvi izjemno posebnega in prepoznavno občega, patološkega in presežnega, pričevanje sestavi v filmski organizem, ki predstavlja kakovostni unikum v svetovnem merilu. Chapeau!«
– Gorazd Trušnovec, MMC RTVO SLO

»Matej Rajk je v filmu prikazan kot prizadeven oče, ljubeč brat in svobodomiseln moški. Biček ga snema z očitno naklonjenostjo, predvsem pa z izjemnim razumevanjem za to, kaj vse pomeni biti človek. Ganljivo poetiko najde v okolju, kjer bi to morda najmanj pričakovali.«
– Tina Poglajen, Dnevnik

»Družina je na prvi pogled morda res videti kot melodrama ter povrhu vsega še resnična zgodba, ki se vrti okoli boja za skrbništvo nad otrokom, a gre za nekaj neizogibno širšega in obenem molekularnejšega. Če je družba strukturirana kot vojna, je družina kot osnovna celica družbe kristal te vojne. Družina je kristalizacija tega kristala.«
– Marko Bauer

»Družina je s svojim neizprosno iskrenim prikazom življenja na socialnem in kulturnem robu Slovenije prepričljivo pokazala, da se širši družbeni problemi na koncu vedno lomijo na konkretnih posameznikih. Film je še zlasti prepričljiv, ker njegov režiser /…/ posnetega materiala ni zvezal v lahko razumljivo pripoved, ki bi gledalcem ponujala preprosto interpretacijo dogajanja. Za film je namreč značilna kompleksna dramaturška in časovno-prostorska struktura, ki nas sili, da si dogajanje osmislimo sami, s tem pa ostajamo aktivni gledalci, ki ne sprejemamo vsega, kar nam ponujajo vedno bolj populistično naravnani množični mediji.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec, FSF, Portorož

»Dokumentarec, ki je nastajal desetletje, je tako drugačen od vsega, kar smo vajeni v slovenskem filmu ali filmu nasploh, da se zdi, kot da na festivalu [v Portorožu] zares ni imel konkurence, ne samo med dokumentarnimi, temveč tudi med igranimi filmi.«
– Deja Crnović, Stop

»Družina nam pokaže, kako radikalen je lahko film. Kar pa je logično: le zakaj bi deset let snemal film, ki ni radikalen? Le zakaj bi 10 let snemal film, ki se mu tudi sam ne bi pustil zapeljati? Zakaj bi deset let snemal film, ki ni demonstracija moči filma? Navsezadnje, le film lahko ujame trenutke, ko je življenje bolj filmsko od filma. In Družina je kolekcija takšnih trenutkov – trenutkov, v katerih film najde tisto, kar je v njem večje od njega samega. /…/ In Družina, Bičkov Nanook s severa, Bičkova Moana, je čisti film – odgovor na vprašanje, ali lahko film še postane film. Rok Biček je z Razrednim sovražnikom posnel enega izmed najboljših slovenskih filmov vseh časov – zdaj, z Družino, je posnel še enega izmed najboljših slovenskih filmov. Kar seveda pomeni, da mu snemanje najboljših slovenskih filmov prehaja v navado. Pes mora včasih umreti.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Filmu prepričljivost in pristnost v vsakem primeru daje predvsem Matej, ki se z radovednostjo in iznajdljivostjo upira determinirajočim silnicam svojega okolja, a ga hkrati pogosto še vedno odseva. Matej se dogajanja in snemanja okrog sebe zaveda do te mere, da lahko s tem spretno manipulira in čeprav ga na primer občasno obišče socialna delavka in mu pomaga kontekstualizirati njegove učne probleme, je težko s prstom pokazati na kakšno njegovo očitno napako ali pomanjkljivost. V filmu razgrnjene različne plasti njegovega dojemanja sveta ga vzpostavijo kot osvežujoče tridimenzionalen lik in proti koncu pripovedi odstrejo tudi nekatere njegove problematične vedenjske vzorce pri odnosih z bližnjimi – predvsem z duševno prizadetim bratom – kar pravzaprav osmisli tako dolgo snemanje. S tem se Matej razodene kot neke vrste novi junak in antijunak slovenskega filma, čeprav, ali pa prav zato, ker nam je ves čas vsaj malce podoben ali pa nas na nek način spominja na kakšnega izmed ljudi, ki smo jih kdaj poznali.  /…/ Bičkovo izpostavitev družinske celice pa lahko pri nas morda vidimo celo kot del širšega filmskega trenda premišljevanja »pravih« in »nepravih« družin v luči sodobnih družbenih transformacij, kar so samo v zadnjem letu ali dveh na neke relativno sveže načine počeli npr. tudi filmi Mama, Ivan in Družinica. /…/ Bičkova Družina se kljub vsemu v prvi vrsti še vedno zdi predvsem film o odraščanju in pri tem izstopa tudi zato, ker se izogiba pričakovani procesualnosti. Če svojo pripoved načne s prizori rojstva in časom po rojstvu Matejevega otroka, nas v nekem trenutku nepripravljene vrže k posnetkom Mateja kot štirinajstletnega šolarja, ki je podobno dezorientiran tudi v kakšnem kasnejšem trenutku, a režiser pri preskakovanju kljub odsotnosti metatekstualnih elementov dogajanje uspešno povezuje z majhnimi, neočitnimi iztočnicami, ki nas orientirajo v času in prostoru. Nenehne elipse v njegovi strukturi tako niso anomalije ali naključja, temveč njegov glavni gradnik, ki lahko že nudi podlago našemu razumevanju nestabilnih družinskih odnosov in Matejevega razvoja.«
– Jernej Trebežnik, Radio Študent

»Slednji kompleksne zgodbe Mateja ne režira, marveč spremlja, opazuje, postaja del nje – in to več kot deset let. Matej sprejme kamero in kamera njega, brez kompromisov. Težko bi bolje posneli tovrstni observacijski realizem. Če mnogokrat v podobnih projektih ostrina sporočila ter dobra ideja filma izhlapita v moraliziranju, senzacionalnosti in dramatiziranju, se tu ohranita skozi cel film. Glavni akterji narekujejo tempo. Če bi dogajanje izpadlo moralistično, senzacionalistično ali dramatično, bi bilo tudi v resnici tako življenje. Režiser ne bi imel zgolj izgovora, temveč dokaz, da je tudi usoda neizvirna. /…/ Hkrati pa je najbrž tudi ura in tri četrt dovolj, da se gledalcu ne bi oglasila vest ter ga vprašala, čemu to gleda. Doba prirejenega reality programa, kjer občinstvo napol bolestno uživa v voajerstvu, ugotovimo, je še vedno premalo proti surovosti verizma tovrstnih filmskih projektov. Režiser pa daje občinstvu samo tisto, kar si misli, da bi mu moralo ugajati. Pikra, ironična, hkrati pa tiha ter z močnim, a zatrtim čustvenim nabojem potencirana mojstrovina Roka Bička tako odstira izžeto in naveličano sliko človeka – akterja, človeka – gledalca in človeka – oblastnika. Nekdaj postaven Vitruvijev človek se tako povesi in obsedi na lastnih lovorikah.«
– Nejc Furlan, Airbeletrina

»Družina je portret mladega moškega, antijunaka, ki se skupaj s svojo okolico upira stereotipom delavskega razreda in disfunkcionalnih družin. Je film, ki ne podaja moralnih sodb. Hkrati pa ohranja jasno naklonjenost do svojih junakov. Je observacijski film z zanko in prelomen prispevek k slovenskemu filmu nasploh.«
– Teja Poglajen, RA ARS

četrtek, 01. 03. 2018

Nova pedagoška gradiva

Oglejte si nova gradiva za učitelje o filmih s šolskega programa.

Družina: posebna projekcija

Nocoj ob 21. uri bo pred filmom spregovoril psiholog in borec za pravice otrok in šibkih Matic Munc. Celoten prihodek projekcije bo namenjen družini Rajk. Vabljeni!

petek, 12. 01. 2018

Pogovor po premierni projekciji filma Družina

Na premieri se nam je pridružila filmska ekipa in nastopajoči.

petek, 05. 01. 2018

Brezplačen ogled filma Družina za strokovne delavce v VIZ in mladinskih organizacijah

Projekcija filma Družina 16. 1. ob 16. uri je razprodana!

Dodatna gradiva

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach

Igor Zupe

ponedeljek, 25. 06. 2018 / 20:00 / Mala dvorana

Film o prvem uradno izdanem domačem albumu skupine Laibach iz leta 1985. Čeprav je bilo ime skupine v Ljubljani takrat politično prepovedano, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj.

Grace Jones Grace Jones: Bloodlight and Bami

Sophie Fiennes

ponedeljek, 25. 06. 2018 / 21:30 / Kinodvorišče

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono.

Zadnjič

Jupitrova luna Jupiter holdja

Kornél Mundruczó

torek, 26. 06. 2018 / 14:30 / Dvorana

Nadrealistični, distopični znanstvenofantastični triler, postavljen nekam vzdolž meja trdnjave Evrope, je senzacionalna, akcije polna, vizualno osupljiva politična alegorija, v kateri se čudeži prodajajo za drobiž.