zgodba
Raúl, priznani filmski režiser, se spopada z ustvarjalno krizo. Ko njegovo tesno sodelavko doleti tragedija, v njej poišče navdih za svoj naslednji film. Zamisli si Elso, režiserko televizijskih oglasov, ki piše scenarij za celovečerec. V pirandellovski igri ogledal filmska ustvarjalca postaneta dve plati istega lika. Toda kako daleč gre lahko umetnik, da bi povedal zgodbo?
iz prve roke
»Bridki božič razmišlja o ustvarjanju in njegovem razmerju z resničnostjo, z življenjem samim. Pokaže, kako se lahko film upre samemu sebi ter postavi pod vprašaj lastni raison d’être. Ta metafilmska in pirandellovska igra poleg tega odpira vprašanja o etiki pripovedovalca. Ustvarjalec, Raúl, se zateče k avtofikciji, da bi govoril o svojih travmah. Govori o sebi (na prikrit način) ter o tem, kako nanj vplivajo stvari v njegovi okolici (na manj prikrit način). Ali je v življenju drugih kaj, do česar ne bi smel imeti dostopa? Ali pa ima kot ustvarjalec neomejeno pravico, da se napaja iz vsega, kar ga obkroža, saj so življenja drugih del njegovega lastnega in mu zato pripadajo? Kje so meje avtofikcije? Ali jih mora ustvarjalec, ki potrebuje navdih in ga lahko včasih najde le v svojem okolju – tudi (in predvsem) v trpljenju drugih –, res upoštevati?«
– Pedro Almodóvar
kritike
»V Bridkem božiču so ogledala, veliko ogledal, zelo globokih in zelo temnih, predvsem pa so v njem solze. Med prvimi in drugimi je režiser iz La Manche ustvaril svoj najgloblji, najbolj razdrobljen, najbolj neprizanesljiv, najbolj absurden, najbolj kompleksen, najbolj nepopoln (če se popolnost komu sploh še zdi pomembna) in, končno, najboljši film. Če mojstrovino opredelimo kot briljantno utelešenje in posvojitev kanona, je Bridki božič ravno nasprotno – torej antimojstrovina ali nemojstrovina. Toda če mojstrovino razumemo kot sopomenko za tveganje, svobodo in kot drugi izraz za novo, potem je Bridki božič ravno to – zaradi svoje nelagodnosti, zaradi razdrobljenosti, zaradi čezmernosti ter zaradi Bárbare Lennie in Aitane Sánchez-Gijón (ali obratno), dveh kolosalnih igralk, kolosalnih, kadar jočeta, kolosalnih, kadar besnita, kolosalnih, kadar se ena zrcali v drugi. Kolosalnih pred ogledali in za solzami.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Almodóvar vplete eno zgodbo v drugo, preskakuje med njima z osupljivo lahkotnostjo in obe pripelje do virtuoznega, čeprav nenadnega zaključka. Tisto, kar ostane z nami in kar Almodóvar razume ter dramatizira bolje kot katerikoli drug sodobni režiser, je misel, da je dejanje ustvarjanja lahko hkrati tudi dejanje uničevanja, pri čemer najbolj trpijo prav najbližji odnosi. ‘Bridki’ je resnično ključna beseda.«
– Justin Chang, The New Yorker
»Vsi v Bridkem božiču so izgubili nekaj, česar najbrž nikoli več ne bodo dobili nazaj. Zakonsko zvezo. Otroka. Občutek ustvarjalnega poslanstva. Kot zapoje Chavela Vargas v ključnem trenutku pred koncem filma – tako nenadnim, da se zdi, kot bi Almodóvar svoje like prekinil sredi pogovora: ‘Ljubezen je preprosta stvar, preproste stvari pa pogoltne čas.’ Ta navdušujoče kompleksna poslastica poznejše kariere namiguje, da za fikcijo – in morda samo za fikcijo – takšne omejitve ne veljajo, ter da lahko ‘konec’ celo pomeni začetek nove zgodbe, če ji le damo priložnost. Almodóvar do teh zgodb morda ni imel vedno pravice, a odločitev v resnici nikoli ni bila v njegovih rokah.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Bridki božič, zapleten, večplasten razmislek o ustvarjalni licenci, lastništvu zgodb ter umetnosti, ki posnema življenje, ki posnema umetnost, je tako izrazito almodóvarski, da se gledalec občasno le s težavo prebije v njegovo krožno dvorano ogledal. Tistim, ki jim to uspe, pa film ponuja obilo zabave.«
– Guy Lodge, Variety
»Če bi želeli biti zlobni, bi lahko novi film Pedra Almodóvarja označili za samozadovoljnega. Toda če bi hoteli biti velikodušni, bi ga lahko označili za živahno dekonstrukcijo umetniškega samozadovoljstva. V resnici je oboje.«
– Robbie Collin, Daily Telegraph
»Pozabite na vprašanje o ločevanju umetnika od umetnosti – Bridki božič se sprašuje, ali ni morda umetnik tisti, ki mora spoštovati meje, in kaj pri tem tvega. Almodóvar za razliko od Raúla ni izgubil nič od svoje sposobnosti, da preseneča in izziva.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»V opazovanju, kako se Almodóvar z obnovljeno igrivostjo in formalno samozavestjo vrača k znanim temam, je nekaj tiho navdihujočega. Tudi kadar preigrava svoje stare obsesije – performativnost, poželenje, spomin, samomitologizacijo –, ostaja eden redkih režiserjev, ki znajo samorefleksijo navdahniti z glamuroznostjo in hkrati občutkom nevarnosti.«
– Martin Tsai, AwardsWatch