Danes je blagajna odprta od 09:00 do 21:45 (odprto še 06:42, tel: 01 239 22 17).

Projekcije filma

petek, 20. 03. 2020 / 19:00 / Dvorana

Festival frankofonskega filma / Premiera

sobota, 21. 03. 2020 / 21:00 / Dvorana
od 20. marca 2020

Milost Roubaix, une lumière

Arnaud Desplechin / Francija / 2019 / 119 min / francoščina

Projekcije filma

petek, 20. 03. 2020 / 19:00 / Dvorana

Festival frankofonskega filma / Premiera

sobota, 21. 03. 2020 / 21:00 / Dvorana
Po resničnem zločinu posneti film noir, v katerem režiser Arnaud Desplechin (Božična zgodba, Jimmy P.) in njegov glavni junak, policijski načelnik Daoud, iščeta svetlobo v človeku.

režija Arnaud Desplechin, scenarij Arnaud Desplechin, Léa Mysius (po televizijskem dokumentarcu Roubaix, commissariat central Mosca Boucaulta), fotografija Irina Lubtchansky, montaža Laurence Briaud, glasba Grégoire Hetzel, produkcija Pascal Caucheteux, Grégoire Sorlat, igrajo Roschdy Zem, Léa Seydoux, Sara Forestier, Antoine Reinartz, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade nagrada lumière za najboljšega igralca; nagrada Jacquesa Derayja; sedem nominacij za nagrado cezar, vključno za najboljši film; nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film; Mednarodni festival frankofonskega filma Namur (najboljši film)

IMDb

Fotografije

zgodba
Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud križari skozi mesto, v katerem je odraščal. Goreči avtomobili, nasilni obračuni … Njegova ekipa, ki se ji je nedavno pridružil sveže diplomirani Louis Coterelle, raziskuje primer umorjene starke. Zaslišani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie. Dekleti sta revni, zasvojeni …

Po resničnem zločinu posneti film noir, v katerem režiser Arnaud Desplechin (Božična zgodba, Jimmy P.) in njegov glavni junak, policijski načelnik Daoud, iščeta svetlobo v človeku.

iz prve roke
»‘Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.’ To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo.
Vsi ali skoraj vsi moji filmi so bili romantični. Preveč! In prav tega ‘preveč’ sem si želel.
Danes pa hočem posneti film, ki bi bil zvest resničnosti, v vseh pogledih. Film, ki bi se vrnil k surovemu materialu in ki bi lahko – skozi umetnost igre – zažarel.
Kot napoveduje prolog scenarija, nisem hotel ničesar prepustiti domišljiji, nič si nisem hotel izmišljevati. Želel sem le dati novo obliko podobam, ki sem jih pred desetimi leti videl na televiziji in me preganjajo vse odtlej.
In zakaj mi te podobe ne gredo iz misli? Ker se običajno lahko poistovetim le z žrtvami. Nasilnežev ne maram preveč. Tokrat pa sem prvič in edinkrat v življenju v dveh zločinkah uzrl sestri.
V surovih besedah žrtev in napadalk sem hotel poiskati čisto poezijo. Zame je bilo to sveto gradivo; besedilo, ki ne bo nikoli izčrpano.
Kot opazovalca me vsakič znova pretrese krivda in otroštvo teh dveh morilk.
Ko sem se ukvarjal s transkripcijo in urejal gradivo, mi je ves čas prihajala na misel knjiga Zločin in kazen. Muke Razkolnikova so muke teh dveh izobčenk.
Prav zares: ‘Sploh ni besed za sočutje, ki se skriva v srcu ljubezni.’
Kot režiser raziskujem, kako snemati in režirati – kako bodo igralci odigrali takšne vloge. Verjamem, da lahko položaj kamere in igra igralcev prikažeta najgloblje bolečine duše.
To je moč inkarnacije, ki je lastna filmu.
Velika prednost fikcije je, da je potencialno zrcalo resničnosti.
Med podobami, na katerih temelji moj film, so me brez dvoma najbolj prevzeli obrazi žensk. Zločink in žrtev. Stare Lucette, mlade žrtve posilstva, njene prijateljice, mlade ubežnice in nazadnje dveh morilk, ki sta me potegnili v vrtinec groze …
Skozi življenje na policijski postaji v Roubaixu sem tako skušal naslikati portret – neizbežno pomanjkljiv – današnjega stanja žensk.
Pri ustvarjanju me je vodil en sam film: Hitchcockov Po nedolžnem obsojeni (The Wrong Man). Časopisna zgodba, prikazana v vsej svoji brutalnosti, goloti, skrivnostnosti. Skrivnost resnice. Kot vemo, je Hitchcock svojo obsedenost z realizmom prignal do te mere, da je snemal na resničnih prizoriščih in resnične priče postavil v vloge samih sebe.
Sam si nisem drznil slediti mojstrovi poti. Razmišljal sem takole: verjamem, da bo prišel dan, ko bom znal zrežirati te besede in posneti igralce, ki bodo besede vzeli za svoje, nato pa jih vrnili gledalcem. Ko se bom lahko poklonil trivialnosti teh besed – ali pa njihovi skrivnostnosti. In ko bom lahko s pomočjo filma prikazal veličino fikcije o uničenih življenjih v opustošenem kraju. To je ponižen projekt. Ob njegovi ambicioznosti se mi zvrti v glavi. A prav ta izziv sem hotel sprejeti.
V srcu filma je vprašanje nečloveškosti. Kaj je človeško, kaj ni več človeško? Skozi oči inšpektorja Daouda je vse globoko človeško. Tako trpljenje kot zločin.
/…/ Kaj poganja Bourvila v Rdečem krogu? Izjava njegovega nadrejenega: vsi ljudje so krivi. Kaj poganja Françoisa Périera v Samuraju? Gola prezenca igralca, njegova pozornost do gibov.
In prav temu lakonizmu in pozornosti sem se hotel posvetiti.
Daoud je oko in uho. Vidi svet in ga sprejema. Tako, kot me je učil Serge Daney.«
– Arnaud Desplechin

kritike
»Film povsem jasno pripada žanru detektivke. Z opisovanjem vsakdanjega življenja policistov na neki postaji ter preiskovalnih metod karizmatičnega in intuitivnega policijskega komisarja, zadolženega za več primerov, se Milost nedvoumno vpisuje v tradicijo francoskega filma. Izostreni čut za človeško vedenje in pristnost likov spomnijo na Jean-Pierra Melvilla in Georgesa Simenona /…/. Režiser nam z osredotočenjem na nerazumni umor stare ženske ponudi refleksijo o zlu, zločinu in usmiljenju. Storilcem in žrtvam, intimno povezanim z isto moralno in materialno bedo, nameni enako pozornost. To je portret sveta v krizi, ki si zastavi eno samo nalogo: zločincem vrniti človečnost. Vse kaže, da se Milosti obeta zavidanja vredna usoda: združiti ljubitelje detektivk in občudovalce enega najboljših francoskih cineastov našega časa.«
– Olivier Père, Arte

»Nenavaden policier, ki na zanimiv način obrača nekatere konvencije kriminalnega filma. /…/. V večini policijskih filmov je pravica stvar maščevanja (‘Tokrat je zadeva osebna’), zato le redko naletiš na takšnega o usmiljenju. Laži in napačne spomine, ki podaljšujejo preiskavo, Daoud sprejema s tihim sočutjem. Film postopnih razkritij, kakršen je Milost – naj bo še tako brezhibno zasnovan in zrežiran –, je v veliki meri odvisen od igralskih nastopov. In Desplechinovi igralci (Roschdy Zem kot potrpežljivi Daoud, Léa Seydoux kot Claude, Antoine Reinartz kot Coterelle) so vsi po vrsti izjemni.«
– David Bordwell, Observations on Film Art

»/…/ sugerirati, da je na najbolj krutih ulicah Francije mogoče najti nekakšno lepoto, se morda zdi pretenciozno; za film, ki temelji na surovi reportaži, pa morda celo neprimerno. A Desplechinu se posreči, in to brez pičice njegovega običajnega filmskega dandizma; zame je bilo to preprosto eno najbolj prijetnih presenečenj letošnjega Cannesa. /…/ V izjavi za tisk Desplechin navaja /…/ pokojnega francoskega kritika Sergea Daneyja, ki je nekoč izjavil: ‘Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.’ Milost je prav gotovo film, s katerim se režiser eksplicitno pomiri s svetom – in to na zelo oseben način.«
Jonathan Romney, Film Comment

»/…/ film, ki preiskuje globine človeške narave, medtem ko nastavlja zrcalo družbi; film, v katerem imata dobrota in plemenitost zadnjo besedo. /…/ ‘Sploh ni besed za sočutje, ki se skriva v srcu ljubezni.’ Bi lahko bile te Yeatsove besede /…/ ena in edina morala Milosti? Morda pa bi bilo bolje reči, da je umetnost obeh D-jev, Daouda in Desplechina, umetnost razumevanja, pri kateri sta zakon in zločin samo dve plati družbe, ki postane en sam svet, če se z njo odkrito soočimo.«
– Luc Chessel, Libération

»Arnaud Desplechin je novi mojster policijskega trilerja. /…/ Odličen noir in pravi avtorski film.«
– Louis Guichard, Télérama

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

112 Den skyldige

Gustav Möller

sreda, 26. 02. 2020 / 15:00 / Dvorana

Eden najbolj nagrajevanih prvencev lanskega leta; minimalističen danski krimič, kjer ima policist v napeti tekmi s časom na voljo le eno orodje: telefon.

Dnevnik Diane Budisavljević Dnevnik Diane Budisavljević

Dana Budisavljević

sreda, 26. 02. 2020 / 16:00 / Mala dvorana

Dolgo zamolčana zgodba o ženski, ki je med drugo svetovno vojno iz ustaških taborišč rešila na tisoče otrok. Zgodba o najboljših ljudeh v najslabših časih. Veliki zmagovalec Puljskega filmskega festivala, kjer so ga gledalci sprejeli s stoječimi ovacijami.

Prekla Dilda

Kantemir Balagov

sreda, 26. 02. 2020 / 17:00 / Dvorana

Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada.