Samet že četrto leto uči na javni šoli v oddaljeni regiji Turčije. V tem nezanimivem podeželskem okolju ga vse odkrito dolgočasi, zato sanja, da bo nekoč delal v Carigradu. Sametova najljubša učenka je 14-letna Sevim, s katero se včasih zaplete v zapeljiv pogovor ali celo položi roko okoli njenih ramen. Potem pa učiteljski zbor odkrije ljubezensko pismo, ki ga je Sevim naslovila na Sameta, in učitelj se znajde v težavah. Ko se že zdi, da so se njegove sanje o življenju v prestolnici dokončno sesule v prah, mu nova obzorja odpre učiteljska kolegica Nuray.
»K oblikovanju pripovedi skozi izkušnjo učitelja umetnosti med obveznim službovanjem v turški Vzhodni Anatoliji me je spodbudila predvsem misel, da bi tema lahko porodila bogat razpon okoliščin in dogodkov ter s tem prostor za razpravo o osnovnih konceptih, s katerimi se v naši državi nenehno spoprijemamo, temeljnimi dihotomijami, kot sta dobro proti zlu in individualizem proti kolektivizmu.« (Nuri Bilge Ceylan)