kritike
»Bog in hudič v deželi sonca je najbolj prepoznaven mejnik v brazilski kinematografiji. V ZDA je takšna prelomnica Državljan Kane (Citizen Kane), v Franciji pa Do zadnjega diha (À Bout de souffle). Pred temi filmi in za njimi je bilo še veliko drugih vrhuncev, a te naslove in podobe poznajo vsi, tudi tisti, ki omenjenih filmov sploh niso videli. /…/ Vsaka država ima kakšen tak film: delo, ki izstopa in nakazuje pomembno smer v narodni kulturi (in tudi v svetovnem filmu). Ti filmi običajno nastanejo desetletja po začetku filmske produkcije v določeni državi, in čeprav se pojavijo po drugih pomembnih delih, njihov obstoj zasenči vse, kar se je zgodilo pred njimi. /…/ Bog in hudič v deželi sonca je po mojem mnenju film, ki je resnično postavil temelje cinema novo. Pred njim je bilo gibanje zelo povezano z italijanskim neorealizmom. Menim, da je bil ravno Glauber tisti, ki je prevzel omenjeni vpliv in iz njega ustvaril nekaj povsem novega: pravi brazilski film.«
– Lino Meireles, producent restavracije filma leta 2022
»Drugi film Glauberja Roche, globoko zakoreninjen v brazilskem kmečkem življenju, je lucidno priznanje poraza, ki s pomočjo izjemno inovativnega jezika združuje zgodovinsko resničnost in filmsko fikcijo. Zgodovinska razsežnost: Rocha za soočenje s problemi, povezanimi z zemljo – ‘lakoto po zemlji’ in bedo kmetov, ki jih zatirajo veliki posestniki –, predlaga dva različna pristopa k uporu, ki v Braziliji konec tridesetih let 20. stoletja zagotovo nista obstajala. Prvi pristop: mistična vznesenost. To uteleša Sebastião, nekakšen mistični prerok, ki revne spodbuja, naj se združijo, pobegnejo od bogatašev ter se dvignejo nad meso in videz – vse to v pričakovanju domnevnega čudeža na zemlji in absolutne sreče v večnosti. /…/ Drugi pristop: brezobzirno nasilje. Prerijski bandit Corisco – lačen pravice, jezen in uporen – ubija, krade, pleni in požiga, da bi maščeval bedo revnih. Rocha zgodovinski in kritični razsežnosti s kmetoma Manoelom in Roso doda še imaginarno raven. Zadnji kader te ‘revolucionarne pravljice, ki je zelo zvesta tradiciji brazilske ljudske literature’, v popolnosti izrazi Rochev pogled na svet: Manoel in Rosa, rešena tako preroka kot bandita, skupaj tečeta proti morju, medtem ko slepi pripovedovalec poje: ‘Zemlja ne pripada ne Bogu ne Hudiču, ampak človeku.’ /…/ Glauber Rocha je v nenehnem prehajanju med gledališčem in filmom, realizmom in simbolizmom ter slovesnostjo in nasiljem ustvaril svobodno, barbarsko, očarljivo ter resnično edinstveno filmsko pesem.«
– Michel Estève, Cineforum, 1969
»V ključnih filmih gibanja cinema novo, kakršen je Bog in hudič v deželi sonca, se zanimanje za lokalne teme in vprašanja združuje z estetiko svetovne avtorske kinematografije. Rocha narodne simbole skozi ves film spaja s slogom, ki zajema širok nabor vplivov: tu se dialektika Sergeja Eisensteina sreča z Viscontijevo strastjo do opere, surovi nadrealizem Luisa Buñuela z jedkim misticizmom Piera Paola Pasolinija, etnografski pogled Roberta Flahertyja pa s pripovedno sociologijo Johna Forda. Prek žanrskih konvencij vesterna, ki jih film uporablja, mitska razsežnost trči ob resničnost; liki iz mesa in kosti postanejo arhetipi, ti pa se spremenijo v mite. Antônio das Mortes, ki spominja na junaka iz hollywoodskega vesterna, je postal osnova za poznejši Rochev film, naslovljen ravno po omenjenem liku, podobne figure pa so se pojavile tudi v italijanski tradiciji vesterna (med njimi Eastwoodov Mož brez imena).«
– Fábio Andrade, Criterion
»Politične filme pogosto zaznamuje suhoparnost, nekaj, česar Rocha ni bil sposoben. /…/ Njegova jeza je bila jeza Stare zaveze. Če to združite s pristnim filmskim talentom, dobite nekakšno mešanico Fordovih Iskalcev (The Searchers) in Eisensteinovega Ivana Groznega (Ivan Grozny).«
– Mark Cousins