Samorastniki (1963) – zgodba o Meti (Majda Potokar), ki v 18. stoletju služi pri karniškem gospodarju (pod visokim Obirjem), premožnem, brezčutnem avtokratu, in mu serijsko, mučeniško rojeva vnuke – so videti kot srečanje Prežihovega Voranca in mehiškega filma, predvsem Fernándezovega filma Maria Candelaria (1944), v katerem vaščani na koncu – zaradi domnevne spolne pregrehe – kamenjajo Mario (Dolores del Rio), toda tudi kot srečanje Dreyerja in Eisensteina, potemtakem kot srečanje križevega pota iz Trpljenja device Orleanske (La passion de Jeanne d’Arc, 1928), saj sodniki, ki buljijo v Hudabivško Meto, izgledajo kot sodniki, ki buljijo v Ivano Orleansko), in delavske množice iz Štrajka (1925), le da Meta (antidevica Orleanska) proletarsko množico ustvarja sama. Svojim otrokom na koncu oznani: »Vi niste kakor drugi otroci, vi ste samorastniki – zdaj vas je po meni pet. Čez 50 let vas bo lahko že 100. Čez 100 let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste lahko združeni priborili pravice.«
Toda Dreyer in Eisenstein v Samorastnikih srečata tudi Pudovkinovo Mater (Mat, 1926), Niovno Vlasovo (Vera Baranovskaja), ki na lastni koži občuti, zakaj je revolucija nujna in neizbežna. To na lastni koži občuti tudi mati Meta (šok za šokom, mučenje za mučenjem, ponižanje za ponižanjem, krivica za krivico), le da se na koncu ne nastavi stampedu caristične vojske. Namesto rdeče zastave »razvije« otroke.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na sporedu od 26.03.1964 so 29.03.1964.