Se spomnite?
Čeprav je bila Meredith Monk takrat »na sceni« že skoraj trideset let, je imela svoj prvi koncert v Ljubljani šele 17. oktobra 1995. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je nastopila s skladbami z albuma Pesmi z griča (Songs from the Hill) iz poznih sedemdesetih let. Šlo je za zaključni dogodek novega festivala, ki je Ljubljano za pet dni spremenil v »mesto žensk«. Z organizacijo okoli petdesetih dogodkov (koncertov, predstav, razstav, filmskih projekcij, predavanj itd.) na različno profiliranih prizoriščih po vsem mestu smo želeli pokazati, da je bilo delo umetnic premalo zastopano. Koncept je navdušil mnoge, bilo pa je tudi veliko skepticizma in celo sovražnosti. Med številnimi komentarji, ki mi vedno pridejo na misel, ko se spomnim prve izdaje festivala, je kolumna, objavljena na tretji strani časopisa Delo dan po zaključnem koncertu Meredith Monk. Članek je nosil naslov: »Ljubljana spet oblači hlače«. Vsakič, ko to komu pripovedujem, mi ne more verjeti. Posledično tudi mene obide dvom: morda pa ima sogovornik prav in sem si vse skupaj narobe zapomnil. Sliši se preprosto preveč neverjetno. Toda potem poiščem članek: »Če je svet srečno in najbrž brez večjih posledic preživel kongres žensk v Pekingu, bo tudi slovenski moški preživel, kar se mu je zgodilo v Ljubljani, ki so jo ženske za teden dni spremenile v mesto norih duhov (ženskega spola seveda). Preživel in najbrž hitro pozabil.« Avtorica svoje mizogino besedilo zaključi s stavkom: »Mi nismo (že) v Evropi, ampak korak pred njo in je zato očitno, da festival, ki je ‘z menstrualno krvjo zasmradil Cankarjev dom’, kot je rekla ena od obiskovalk, pri nas ne bo postal tradicionalen. Moški pa, no oni so dovolj modri, da Ljubljane ne bodo šli spreminjat v Mesto norih mož.«
Spominjanje je tudi način upora, zavračanje trenutnega stanja – ali če želimo biti manj konfrontacijski: opomin, da stvari niso bile vedno takšne kot danes. V poklon velikemu malijskemu režiserju Souleymanu Cisséju, ki nas je februarja letos zapustil v 84. letu starosti, bomo v Kinodvoru predvajali digitalno obnovljeni film Svetloba. Junija leta 2000 smo v Kinoteki priredili prvo večjo retrospektivo afriškega filma: Kino Afrika, kot smo dogodek poimenovali, je v Ljubljano pripeljal več kot trideset del. Poleg poudarka na treh velikih osebnostih afriškega filma – Ousmana Sembèna kot »očeta«, Djibrila Diopa Mambétyja kot »upornika« in Abderrahmana Sissaka kot »sodobnika« – smo predvajali 35- in 16-milimetrske filme iz številnih držav, ki smo jih takrat imenovali »podsaharske«; večinoma je šlo za zahodnoafriške države, ki so bile nekoč francoske kolonije. Med filmi je še posebej izstopala Svetloba. To je bil eden redkih afriških filmov, ki so ga – po osvojitvi posebne nagrade žirije v Cannesu leta 1987 – redno prikazovali v art kinematografih širom Evrope. Cisséjevo delo, ki nas z mitsko zgodbo, postavljeno več stoletij v preteklost, spomni na čas dolgo pred kolonizacijo, je bilo čisto dejanje upora. Poleg tega je Svetloba uspela spremeniti pogled (in premagati predsodke) mnogih evropskih cinefilov zvezi s tem, kaj afriški film je in kaj bi moral biti. Cisséjev rojak, pisatelj, filmski ustvarjalec in teoretik Manthia Diawara Svetlobo uvršča med najboljše afriške filme, ki govorijo o temi »vračanja k izvoru«. »Poznamo vsaj tri razloge, zakaj se filmski ustvarjalci obračajo k temu žanru: (1) da bi prikrili politično sporočilo in se tako izognili cenzuri; (2) da bi raziskali predkolonialne afriške tradicije, ki lahko prispevajo k rešitvi sodobnih problemov; in (3) da bi poiskali nov filmski jezik.«
Vračanje k izvoru, iskanje novega filmskega jezika … S temi besedami bi lahko opisali tudi delo enega največjih filmskih inovatorjev osemdesetih let, Hou Hsiao-hsiena. Peggy Chiao, ki sodi med vodilne poznavalce nove tajvanske kinematografije, je nekoč zapisala: »Med vsemi režiserji novega vala je Hou Hsiao-hsien tisti, ki je najbolj vztrajno skušal zabeležiti zgodovino Tajvana. To njegovo prizadevanje spremlja natančno formalno in tematsko raziskovanje.« Novembra lani smo v Ponedeljkih predstavili Houjevo Šanghajsko cvetje, režiserjevo zadnje delo iz devetdesetih let, tokrat pa si boste lahko ogledali njegov četrti celovečerec in prvi film, ki ga je resnično občutil kot svojega: Fante iz Fengkueija iz leta 1983. »Mislim, da ima [ta film] močno energijo. Zgodnja umetnikova dela so morda manj izpopolnjena, vendar so hkrati zelo silovita in neposredna. Ko sem se kasneje skušal vrniti k tej intenzivnosti, mi ni več uspelo.«
Nepozabno!
– Koen Van Daele
6. oktobra ob 17:30 / Mesto žensk / Druga godba v Kinodvoru: Meredith Monk: mozaik
Monk in Pieces, Billy Shebar, David Roberts, ZDA / Nemčija / Francija, 2025
13. oktobra ob 18:15: Fantje iz Fengkueija
Feng gui lai de ren, Hou Hsiao-hsien, Tajvan, 1983
Film je restavrirala Kraljeva belgijska kinoteka (Cinematek) v laboratorijih Digilab in L’Immagine Ritrovata. V sodelovanju s Hou Hsiao-hsienom in The Film Foundation / World Cinema Project.
20. oktobra ob 18:00: Svetloba
Yeelen, Souleymane Cissé, Mali, 1987
V projekcijo nas bo uvedla antropologinja dr. Sarah Lunaček.