»Opazil sem, da je Chantal Akerman, ki je morala veliko govoriti o svojih filmih, pogosto odgovorila ‘kako’, kadar so jo vprašali ‘zakaj’. In obratno: ko so jo vprašali, ‘kako’ je posnela tisti film, je odgovorila z ‘zakaj’.«
– Eric de Kuyper, soscenarist filma Jetnica
Dobrodošli nazaj!
Drugo sezono Ponedeljkov smo zaključili s 35-milimetrsko projekcijo Mesta slovesa. Film, ki brezšivno spaja preteklost, sedanjost in prihodnost, je bil naš uvod v predvajanje še ene nenavadne in brezčasne takojšnje klasike, Navadne hruške Gregorja Božiča, ki je slovensko premiero doživela na Kino Otoku. Novo sezono pa odpiramo s štirimi velikimi mojstri in enim novincem. Njihova imena: Girish Kasaravalli, Chantal Akerman, Forough Farrokhzad, Edward Yang in Maxime Jean-Baptiste.
Indijsko kinematografijo kljub obširnosti in raznolikosti še vedno slabo poznamo. Leta 2004, v času prve izdaje festivala Kino Otok (ki je bil takrat še Festival filma Afrike, Azije, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope s prijatelji), smo v Kinoteki pripravili skromen poskus, da bi to vrzel zapolnili – s prvo obsežno retrospektivo indijskega filma v Sloveniji. Retrospektiva z naslovom Od Bollywooda do Raya je v grobem pokrila obdobje od zlate dobe Bollywooda do sodobnosti, s filmi (kot jih kategorizira Derek Malcolm), narejenimi za ljudi, in tistimi o ljudeh. V retrospektivi smo predstavili nekaj velikih studijskih melodram iz petdesetih z brezčasnimi nastopi zvezd, kakor so Raj Kapoor, Nargis ali Guru Dutt, pa tudi mejnike tako imenovanega paralelnega filma in indijskega novega vala. Vključili smo tudi ‘retrospektivo v retrospektivi’, precejšnje število del najbolj znanega filmarja podkontinenta, Satyajita Raya. Bengalski umetnik, ki je navdihnil generacije filmskih ustvarjalcev po vsem svetu, je pomembno vplival tudi na južnoindijskega režiserja Girisha Kasaravallija. »Ray je skušal v film vpeljati novo vrsto minimalističnega idioma, po čemer se je precej razlikoval od vseh filmskih ustvarjalcev tistega časa in celo od sodobnih. Andrew Robinson je rekel: ‘Rayeva umetnost je tiste vrste, ki umetnost prikriva.’ Natanko to mi je bilo najbolj všeč pri Pesmi ceste,« je povedal Kasaravalli, ki je leta 2004 obiskal Kino Otok, kjer je predstavil svoj najnovejši film Otok in svoj prvenec Obred. Ker je od takrat minilo več kakor dvajset let (in ker je v tem času slovenska platna obsijalo precej manj indijskih filmov, kakor bi želeli), z veseljem zgrabimo vsako priložnost, da predvajamo dela iz filmsko najproduktivnejše države sveta. Takšna priložnost se je ponudila s sveže restavrirano različico filma Obred, ki so jo predstavili na lanskem Beneškem filmskem festivalu.
Girish Kasaravalli je pri komaj šestindvajsetih letih brez sentimentalnosti, a z izostrenim čutom za podrobnosti v človeških interakcijah in vedenju, ustvaril kruto zgodbo o izobčenju mladoletne vdove in hinavščini elite. »V mojih delih, prav kakor v Rayevih, otroci igrajo zelo pomembno vlogo. Otroški pogled je čist in spontan. Postavim ga nasproti pogledu odraslih, ki je preračunljiv in spremenljiv. /…/ Ray nikoli ni skušal manipulirati svojih gledalcev. Pri gledanju njegovih filmov pravzaprav uživamo v občutku avtonomije. Ni obsojal. In to je odlična lastnost.«
Ljudem, odrinjenim na robove družbe, je v edinem filmu, ki ga je zrežirala (pa tudi napisala in zmontirala), brez obsojanja podarila dostojanstvo Forough Farrokhzad, za mnoge najpomembnejša iranska pesnica 20. stoletja. Stara je bila sedemindvajset let, ko se je s kamero podala v kolonijo gobavcev v Tabrizu. Chris Marker ni edini, ki je njen film Hiša je črna razglasil za mojstrovino: »In čeprav je bil morda res potreben pogled ženske – ta je vedno potreben, da se vzpostavi prava razdalja do trpljenja in grdote, brez prizanesljivosti in pomilovanja –, pa je njen pogled še posebej preoblikoval svoj predmet ter s tem, ko se je izognil priskutni pasti simbolike, to gobavost (poleg tega, da je ujel resnico) uspel povezati z vsemi gobavostmi sveta.« Ali če citiram kar pesnico samo: »Gre za sliko ograjene in omejene družbe. Sliko življenja brez smisla, potisnjenega na obrobje, zapravljenega. Tudi tako imenovani zdravi ljudje v na videz zdravi družbi zunaj kolonije gobavcev lahko globoko v svojih dušah trpijo zaradi enakih simptomov.« Mohsen Makhmalbaf je za film Hiša je črna rekel, da gre za »najboljši iranski film, kar jih je vplivalo na sodobno iransko kinematografijo«, medtem ko je Mark Cousins v svojih komentarjih o tem poetičnem esejskem filmu zapisal, da je »Iran edina država na svetu, kjer je prvi veliki film posnela ženska«. Ugledni strokovnjak Hamid Dabashi pa je o filmu Forough Farrokhzad izjavil, da »presega vse, kar se je zgodilo v njenem času«.
Hou Hsiao-hsien in Edward Yang sta pustila globoko sled v svetovni kinematografiji osemdesetih let. Lanskega novembra smo prikazali Houjevo hipnotično Šanghajsko cvetje. Po nenačrtovanem pogovoru po projekciji s tajvanskim izseljencem in članom igralske zasedbe Simonom Changom smo se odločili, da bomo nepozabni dogodek nadgradili s fotografsko razstavo trenutno v Ljubljani živečega Changa in s projekcijo dveh del prebojnih protagonistov tako imenovanega tajvanskega novega vala: Houjevega filma Fantje iz Fengkueija (1983) in Yangove Zgodbe iz Tajpeja (1985), v katerih Hou odigra eno glavnih vlog. Več o tem v oktobrskem mesečniku.
Film Prisluhni glasovom je zelo cenjeno in dobrodošlo odkritje, kljub temu da ne pripada nobenemu valu. Takšno, ki daje nanizanki Ponedeljki enega izmed razlogov za obstoj: sprejemati predloge (hvala, Kino Otok!) in odkrivati majhne dragulje v preobilju filmov, ki krožijo po festivalih. Lahko je razumeti, zakaj ta celovečerni prvenec v Bruslju in Parizu živečega Maxima Jean-Baptista tako zlahka spregledamo. Sinopsis o trinajstletniku, ki se želi med poletnimi počitnicami pri babici v Gvajani naučiti igranja bobnov, ne ujame bogastva in kompleksnosti te občutljive študije človeških značajev, ki z uporabo dokumentarnega in arhivskega gradiva ter uprizoritvijo resničnih dogodkov ponuja razmislek o nasilju in brazgotinah, ki jih to pušča za sabo.
Pred petdesetimi leti (»Leto, ki je za vselej spremenilo film: od Žrela do Jeanne Dielman« lahko preberemo na naslovnici letošnje poletne izdaje revije Sight and Sound) je petindvajsetletna Chantal Akerman ustvarila delo, po katerem se je bomo za vedno spominjali: Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles. Decembra 2022 je bila Jeanne Dielman v svetovni anketi, ki jo revija Sight and Sound izvede vsakih deset let, imenovana za najboljši film vseh časov. Hecno naključje je, da je Chantal Akerman petindvajset let pozneje posnela delo, na katerega je močno vplival film, ki je bil v anketi leta 2012 izglasovan za najboljšega, film, ki jo je »popolnoma fasciniral«: Vrtoglavica. Navdihnjena s Proustovo Jetnico je želela – kakor Hitchcock – ustvariti »obsesiven film o obsedenosti«. Četudi morda dejstvo, da gre za priredbo, zveni presenetljivo vsakomur, ki skuša to izjemno ‘eksperimentalno umetnico’ popredalčkati, naj vas ne zavede: pri Jetnici ni prav nič konvencionalnega. Gre za čistokrvno Chantal Akerman! Podobno kot ni nič konvencionalnega ali ‘nelynchevskega’ pri Resnični zgodbi.
Ko je Chantal Akerman vprašala Sylvie Testud, zakaj bi rada igrala ‘jetnico’, je ta odgovorila: »Ker je Ariane svobodna ženska.« S tem odgovorom je dobila vlogo.
– Koen Van Daele
PS: Projekcija Jetnice je tudi prva izmed štirih projekcij nove sezone, navdihnjenih s knjižno zbirko Decadent Editions, serijo desetih esejev o desetih filmih iz prvega desetletja 21. stoletja. En film za vsako leto desetletja, vsak med njimi mejnik v sodobni kinematografiji.