Te besede pišem v trenutku, ko na platna po vsem svetu prihaja najnovejše poglavje Avatarja – franšize, ki je leta 2009 zadala smrtni udarec filmski projekciji, kakršno smo poznali več kot stoletje. Od tistega trenutka ni bilo več poti nazaj. Digitalni kino je postal nova resničnost. Naj nam je všeč ali ne, standarde naše umetnosti določa industrija. Dve leti pozneje smo v Kinodvoru tako kupili prvi DCP projektor in Norveški gozd (Noruwei no mori) je postal prvi film, ki ga nismo več vpeljevali v projektor, ampak smo ga morali naložiti na strežnik. Skratka: pojavila sta se povsem nova besedišče in praksa.
Prav pred nekaj dnevi je iz Pariza prispela čudovita, skoraj brezhibna kopija filma Van Gogh, namenjena zadnji projekciji iz ciklusa Ponedeljki v letu 2025. Nazadnje sem kopijo tega filma videl leta 2004, ko smo ga predstavili v okviru retrospektive Mauricea Pialata v Kinoteki. To je bilo pred več kot dvajsetimi leti. Ko gledam škatlo z osmimi koluti v naši kabini, si ne morem pomagati, da se ne bi spraševal, ali bo kopijo Van Gogha čez dvajset let še vedno mogoče naročiti in predvajati. Medtem ko čakamo odgovor na to vprašanje, vam z veseljem sporočam, da vas bomo tudi na prvih Ponedeljkih v novem letu razvajali s fotokemično magijo. Zbogom, Dragon Inn (Bu san), film, ki govori o koncu nekega obdobja, so leta 2019 digitalno restavrirali. Mi pa imamo privilegij in zadovoljstvo, da vam pokažemo slovensko podnaslovljeno vintage kopijo filma v 35-milimetrskem formatu. Delo Tsai Ming-lianga iz leta 2003 sodi med več sodobnih filmov, ki jih je Kinoteka kupila v letih pred odprtjem Kinodvora in danes veljajo za klasike svetovne kinematografije.
Tsai nas povabi v tajpejski kino, ki ga bodo kmalu »začasno« zaprli (mimogrede: se spomnite »začasnega« zaprtja Kina Komuna?). Na velikanskem platnu kinematografa Fu-Ho s tisoč sedeži predvajajo Dragon Inn (Long men kezhan) iz leta 1967, film King Huja, mojstra v žanru wuxia. Podobe nekoč izjemno priljubljene klasike borilnih veščin, ki si jo je enajstletni Tsai ogledal v lokalnem kinu, zdaj projicirajo v skoraj zapuščenem kinematografu. Čeprav ta zadnja kinopredstava v spomin prikliče čas, ko je zabava za množice – vsaj večinoma – še veljala za umetnost, pa režiser tajvanskega drugega novega vala ni nostalgičen. Tsai nas s svojimi filmi morda res želi upočasniti, toda nikoli ne stoji na mestu. In kadarkoli se ozira nazaj, se le zato, da bi si zamislil prihodnost svoje umetnosti. Kot v svojem obsežnem eseju o filmu Zbogom, Dragon Inn ugotavlja Nick Pinkerton: »Žalost ob slovesu od klasične kinematografske izkušnje, s katero je odraščal, nadomesti navdušenje nad ponovnim odkrivanjem filmske umetnosti.«
Pinkerton v svoji študiji citira tudi članek Kenta Jonesa iz leta 2016, v katerem pisec pozdravlja marginalizacijo kinematografije: »Filmom je usojeno, da jih bomo gledali in ustvarjali na povsem nov način. Pogoji za umetniško zvrst, kot smo jo poznali in vzljubili, sicer res izginjajo, toda film ne bo izginil. Nasprotno, trenutno je v procesu kulturne marginalizacije, kar pomeni, da bo zavzel ponosno mesto ob poeziji, plesu in koncertni glasbi. /…/ Lahko bi celo rekli, da bo marginalizacija filma njegova rešitev.«
Tako kot Pinkerton te vrstice tudi jaz berem z mešanimi občutki, čeprav Jonesovega zaključka – za razliko od Pinkertona – ne bi označil za »bolj depresivnega kot osvobajajočega«. Osebno sem trdno prepričan, da bo kultura obiskovanja kinematografov kljub spremembam v kinematografskih praksah, tehnologiji, prostorih in navadah živela tako dolgo, kot bo živela filmska kultura. Kar pa zadeva njeno kulturno marginalizacijo, se še vedno najbolj strinjam z Mekasovim pojmovanjem filma kot velikega drevesa, ki za preživetje potrebuje tako deblo kot majhne veje. Ker imamo le malo (ali nič) vpliva na načrte, ki jih ima industrija za deblo, je morda toliko bolj smiselno, da se osredotočimo na majhne veje – in jih negujemo.
V tem smislu si je dobro pogledati (in poslušati!) dela Danièle Huillet in Jean-Marie Strauba, ki sta od šestdesetih let, več kot pol stoletja, neutrudno ustvarjala brezkompromisna dela upora: proti mainstreamu, kapitalizmu, imperializmu, fašizmu, pozabi … Vsaka beseda, vsak zvok, vsak kader v njunih filmih je dejanje upora. Pogosto uporabljata besedila in glasbo velikih evropskih umetnikov in mislecev: Hölderlina, Bacha, Kafke, Rousseauja, Schönberga, Engelsa, Paveseja … Kakor opaža profesorica filmskih študij Claudia Pummer, Straubova (kot ju pogosto imenujejo) veliko pozornosti posvečata »razkrivanju radikalnih ali realističnih temeljev izvirnega besedila in, kar je še pomembnejše, večne relevantnosti in aktualnosti, ki jih imajo ta besedila (in njuni filmi) v sodobni družbi«. O Kroniki Anne Magdalene Bach (Chronik der Anna Magdalena Bach) je Straub zapisal: »‘Kjer vlada nasilje, pomaga le nasilje.’ Brechtov citat, ki sem ga uporabil kot podnaslov za Nesprijaznjene (Nicht versöhnt), bi lahko bil tudi naslov Bachovega filma. Ta pripoveduje zgodbo o moškem, ki bije bitko. V situacijah, v katerih ga prikazujem, vedno počaka do zadnje minute, preden se odzove, dokler situacija ni popolnoma prežeta z nasiljem družbe, v kateri živi; šele takrat se odzove, saj je – kakor vsak človek – len: vsakodnevno nasilje, ki ga potrebujemo, da ne bi obupali – ne v družbenem smislu, ampak v vseh pogledih –, namreč zahteva ogromno energije.« O avtorski dvojici, katere pomen in aktualnost sta v teh nemirnih časih večja kot kadarkoli prej, bi se dalo (in tudi moralo) povedati še veliko. Za zdaj lahko obljubim le, da bomo Straubova v Ponedeljkih še srečali.
Še en filmski ustvarjalec, ki ga ne moremo izpustiti, je Robert Bresson. Med Kroniko Anne Magdalene Bach in Bressonom pravzaprav obstaja neposredna povezava. Straub pojasnjuje, da sta z Danièle Huillet v svojem prvem celovečercu z Bachovo glasbo želela narediti tisto, kar je Bresson v Dnevniku vaškega župnika (Journal d‘un curé de campagne) naredil z Bernanosovim besedilom: glasbe nista želela uporabiti kot spremljave, ilustracije ali komentarja, ampak jo pokazati na platnu. Tretje delo, ki ga predstavljamo v okviru tretje sezone Ponedeljkov, je Bressonov predzadnji film: Hudič, verjetno (Le diable probablement) iz leta 1977. »K filmu me je spodbudila godlja, ki smo jo naredili iz vsega; ta civilizacija množic, v kateri posameznik kmalu ne bo več obstajal; ta vsesplošna norija. Velikanski projekt rušenja, zaradi katerega bomo umrli prav tam, kjer smo mislili, da bomo živeli. In neverjetna brezbrižnost ljudi, razen nekaterih današnjih mladih, ki vidijo stvari bolj jasno.« Je film kontroverzen? (Nekateri so celo menili, da najstnike napeljuje k samomoru.) Konservativen? (Tako se je zdelo nekaterim kritikom iz generacije ’68.) Bressonovo najbolj politično delo? Vsi trije pridevniki morda zvenijo nenavadno, ko govorimo o Bressonu. »Zelo mi je všeč misel [Camilla] Corota, ki sem jo citiral tudi v svoji knjigi: ‘Ni treba iskati, temveč čakati.’ In se postaviti v določeno stanje, kjer lahko to najdemo.« (Bresson)
Ko je Barbara Loden leta 1970 premierno predstavila svoj prvi (in žal edini) film Wanda, zgodbo o ujeti ženski, ki samo »postopa naokrog in pravzaprav ne ve, kaj bi počela s sabo, dokler ji nekdo ne pove«, mnogi niso bili zadovoljni z negativnim prikazom žensk, s »sporočilom« filma oziroma njegovo odsotnostjo. »Trudila sem se, da ne bi preveč razlagala, da ne bi bila preveč eksplicitna in uporabljala preveč besed. Tema mojega filma so ljudje, ki niso najbolj spretni z besedami in se ne zavedajo svojega položaja. Tudi sama sem bila takšna.« Danes Wando slavijo kot mejnik v zgodovini feminističnega filma, »duhovno predhodnico« del, kot sta Jeanne Dielman Chantal Akerman ter Brez strehe in zakona (Sans toit ni loi) Agnès Varda. Toda tako kot omenjena filma je tudi Wanda veliko več kot zgolj »mejnik«. Režiserkina odločitev, da v filmu odigra glavno vlogo, ga sama zrežira in posname s tričlansko ekipo, je bila tudi dejanje upora. Ko jo je The New York Times vprašal o njenem »novovalovskem« pristopu, je odgovorila: »To ni novi val. To je stari val. Tako so delali nekoč. Vzeli so kamero, šli ven in snemali. Okoli tega se je razvil ves tisti fantastični mehanizem – hollywoodski albatros. Naredili so ladjo iz svinca; ta pa se ne more več obdržati na površju.«
– Koen Van Daele
PS: Projekcija filma Zbogom, Dragon Inn je tretja izmed štirih projekcij sezone, ki jih je navdihnila knjižna zbirka Decadent Editions, serija desetih esejev o desetih filmih iz prvega desetletja 21. stoletja. En film za vsako leto desetletja, vsak med njimi mejnik v sodobni kinematografiji.
5. januarja ob 18:30
Zbogom, Dragon Inn Bu san
Tsai Ming-liang, Tajvan, 2003, 82′
35mm kopija!
12. januarja ob 18:30
Kronika Anne Magdalene Bach Chronik der Anna Magdalena Bach
Danièle Huillet, Jean-Marie Straub, Nemčija, 1967, 93′
19. januarja ob 18:00
Wanda Wanda
Barbara Loden, ZDA, 1970, 103′
Digitalna predstavitev z dovoljenjem UCLA Film & Television Archive. Film je restavriral UCLA Film & Television Archive s finančno pomočjo The Film Foundation in GUCCI.
26. januarja ob 18:15
Hudič, verjetno Le diable probablement
Robert Bresson, Francija, 1977, 95′