Danes je blagajna odprta od 15:30 do 21:00 (odpre se čez 09:47).
Na sporedu od 14. januarja 2015.

Višja sila Turist / Force Majeure

Ruben Östlund / Švedska, Francija, Norveška, Danska / 2014 / 118 min / angleščina, švedščina

Film provokativnega švedskega režiserja Rubena Östlunda z neprizanesljivim humorjem postavlja pod vprašaj vlogo moškega v sodobni družini. Senzacija festivala v Cannesu in dobitnik velike nagrade žirije v sklopu Posebni pogled.

režija Ruben Östlund, scenarij Ruben Östlund, fotografija Fredrik Wenzel, montaža Ruben Östlund, Jacob Secher Schulsinger, glasba Ola Fløttum, produkcija Erik Hemmendorff, Marie Kjellson, Philippe Bober, igrajo Johannes Bah Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Kristofer Hivju, Fanni Metelius, Clara Wettergren, Vincent Wettergren, distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade Velika nagrada žirije v sklopu Posebni pogled – Cannes 2014. Nagrada FIPRESCI – Motovun 2014. Nominacija Evropske filmske akademije 2014 za najboljši film in režijo. Uradni švedski kandidat za oskarja 2015 za najboljši tujejezični film. Nominacija za nagrado Nordijskega sveta 2014. Sarajevo 2014. Toronto 2014. Viennale 2014. LIFFe 2014.

IMDb

zgodba
Mlada švedska družina preživlja kratke počitnice v Francoskih Alpah. Sonce sije, smučišče je čudovito in oče ima končno čas za otroka. Med kosilom na terasi restavracije pa silovit plaz nenadoma vse obrne na glavo. Izkaže se, da je šlo za lažen preplah, a očetova impulzivna in nepričakovana reakcija do temeljev pretrese svet te na videz popolne družine.

Film provokativnega švedskega režiserja Rubena Östlunda z neprizanesljivim humorjem postavlja pod vprašaj vlogo moškega v sodobni družini. Senzacija festivala v Cannesu in dobitnik velike nagrade žirije v sklopu Posebni pogled.

iz prve roke
»Izhodišče filma je vprašanje, ki me že dolgo zanima: kako se ljudje odzovejo v nepričakovanih situacijah, kakršna je katastrofa? /…/ Zgodba je nastala iz anekdote. Pred nekaj leti sta bila moja prijatelja, švedski par, na počitnicah v Latinski Ameriki. Nenadoma so se pred njima pojavili oboroženi moški in začeli streljati. Namesto da bi zaščitil ženo, je mož nagonsko zbežal. Po vrnitvi domov je žena vsakič, ko je popila kozarček ali dva, začela pripovedovati zgodbo … To je podžgalo mojo domišljijo in začel sem raziskovati podobne resnične zgodbe – o ljudeh, ki se znajdejo v izrednih razmerah, o potnikih na potapljajoči se ladji, o turistih, ki jih je zajel cunami ali pa so postali žrtve ugrabiteljev. V takšnih skrajnih situacijah se ljudje lahko odzovejo na popolnoma nepričakovan in zelo sebičen način. Izkazalo se je – o tem obstajajo znanstvene študije –, da se po katastrofi, ugrabitvi letala ali brodolomu veliko število preživelih loči. Zdi se tudi, da moški pogosto ne ravnajo v skladu s pričakovanimi kodeksi viteštva. /…/ Hotel sem raziskati uveljavljeno predstavo, da mora biti moški zaščitnik svoje žene in družine, družbeni kodeks, ki pravi, da se v nevarnosti ne sme umakniti. To me je pripeljalo do zamisli, da posnamem eksistencialno dramo v smučarskem letovišču – koncept, ki se mi je zdel izredno zanimiv. /…/ Prikazati sem želel absurdnost tega sveta. /…/ Turisti v živobarvnih oblačilih, s smučarskimi očali, premožni ljudje brez kakršnihkoli težav. Všeč mi je bila zamisel, da jim malce zapletem življenje in jih soočim s človeškimi mehanizmi, ki smo jim ponavadi priča v vojnah ali naravnih katastrofah: ti ljudje nimajo nobenih tovrstnih izkušenj, zato ne vedo, kako bi se vedli, če bi šlo za preživetje. Smučarsko letovišče postane skoraj metafora: tam se ves čas bije boj med človekom in naravo. Civilizirani človek skuša obvladati sile narave. Zdelo se mi je, da se ta ideja zelo dobro prilega temi filma. /…/ Prvi izmed ciljev je bil ustvariti enega najbolj spektakularnih plazov v zgodovini filma. Drugi cilj je bil povečati odstotek ločitev. Upam, da bo prizor pripomogel k temu. /…/ V različnih trenutkih so me navdihovale različne vrste filmov. Prvi, ki mi resnično ni dal miru, je bil Gummo Harmonyja Korina. V zadnjem času sta mi bila zelo všeč Laurence Anyways Xaviera Dolana in Holy Motors Lea Caraxa. A glede na to, da sem odraščal na Švedskem v osemdesetih, so name bolj od vseh filmov vplivali televizijski oglasi Roya Anderssona.«
– Ruben Östlund, režiser in scenarist

portret avtorja
Švedski režiser Ruben Östlund (1974, Styrsö) se hitro uveljavlja kot eden najbolj samosvojih in drznih skandinavskih filmskih ustvarjalcev zadnjega desetletja. Je neusmiljen raziskovalec človeškega vedenja, znan po pikrem humorju, dolgih posnetkih, pa tudi učinkoviti uporabi računalniških programov za obdelavo slik. Svojo kariero je začel v devetdesetih letih z amaterskimi smučarskimi filmi, zadnje desetletje pa pobira nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih. Dva od njegovih štirih celovečercev sta bila izbrana kot uradna švedska kandidata za oskarja. Za svoj celovečerni debi Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004) je prejel nagrado FIPRESCI v Moskvi, mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), premierno prikazan v canskem sklopu Posebni pogled. Dve leti kasneje je bil za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009) nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, za svoj tretji celovečerec Igra (Play, 2011) pa je prejel nagrado coup de coeur v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, nominacijo za nagrado LUX in najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta. Vse omenjene filme smo si nedavno lahko ogledali v sekciji Posvečeno Ljubljanskega filmskega festivala. Višja sila je Östlundov četrti celovečerec.

kritike
»/…/ kljub temu da je film Višja sila na trenutke neznansko smešen in zabaven, se skozi zgodbo kmalu izriše tudi globlja (in bolj pretkana) Östlundova agenda: nežna politično korektna čustva gledalca in gledalke bo na vsak način poskusil zmesti in ju provocirati na isti način, kot je to počel v Igri, le da se tokrat namesto rase vse skupaj vrti okrog spola. /…/ Višja sila /…/ je verjetno eden izmed najboljših filmov letošnjega leta.«
– Tina Poglajen, Ekran

»Izjemno napeta, inteligentna in zabavna drama o krizi nuklearne družine in hkrati huronska komedija o krizi moškosti v sodobnem svetu – z grotesknimi poudarki, ki spomnijo na Östlundovega skandinavskega rojaka Larsa von Trierja. Östlund podobno obešenjaško kot von Trier v Nimfomanki obdeluje vprašanje individualnosti in družbenega konformizma – ne na temo seksualnosti, temveč družine.«
– Mateja Valentinčič, MMC RTV SLO

»Östlund je ustvaril najboljšo farso na snegu po Izžarevanju /…/ in najboljši švedski film o zakonu po … Prizorih iz zakonskega življenja
– Adam Nayman, Cinema Scope

»Četrti celovečerec švedskega režiserja Rubena Östlunda – ironična, resna, smešna, skrbno nadzorovana zmes psihološke drame in komedije /…/ – je njegov najboljši doslej. /…/ Tako kot v režiserjevih prejšnjih delih je nepopolno človeško vedenje tudi tu postavljeno pod mikroskop, a čeprav občasno rad gleda svoje primerke, kako se zvijajo pod bucikami ali pa zabadajo igle drug v drugega, njegov zadnji film zaznamuje nov občutek sočutja, pa tudi osupljiva vizualna enotnost – direktor fotografije Wenzel v nizu kot britev ostrih statičnih posnetkov izvrstno ujame človeško komedijo, ki se odvije pred ozadjem brezbrižne narave. Če to združite z Östlundovim darom, da komedijo reši iz primeža drame, boste dobili film, ki bo zanesljivo pritegnil zahtevno arthouse občinstvo.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»/…/ čudovito napisana, včasih resnično smešna in z nekakšno forenzično natančnostjo zasnovana študija zakonske stiske. /…/ Östlundov hladni, odmaknjeni slog /…/ pogosto primerjajo z Michaelom Hanekejem, a prav lahko bi uporabili tudi pridevnik ‘kubrickovski’: čeprav manj srhljiva /…/ kot Izžarevanje, tu opisana gorska zakonska preizkušnja ni nič manj osupljiva.«
– Godfrey Cheshire, RogerEbert.com

»Govori se, da se Östlund v tekmovalni program [festivala v Cannesu] ni uvrstil zato, ker ni hotel skrajšati prizora, v katerem se Tomas zlomi in plane v nenadzorovan jok. Če to drži, mu lahko le čestitamo. Östlund zna mojstrsko postaviti igralce pred kamero – včasih le enega (kot v prizoru joka), pogosteje pa v paru (na postelji, na kavču, pri mizi v restavraciji) – in podaljševati njihovo čustveno trpljenje, nato pa sprostiti napetost s trenutkom komedije. Prizor, ki vključuje vsiljivo igračko – leteči krožnik, je eden najboljših komičnih momentov letošnjega festivala.«
– Nick Roddick, Sight & Sound

»Višja sila sodi v žanr, ki bi ga lahko imenovali fikcija o ‘veliki zadregi srednjega razreda’. Ta sprašuje (ali sili) gledalca – ali bralca – k poistovetenju s samozadovoljnimi buržujskimi liki, ki poskušajo histerično zanikati resnico o svoji krivdi v krizni situaciji. Med filmi je tipičen tovrstni primer Skrito (Caché, 2005) Michaela Hanekeja, nedavni primer s področja književnosti pa je nizozemski roman Het diner Hermana Kocha /…/. Višja sila nedvomno spominja na Skrito: neprizanesljivost, dolgi statični posnetki, neosebno brezhibni luksuz zaprtega turističnega sveta, v katerem celo topla rjava barva borovega lesa v notranji opremi hotela deluje antiseptično umetno in neprijetno. /…/ samozavestno in provokativno delo, o katerem bi morali – čeprav gotovo nisem prvi kritik, ki to omenja – dvakrat premisliti, preden ga izberete za zmenek.«
– Jonathan Romney, Film Comment

»Višja sila Rubena Östlunda je verjetno najboljši švedski film zadnjih let.«
– Mark Peranson, Cinema Scope

»Precizno posneta, izjemno duhovita in čudovito strukturirana drama o smučarskem oddihu, ki naj bi še bolj zbližal družino, a zaradi naravne in na koncu fizično neškodljive grožnje postane boj para za obstanek zakona /…/«
– Tina Bernik, Stop

»Nekaj nelagodja, ki ga doživlja družina, se spričo univerzalnosti ufilmane teze in Östlundove odlične, komunikativne režije, neizbežno prenese tudi na gledalca. /…/ Odličen, na trenutke pa tudi zelo zabaven film.«
– Špela Barlič, Pogledi

»Višja silaNi je več po švedsko – sproži plaz, ki zastavi nekaj zoprnih vprašanj o idiličnosti nuklearne družine, zveličavnosti patriarhalnega reda, samoumevnosti “glavne” moške vloge, banalnosti alfa arogance in varnosti družinskega življenja (kot oblike preživetvenega instinkta in predsmrtne izkušnje), pa tudi o smiselnosti počitnic. Počitnice so stres, skoraj katastrofa. Ljudje se običajno ločijo po vrnitvi s počitnic. Bog – višja sila pač – je očitno ta, ki najbolj dvomi v svetost zakonske zveze.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Za dober film potrebuješ zelo malo. Snežni plaz in človeško naravo. Izjemen film.«
– Matevž Luzar, ‘Najboljši filmi 2014, Ekran

»/…/ elitni hotel, smučanje v Franciji, lepa žena in postaven mož ter zdrava otroka še nikdar niso bili videti tako moreče kot v tej švedski mojstrovini.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO

»Izjemna odlika Östlundovega filma pa je v tem, da nikoli ne obsoja. Življenje slika v njegovi tragikomični podobi, brez dokončnih odgovor oziroma rešitev. Starogrški traged Evripid je v svojih igrah velikokrat posegel po zunanji sili, imenovani deus ex machina, da je lahko razpletel svoje igre, pri Östlundu je poseg višje sile oziroma plazu organsko povezan s samim dogajanjem, ima pa popolnoma nasprotni učinek. Dogajanje šele zaplete ali bolje življenje neke družine razpre v njegovi elementarni resnici. Ni lahko živeti, nekako pravi Östlund in to se mu zdi hkrati žalostno in izrazito smešno dejstvo. Lahko od filma ali umetnosti pričakujemo še kaj več?«
– Matej Juh, RA ARS

»Pronicljiva, čustvena, napeta ter zelo zelo smešna študija delitve vlog med spoloma in krize identitete, ki nastopi, ko eden od obeh partnerjev ne izpolni pričakovanj. /…/ Östlund v drami odkrije komedijo, dolgi neprekinjeni prizori, v katerih je opazen vpliv njegovega rojaka Roya Anderssona, pa subtilen humor, ki temelji na neverbalni komunikaciji in redkih, toda izjemno pristnih dialogih, samo še okrepijo. Prepiri med različnimi partnerji v filmu – Tomasa in Ebo v letovišču obiščeta njuna prijatelja – so resnično vredni zlata. Režiserjev smisel za humor razkriva že uporaba Vivaldijevega Poletja, zvočno kuliso pa dopolnjujejo še škripanje žičnic in ropot snežnih topov. Ta v kombinaciji s hladno zasneženo pokrajino ustvari napeto vzdušje, zaradi česar Višja sila spominja na Kubrickovo Izžarevanje – še en film, v katerem očetovski lik odpove. Silovito.«
– Klemen Černe, PlanetSiol

»Viralni amaterski posnetki so služili kot predloga scenariju in kot navodila igralcem v danih situacijah. S tem se film še približa tragikomičnosti resničnega življenja, ko se sicer režimo človeški banalnosti in obenem zavedamo, da smo predmet posmeha pravzaprav mi sami. Hitro se namreč lahko zgodi, da sami pristanemo na Youtubu in posledično v filmu Rubena Östlunda.«
– Peter Cerovšek, Radio Študent

»Östlundova precizna pripovedna tehnika neizprosno, čeprav z dobršno mero skandinavskega humorja, odstira skrite plati medčloveških odnosov.«
– Bojan Kavčič, Stop

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Zadnji teden vsak dan

Bolečina in slava Dolor y gloria

Pedro Almodóvar

sreda, 18. 09. 2019 / 16:30 / Dvorana

Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Igor in Rosa Rosa

Katja Colja

sreda, 18. 09. 2019 / 19:00 / Dvorana

Celovečerni prvenec režiserke Katje Colja z Borisom Cavazzo in Lunetto Savino v glavnih vlogah je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo. Je tudi zgodba o mejah in njihovem preseganju: o mejah med državami, ljudmi, generacijami, med dušo in telesom, med razumom in čustvi.

Zaton Napszállta

László Nemes

četrtek, 19. 09. 2019 / 20:30 / Dvorana

László Nemes nasledi z oskarjem nagrajeni prvenec Savlov sin z enigmatično zgodovinsko dramo o rojstvu 20. stoletja, a hkrati o civilizaciji na predvečer njenega zatona.