zgodba
Carlobianchi in Doriano, dva luftarska petdesetletnika, ki živita po načelu »nikoli ne odkloni zadnje pijače«, neke noči spoznata Giulia, sramežljivega in malce izgubljenega študenta arhitekture. Naključno srečanje se razvije v brezkončno odisejado po beneški nižini, polno slabih nasvetov, mačkastih juter, vprašljivih poslovnih idej in kozarcev, ki so napol prazni le na prvi pogled …
iz prve roke
»Film Še eno rundo, pa greva se je rodil neke zimske noči pred skoraj desetimi leti, po velikem pijančevanju v Benetkah z mojim dragim prijateljem. Tiste noči sva spoznala mladega študenta arhitekture z beneške IUAV in med nami se je spletlo čudovito prijateljstvo. Naslednjega jutra sva mu napol v šali začela praviti o filmu /…/ o dveh moških, ki bi se iz hribov odpravila na zadnji kozarček v Benetke. Skratka, film je nastal malo po naključju in se vrti okoli treh tem: alkohola, prijateljstva in arhitekture. /…/
Ko sem se pred šestimi leti začel klatiti po beneški nižini, še nisem vedel, kaj pravzaprav iščem. Tako kot fotograf posname na stotine posnetkov, da bi jih na koncu izbral le deset, sem tudi sam nakopičil na stotine drobnih prizorov – drobce pogovorov, ujetih v barih, na vlakih, avtobusih in mestnih trgih. Leta in leta sem si vse zapisoval. Potem sva se z Adrianom Candiagom, soscenaristom filma, umaknila v piemontske hribe. V zapuščeni cerkvi sva zapiske razprostrla po mizi ter jih začela na novo sestavljati, kot bi šlo za koščke večjega zemljevida. Začela sva pripovedovati zgodbo: medtem ko je on glasno bral, sem jaz pisal, potem sem bral jaz, on pa je pisal. Nikoli nisva ničesar dvakrat prebrala, nikoli se nisva k ničemur vračala. Potovala sva proti cilju, ki ga nisva poznala. Skozi okno se je odpiral pogled na srce beneške pokrajine – scenarij sva napisala potopljena v to okolje. /…/
Kot v filmu pravi grof Bugnello: pomenljivo je, da v današnjem času namesto ‘zemlje’ uporabljamo izraz ‘teritorij’ – pomenski premik pove veliko o tem, kako malo je ostalo od kmečke Benečije. Kar danes vdihavamo na podeželju, bolj spominja na urbano osamljenost. To vzdušje sem skušal prenesti v film: občutek podeželja, ki ni več podeželje, a še ni postalo mesto. Raziskati sem želel dušo regije, ki se je spremenila v razkošno pokopališče; vse, kar ni povezano s trgovino, izginja, ekosistemi so onesnaženi, stare hiše pa zapuščene ali porušene, da bi naredile prostor za brezosebne stanovanjske stavbe. Kmečka družba je bila tesno povezana s svojim okoljem – bila je izraz zemlje same. Način življenja, ki je stoletja zaznamoval te prostore, je izginil. Lahko bi rekli, da sem film posnel med ruševinami tiste Benečije. /…/
Želel sem naslikati portret ‘prave’ izgubljene generacije: moških, rojenih v sedemdesetih, v obdobju silovitega gospodarskega razvoja, ki so se po krizi leta 2008 znašli v povsem drugačnem svetu. To je generacija somraka – otroci izginjajočega sveta ter tujci v svetu, v katerem živijo danes. Carlobianchi in Doriano sta izpadla iz proizvodnega procesa, in prav zaradi tega sta v mojih očeh zanimiva. Nisem skušal doseči, da bi se občinstvo z njima poistovetilo, takšne čustvene bližnjice me ne zanimajo. Namesto tega želim vzbuditi občutek čudenja – všeč mi je, kadar gledalca neka osebnost očara, ne pa da ves čas razmišlja, kateremu izmed likov je najbolj podoben. /…/ Giulio je humanist, tip človeka, ki je ravno tako v zatonu in za katerega se zdi, da v našem svetu zanj ni prav veliko prostora. Spomni me na misel filozofa Giorgia Agambena, da je lahko resnično sodoben le tisti, ki ni sodoben; ki živi v neskladju z lastnim časom. Rad pripovedujem o ljudeh v trenutku krize ali prehoda, saj smo takrat bolj odprti za naključja, ki jih življenje postavi pred nas. Gre za ljudi, ki – čeprav ne znajo poimenovati svoje bolečine – trdno verjamejo v lastno ozdravitev. /…/
Zelo so mi blizu Marco Ferreri, Elio Petri, Francesco Rosi, Carlo Lizzani in vsa tista tradicija italijanskega filma, ki je znala prodreti v resničnost, jo opisati na poetičen način, a hkrati brez iluzij. Ko gledam njihove filme, imam nenehno občutek, da lucidno in pronicljivo komentirajo lasten čas. Prav takšne filme bi rad snemal tudi sam – dela, ki znajo ponuditi jasen pogled na sedanjost. Da bi to dosegel, skušam obuditi ‘izgubljene’ filmske oblike: v primeru filma Še eno rundo, pa greva commedio all’italiana. Med pisanjem scenarija in pripravo na snemanje sem veliko preučeval Nevarne ovinke (Il sorpasso) in Postopače (I vitelloni). Navdušuje me tudi japonski film; obseden sem z Masakijem Kobayashijem, prizor pri grobnici družine Brion pa sem posnel v tehniki tatami, ki jo je izumil Yasujiro Ozu – pomagala mi je ‘razkriti’ japonski značaj Scarpove arhitekture. Poleg tega so mi blizu tudi mnogi sodobni pisatelji, na primer Vitaliano Trevisan in Francesco Maino. /…/
[Med snemanjem tega filma] sem spoznal, da sovražim fikcijo in da vse bolj želim ustvarjati filme, ki govorijo o življenju z vsemi tegobami, trivialnostmi in redkimi trenutki razsvetljenja. Rad bi, da bi moji posnetki delovali kot del ekosistema ali pokrajine. /…/
Želim si, da bi gledalci iz dvorane odnesli tisto posebno vzdušje, ki ga čutimo v filmu – veselje ob majhnih dogodivščinah, majhnih odisejadah, ki oblikujejo naša življenja.«
– Francesco Sossai
kritike
»/…/ v kinematografe prihaja Še eno rundo, pa greva – in videli boste, to bo pravo presenečenje. Film je kot sapa svežega vetra – ali bolje, glede na visoko vsebnost alkohola v zgodbi, kot kozarec pristnega vina. /…/ To je zgodba o zelo specifičnem antropološkem in geografskem območju, ki jo mladi režiser Francesco Sossai (s scenaristom Adrianom Candiagom) pripoveduje z zares občudovanja vrednimi eleganco, ironijo in občutkom pripadnosti. /…/ Gre za čisto commedio all’italiana tiste lepe, smešne, grenko-sladke vrste, posodobljeno za 21. stoletje: smejali se boste, zažejalo vas bo, postali boste malce melanholični – nato pa se boste spet smejali.«
– Alberto Crespi, La Repubblica
»Carlobianchi in Doriano /…/ sta ‘prava’ moška, kar pomeni, da sta obtičala v brezciljni preteklosti – visita po barih, težita neznancem, trosita modrosti, ritualno plešeta, pokata vice, preganjata staranje in izgubljata bitko s časom, prepričana, da ju nekje čaka zakopan zaklad. /…/ Ja, staromodna sta in ustavljena, antimodernistična in toksična (povesta, kar mislita!), toda na duhovit, burkast način (pač kaurismäkijevska krjavlja), poleg tega pa da film njuni ‘pravi’ moškosti priložnost, da izživi vsa svoja protislovja in vse dvoumnosti – da torej pokaže, kako ljubezen med ‘pravimi’ moškimi ni le platonična, ampak je njeno srce še kako fluidno. Sanje je pobrala tesnoba, spakirana v sladoledno melanholijo, ki bi ji glavo zavrtelo že brezalkoholno pivo, časi pa so se tako spremenili, da sta povsem mimo, zato je bolje, da se sploh nikoli več ne streznita. Neoliberalizem žre svoje otroke, družba ne obstaja, socialne vezi so razpadle, tako da ostaneta sama. Še neorealistično ekspresivna Benečija, po kateri polzita, se zdi kot somračno jutro po prekrokani noči; nekoč cvetoči gospodarski objekti in vile so zdaj tako izžeti, katatonični, pozabljeni in prazni, da bi jih fotoKrajnc vtaknil med svoje Praznine. ZA +«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»To je film, ki plava proti toku, a ne na vsak način; izrazito moški, vendar ne toksičen; od začetka do konca ravninski, a z zelo človeškimi vzponi in padci; buddy movie, ki iz beneške province ne destilira nečesa mehaničnega, pač pa nekaj iskrenega; ne narečja, ampak esperanto. Sossai nekje med antropološkim in nadrealističnim, nažganim in le malce okajenim vrže kamen in ne skriva (preveč) svoje roke, ko prosi dva veseljaška mušketirja in njunega vajenca Giulia, naj nas odpeljejo proč in povabijo s seboj, po stopinjah Mazzacuratija, Jarmuschevega minimalizma, Kaurismäkijevega okusa/vonja – ter ekstremne, ehm, navpičnosti Carla Scarpe. Precej nor film: zaradi svoje čudovite neaktualnosti v naši kinematografiji, zaradi ideje, ritma in zgradbe. Lahko bi rekli, in tudi bomo, da je pred nami avtor v nastajanju, osredotočen in neukrotljiv, racionalen in svobodomiseln, resnicoljuben in celo sočuten. /…/ Sossai uporablja igralce z mešanico resnosti in šaljivosti, v filmu išče identiteto, v commedii all’italiana komičnost, v beneški komediji realističnost, v samem sebi pa sposobnost pripovedovanja z orošenimi očmi in hripavim glasom človeka, ki je v življenju že veliko doživel.«
– Federico Pontiggia, Cinematografo
»Svet filmskih festivalov je lahko tako obupno enoličen, da je srečanje s filmom, ki se odmika od njegovih estetskih in pripovednih konvencij, resnično razlog za praznovanje. Naj bo njegov seznam vplivov še tako dolg in raznolik – od italijanskih filmov šestdesetih let pa vse do Akija Kaurismäkija –, drugi celovečerec Francesca Sossaija vse svoje navdihe združi v nekaj, kar deluje osvežujoče živo. Še eno rundo, pa greva naznanja nov talent /…/ in potrjuje, da so najbolj vznemirljivi sodobni italijanski cineasti tisti, ki snemajo daleč stran od velikih mest, okoli katerih se je nekoč vrtela italijanska kinematografija.«
– Leonardo Goi, Filmmaker Magazine
»Tu je film, ki je hkrati prefinjen in ljudski, nabit z idejami in globok, zabaven in melanholičen – takšen, kakršne so snemali nekoč. Poganjajo ga natančno umerjeni posnetki in trije čudoviti igralci, pospremljeni s hipnotičnim folk-rock-bluesom beneškega [kantavtorja] Krana. V vse tri glavne junake se v hipu zaljubimo /…/.«
– Fabio Ferzetti, L’Espresso
»To je eden tistih redkih in čudežnih filmov naše kinematografije, ki znajo ujeti krhkost življenja v majhnih mestih, zahvaljujoč ljubezni, ki jo režiser /…/ goji do svojih likov.«
– Pedro Armocida, Il Giornale