zgodba
Alžir, 1938. Meursaulta, tihega, zadržanega uradnika v zgodnjih tridesetih, pripeljejo v zapor. Ubil je Arabca. Vse se je začelo nekaj tednov prej, ko je prejel telegram, da mu je umrla mama …
iz prve roke
»Ideja, da bi priredil enega najslavnejših romanov svetovne književnosti, človeka navda s tesnobo in dvomi! Doslej sem se loteval le manj znanih in priznanih del. Priredba mojstrovine, ki so jo prebrali vsi in ki si jo je vsak bralec že uprizoril v svoji glavi, je bila ogromen izziv. Toda moje navdušenje nad knjigo je bilo močnejše od pomislekov, zato sem se v projekt podal z določeno mero nonšalance. /…/
Gre za zgodbo o človeku, ki ne razume sveta okoli sebe; ki je opazovalec lastnega življenja. Rad imam nekoliko skrivnostne, introspektivne like. Moj film Mlada in lepa je govoril o dekletu, ki je odtujeno od sveta, odrezano od lastnih čustev. Meursault je nekakšna moška različica te junakinje. Všeč so mi nejasni liki, ki jih skušamo razvozlati med gledanjem filma. Ko sem se lotil priredbe, Meursaulta nisem razumel; film sem posnel, da bi ugotovil, kdo je in zakaj se tako vede. Njegovo ravnanje je pogosto vredno obsojanja; težko ga je razumsko ali psihološko razložiti. /…/
Ko snemaš film, se moraš z liki poistovetiti. Moj režijski pristop je moral odražati neke vrste fascinacijo nad Meursaultom; likom, ki je nedostopen, brezbrižen, brez moralne vesti, a poleg skrivnostnosti izžareva tudi lepoto in čutnost. /…/ Povsem sem se identificiral z njim! Zame je Meursault filmski ustvarjalec! Gleda okoli sebe in vidi like, igralce. Ljudje igrajo svoja življenja. Toda ne on; Meursault ne igra. Nikoli ne laže. Življenje je gledališka igra, v kateri on ne sodeluje. Toda vseeno vidi lepoto sveta, pa tudi njegovo nasilje. In ko to nasilje opazuje, ne posreduje. Ostaja gledalec. Vse do konca, ko se končno upre in postane igralec v svojem življenju. /…/
Vsaka priredba neizogibno vključuje element izdaje, ki ga je pač treba sprejeti. Podobno kot pri prevajanju. Jezik literature in jezik filma nista enaka. Sledil sem svojim instinktom, tistemu, kar me je v romanu zapeljalo, ter Camusovo vizijo priredil po svoje. Zdelo se mi je, da mora biti ‘prevod’ prvega dela knjige (materin pogreb, vsakdanje življenje, umor Arabca na plaži) senzoričen, skoraj nem, telesen, in da se mora razvijati v počasnem, elegičnem ritmu. Ljudje so mi govorili, da bo priredba drugega dela romana (sojenje in zapor) lažja, bolj ‘učinkovita’, a sem se prav tega dela najbolj bal. V drugem delu knjige gre namreč za notranji monolog, tok misli, prvi pa je bolj filmski, z behaviorističnimi opisi dejstev in dejanj. /…/
Nisem želel posneti dobesedne priredbe, ampak ponuditi sodoben pogled na to pomembno delo 20. stoletja; na kolonialno preteklost in bolečino, ki še vedno tako močno zaznamuje odnose med Francijo in Alžirijo. /…/ Zame je bilo ključno, da zgodbo umestim v širši okvir. Albert Camus je Tujca napisal leta 1939, knjiga pa je izšla leta 1942, v času francoske kolonizacije Alžirije. To je moralo biti v filmu jasno. Ideja je bila, da se potopimo v arhive tistega obdobja in pokažemo Alžirijo, kakršna je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. /…/ Ker pa v Alžiru zaradi očitnih političnih razlogov nisem mogel snemati, je bila to priložnost, da pokažem, kako je bilo mesto videti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti Kazba in pristanišče; da pokažem vse tiste simbolične kraje, njihovo lepoto … /…/
Zelo hitro sem ugotovil, da je bila potopitev v roman Tujec zame način, kako se znova povezati s pozabljenim delom lastne osebne zgodovine. Moj ded po materini strani, preiskovalni sodnik v alžirskem mestu Bône (današnja Anaba), je leta 1956 ušel atentatu, kar je pospešilo vrnitev moje družine v matično državo. Med preučevanjem dokumentov in arhivov ter srečanji z zgodovinarji in ljudmi, ki so živeli v tistem času, sem spoznal, kako močno so francoske družine povezane z Alžirijo in kako našo skupno zgodovino pogosto še vedno obdaja svinčena tišina. /…/
Lik Meursaulta je močno vplival na sodobno kulturo. To je mitska figura. Navdihnil je tudi številne filmske ustvarjalce. Seveda sem si ogledal Viscontijev film, ki je na platna prišel leta 1967. V enem od intervjujev je povedal, da ni mogel posneti filma, kakršnega je želel, da z rezultatom ni bil zadovoljen in da njegova prva izbira za vlogo Meursaulta ni bil Mastroianni, ampak Alain Delon. Kar je vsekakor boljša ideja. Idealno utelešenje Meursaulta v šestdesetih letih je bil mladi Delon iz [Melvillovega] Samuraja (Le samouraï) ali, še bolje, iz Antonionijevega Mrka (L’eclisse). Antonioni bi bil po mojem mnenju idealen italijanski režiser za priredbo Tujca.«
– François Ozon
kritike
»Čudovito popotovanje skozi delo mojega očeta, narejeno z velikim spoštovanjem. Bravo, François, in hvala.«
– Catherine Camus
»Kdor se loti mojstrovine Alberta Camusa in skuša naslediti Luchina Viscontija, potrebuje določeno mero drznosti. Te Françoisu Ozonu k sreči ne manjka. Predvsem pa je za takšen izziv potrebno veliko talenta. Tudi tega ima cineast v izobilju.«
– Xavier Leherpeur, Le Nouvel Obs
»Na Camusa je med drugim močno vplivala ameriška trda kriminalka; Ozon jo prikliče s pomočjo bogate črno-bele fotografije Manuja Dacossa. Kot mnogi antijunaki v filmih noir je Meursault običajen človek, ki se znajde ujet v pasti videza, žrtev togih družbenih predpostavk o ‘normalnem’ vedenju. Ozon je že dolgo pesnik vsakdanjega življenja in sil, ki ga lahko porušijo; Tujec se izkaže kot idealno sredstvo za posredovanje teh idej.«
– Adrian Martin, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu
»François Ozon Meursaultu, pošasti brezbrižnosti v središču zgodbe, vdihne zemeljski, kolonialen in nihilističen značaj ter tako ponudi briljantno sodobno predelavo klasičnega romana Alberta Camusa. /…/ Igralski nastop Benjamina Voisina – ravnodušen in hkrati silovit, živalski in čuten – je izjemen.«
– Jacques Morice, Télérama
»Camusov Tujec, roman, ki ga ni mogoče prirediti in si je ob njem polomil zobe celo Visconti, Françoisa Ozona prisili k neke vrste suhosti in zadržanosti, ki bo njegove oboževalce morda razočarala. Toda Ozon verjetno nikoli ni bolj on sam kot takrat, kadar se odreče prekipevajočim fantazijam in znova najde nekaj hladnosti in krutosti iz svojih kratkometražcev. /…/ Film privzame nekoliko zastarel francoski slog, prežet s ciničnim brezupom Duvivierja ali Clouzota – kar je konec koncev eno izmed možnih branj romana. Nazadnje, v precejšnjem nasprotju z ostalim delom filma, pa se režiser z erotizacijo Meursaulta, njegove kože, telesa, gest in celo zločina ne more upreti iskanju glamurja v vsej tej bedi /…/. Tu se oddaljimo od Camusa, ki se drži toka zavesti svojega protagonista, vsekakor pa ostajamo pri Ozonu, kjer je vedno prisoten element voajerizma.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma
»Begajoče, mučno, a hkrati hladno zapeljivo – izkušnja gledanja Tujca Françoisa Ozona ni tako zelo drugačna od tiste, ko beremo klasiko Alberta Camusa iz leta 1942. Ozon je dovolj moder, da le redko odstopi od besedila; namesto tega precej ustvarjalne energije vloži v posnemanje brezčutnega, a čudno privlačnega tona romana z izrazito filmskimi sredstvi. Vrzeli med Camusovimi jedrnatimi, deklarativnimi stavki tako postanejo drobci časa, izgubljeni med hladno koreografiranimi prizori; pisateljevi osvežujoče neposredni opisi pogosto nerazložljivih vedenj in miselnih procesov pa postanejo trdi, ostri robovi kiparske črno-bele fotografije, še toliko bolj skrivnostne, ker na videz ničesar ne skriva. /…/ Ozonova največja dosežka sta, da književnost prireja brez dobesednega prevajanja /…/ in da spoštuje misterij romana, namesto da bi ga skušal razvozlati. /…/ Režiser pravzaprav spremeni zelo malo, s tem pa ohrani brezčasno privlačnost pripovedi: Meursault tako kot v knjigi tudi v filmu ostaja čudovito imun za diagnoze in psihološke analize. Kako tolažilno bi bilo, če bi lahko njegovo stanje opredelili in sprejeli ustrezne ukrepe, da bi se pred njim zaščitili! Kako tolažilno in kako lažno. A v Ozonovem odtujenem, sanjsko odmaknjenem Tujcu ni nič tolažilnega, razen morda bežnega vpogleda v brezno, iz katerega se lahko umaknemo v nežno brezbrižnost sveta.«
– Jessica Kiang, Variety
»François Ozon Camusov roman z vzorno vestnostjo prenese na filmsko platno ter mu vdihne nepričakovano fotogeničnost in čutnost. Igralci so popolnoma ubrani.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro
»Ozon je s pesmijo Killing an Arab skupine The Cure, ki jo slišimo v zaključnih napisih, iz Camusovega Tujca ustvaril banalno in hkrati univerzalno dramo, v kateri bližnji posnetki obrazov in sončnih pokrajin pričarajo neresničen in vročičen sen.«
– Jean-Luc Wachthausen, Le Point
»François Ozon spremeni hermetično besedilo Alberta Camusa v pristno filmski preplet občutkov: čudovita črno-bela fotografija, sijoča telesa, spoj strasti in smrti. Meursault s svojo odtujenostjo postane sodoben lik; utelešenje ugasle, izgubljene mladosti v nerazumljivem svetu. Benjamin Voisin ožari platno, Ozon pa iz Camusovega Tujca ustvari pravi filmski čudež, prežet s tako silovito čutnostjo, da se nam bo za dolgo vtisnil v spomin.«
– Julien Rocher, aVoir-aLire.com
zanimivosti
»V naši družbi vsak človek, ki ne joka na materinem pogrebu, tvega smrtno obsodbo.«
S temi besedami je Albert Camus povzel Tujca, ko so ga prosili, naj napiše uvod k ameriškemu prevodu svojega slavnega romana.
Knjiga je takoj po izidu pri založbi Gallimard junija 1942 doživela velik uspeh. Slavni romanopisec André Malraux je po branju rokopisa navdušeno izjavil: »Zapomnite si moje besede: to bo še pomemben pisatelj.«
Tujec je prestal preizkušnjo časa, zaznamoval generacije, prevedli so ga v številne jezike in še danes sodi med tri najbolj brane francoske romane na svetu. Doživel je več filmskih upodobitev, najbolj znana pa je tista, ki jo je leta 1967 z Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi zrežiral Luchino Visconti. Že v času Camusovega življenja je željo po priredbi izrazil tudi Ingmar Bergman, vendar projekt ni bil nikoli uresničen.
portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000); muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002); kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003); duhoviti eksces magičnega realizma Ricky (2009); bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010); diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja V hiši (Dans la maison, 2012); študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013); svobodno priredbo kratke zgodbe Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014); priredbo filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016); erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017); Božjo milost (2018), dramo o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi, ki je prejela veliko nagrado berlinske žirije; Poletje ’85 (Été 85, 2020), grenko-sladko zgodbo o prvi ljubezni, postavljeno v osemdeseta leta; satiro Peter von Kant (2022), s Fassbinderjevim filmom navdihnjeno pripoved o odnosu med slavnim umetnikom in njegovo muzo; ter Moj zločin (Mon crime, 2023), komedijo o ženskah in slavi, postavljeno v glamurozni Pariz tridesetih let prejšnjega stoletja.