Svoboda – Shewitina usoda Freedom – Le destin de Shewit

iz prve roke
»Srečala sem jo v ženevskem azilnem domu med migracijsko krizo leta 2015. V Evropo je prihajalo na tisoče mladoletnih beguncev brez spremstva. Bili so iste starosti kot moji otroci, a so se sami, brez družin, prebili skozi puščavo, soočili s trgovci z ljudmi ter prečkali Sredozemsko morje. Le manjšina teh najstnikov (petnajst odstotkov) je bila deklet, večinoma iz Eritreje. Zaradi vzgoje ali strahu so bila vsa precej zadržana. Shewit pa je bila drugačna. Trije meseci, ki jih je preživela v ujetništvu v Libiji, so jo močno zaznamovali, in želela je spregovoriti. Ko sem ji predlagala, da posnamem njeno izkušnjo v Švici, je privolila.
Sprva sem si zamislila film o migraciji in izgnanstvu. Toda dve leti po prihodu je Shewit izrazila željo, ki si jo upa izreči le malo eritrejskih deklet: postati samostojna, imeti službo in lastno stanovanje. V stiku s Švico se je Shewit postopoma oddaljila od pričakovanj svoje skupnosti: da se bo mlada poročila z eritrejskim moškim, rodila otroke in se posvetila družini.
Njena moč in odločnost sta me globoko ganili. Želela sem, da bi bila Shewit več kot zgolj številka v statistiki prosilcev za azil. Želela sem prikazati resničnost mladih deklet v izgnanstvu v Švici – skozi njen glas in njen pogled ter skozi daljše časovno obdobje. O tej temi še ni bilo izpeljanega dolgoročnega projekta. Shewit je bila na začetku snemanja stara petnajst let, ko se film konča, pa jih ima petindvajset. Ta pustolovščina je na koncu trajala deset let, s številnimi ovinki in preobrati. /…/
Shewit je pobegnila iz domovine, ker je želela prevzeti nadzor nad lastnim življenjem, slediti svojim sanjam in sama sprejemati odločitve. Želela je prekiniti krog, ki ženske v njeni državi obsoja na podrejenost in – vse prepogosto – obrezovanje.
Osem let po prihodu v Švico mi je Shewit zaupala skrivnost. Ko je imela komaj trinajst let, je bila v Eritreji žrtev zlorabe, njena skupnost pa se je postavila na stran napadalca. Bila je prisiljena zapustiti domovino, da bi lahko začela novo življenje. Njena izpoved in njen pogum sta se me močno dotaknila.
Še toliko bolj, ker ji država gostiteljica, kot se dogaja v večini evropskih držav, ni zagotovila potrebne zaščite. Njena prošnja za dovoljenje za bivanje je bila trikrat zavrnjena. Osem let je živela v strahu pred izgonom in njena prihodnost je bila negotova.
V filmu, ki nosi njeno ime, se je Shewit odločila, da bo o tem spregovorila javno. ‘To počnem za vse druge deklice in ženske,’ pravi.
Jaz pa sem zanjo posnela tale film; da bi njeno zgodbo slišali švicarski državljani in švicarska oblast. Na začetku sem Shewit obljubila: dala ji bom dala glas, s tem pa bom dala glas tudi vsem migrantkam, ki se borijo, da bi končno prevzele nadzor nad lastnim življenjem. S filmom, katerega snemanje je trajalo deset let, sem želela prikazati resničnost Shewitinega boja in njeno zgodbo povedati tako, kot si zasluži. Film pokaže, da je migracija lahko tudi orodje osvoboditve.«
– Anne-Frédérique Widmann