iz prve roke
»Jadralski podvigi in tragično izginotje očeta niso bili razlog za ta film. Kar me je pritegnilo, so bili trenutki v naši družini – žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni. Ti odslikavajo kompleksnost odnosov v naših življenjih.«
– Igor Šterk
kritike
»Šterkijada, avtobiografski portret režiserjeve družine, je [Festival slovenskega filma] že z odprtjem zapeljal na odprto morje: v razburkane odnose družinske celice, katere dinamiko diktira avanturistični oče, ki v begu od vsakršnih očetovskih in partnerskih odgovornosti v dolgih časovnih intervalih jadra čez Atlantik. A Jure Šterk, ekscentrični posebnež, ki leta 1994 postane prvi Slovenec, ki na 6,5 metra dolgi barki objadra cel svet, skozi osebno, družinsko perspektivo, v katero ga postavlja njegov sin, dobi drugačno dimenzijo. Za neustrašnim jadralcem, ki na morju vedno znova išče nove izzive, se skriva predvsem nepozoren in nezvest mož ter pogosto sebičen starš, ki svoje želje in ambicije vseskozi postavlja na prvo mesto. Jadranje kot motiv zato pogosto ostaja nekje v ozadju, izven vidnega polja, medtem ko v ospredje stopajo njegove posledice: razpoke v odnosih, osamljenost in kontinuirano razočaranje žene ter sinov introspektivni potop v okoliščine, ki so definirale njegovo otroštvo. /…/ gre za pogumen in iskren film, ki se ne boji zazreti v režiserjeve lastne pomanjkljivosti /…/.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko 15 leti spremljali tudi popolni nepoznavalci. Tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser, ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. /…/ Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več. Je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa ga je vsak družinski član razumel na svoj način.«
– Gaja Pöschl, RA Slovenija