zgodba
Anna je ravno začela obiskovati prestižno gimnazijo v dunajskem prvem okrožju. Za razliko od sošolcev prihaja iz delavskega razreda. Njena mama je gluha, pulover z logotipom Ralph Lauren, ki si ga je sposodila od sosede, pa ponaredek. Toda Annina nova prijateljica Mara je resnična – prav tako resnična pa je tudi lekcija, ki se je naučita skupaj: v življenju ni prostora za sram.
iz prve roke
»Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš je film o razrednih razlikah. Film o tesni vezi med mamo in otrokom, pa tudi o povezanosti med ljudmi na splošno. Govori o gluhosti in iskanju samega sebe. O iskanju svojega mesta v svetu. V skladu z lastnimi željami. O spolni identiteti. Od sramu do ponosa. /…/ Naslov filma prihaja iz romana Aglaje Veteranyi Zakaj se otrok v polenti kuha (Warum das Kind in der Polenta kocht?). Celoten citat se glasi: ‘Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš, pravi moja mama.’ Ta knjiga je bila zame zelo pomembna. Govori o odraščanju iz otroške perspektive. Aglaja Veteranyi je s starši pobegnila iz Ceauseșcujeve Romunije, dolga leta s svojo cirkuško družino potovala po vsej Evropi in ta polavtobiografski roman napisala v nemščini, ki ni bila njen materni jezik; v preprostem, zelo preciznem, ganljivem, skoraj liričnem slogu.«
– Marie Luise Lehner
kritike
»Celovečerni prvenec Marie Luise Lehner je veliko več kot le sociološka študija. To je zgodba o vzporednih svetovih, pripovedovana na nevsiljiv način, ki pa v svojem bistvu ostaja klasična pripoved o odraščanju. Režiserka naslika ganljiv portret solidarnosti ter ustvari film o dunajski mladini, ki se svojim protagonistkam približa z naklonjenostjo in spoštovanjem, pri tem pa nikoli ne zabrede v voajerizem ali sentimentalnost. /…/ Kaj pomeni pripadati družbeni skupini, v kateri se počutiš sprejet? Kaj pomeni prijateljstvo – še posebej če veliko stvari v tvojem življenju ne ustreza normam? In kakšno vlogo ima lahko prijateljstvo v družbi, ki drugačnost pogosto razume kot pomanjkljivost? Film zastavlja vprašanja ter tiho ponuja odgovore. Marie Luise Lehner pripoveduje zgodbo o družbenih razredih, ki vključuje številne vidike drugačnosti – ne da bi kadarkoli delovala preobloženo.«
– Ania Gleich, ray Filmmagazin
»Film nikoli ne zaide v stereotipe in klišeje. Tu ne gre za ‘zlobne’ bogate sošolke in ‘dobro’ deklico iz delavskega razreda. Ni zoprnih učiteljev, ni plehkih fantov, ni nerazumevajoče matere. V svetu, ki ga je ustvarila Marie Luise Lehner, konflikti ne izhajajo iz človeške zlobe, ampak iz preizkušenj, ki jih prinaša življenje. /…/ Toda pričujoči prvenec ni tako ganljiv le zaradi izjemno pripovedovane zgodbe. Tudi natančno premišljena fotografija prispeva k temu, da se gledalec počuti tako blizu likom. In ne smemo pozabiti na glasbo. /…/ Prava filmska radost!«
– Dominique Gromes, Falter
»Režiserka se z umirjenim tonom in večplastnimi liki, ki delujejo, kot bi bili vzeti neposredno iz življenja, dosledno izogiba kiču, patosu ter klišejem pokroviteljske sociološke študije: Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš je navdihujoča zgodba o medsebojni skrbi, pravočasnem prepoznavanju napak ter moči odpuščanja. /…/ Marie Luise Lehner čudovito /…/ pokaže, da sami sicer ne moremo zrušiti struktur, ki grozijo, da nas bodo razdelile – v naših rokah pa je, da se znebimo sramu in predsodkov ter drug z drugim ravnamo z več empatije, skrbi in solidarnosti.«
– Sidney Schering, Filmstarts
»Nova vrsta junakinj, ki svoje življenje živijo radostno in strastno, predvsem pa samoodločno, se ne uklanjajo ‘drobnim razlikam’ ter na platnu tako ustvarjajo novo resničnost.«
– Kolik Film
»Marie Luise Lehner neprisiljeno in z obilico popkulturnih referenc dvigne zastavo solidarnosti. Ter zaključi z osvobajajočim ‘Jebi se, Dunaj!’ visoko nad strehami mesta.«
– Berlinale
»Film pa od mnogih sodobnih dram o travmi loči popolna odsotnost manipulacije. Nikoli ne sili gledalca v čustvovanje. Ne kleše velikih katarz. Namesto tega ostaja zvest človeški krhkosti. Govori o ljudeh, ki živijo na robu komunikacije – ne samo zaradi gluhonemosti, ampak tudi zaradi sveta, v katerem vsi govorijo, nihče pa ne zna več zares poslušati. Gluhonema mati zato postane ženska brez glasu, ki pove največ. Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš ne ponuja odgovorov, tolažb. Ostane odprt, nedokončan in boleče človeški.«
– Patricia Maličev, Sobotna priloga
»Težko boste našli filmsko junakinjo, ki bi jo tako mučil razredni sram, toda ko se zatreska v sošolca, vanjo pa sošolka, in ko ta svet, v katerega skačejo nove generacije, prežamejo fluidnost, drugačnost, dvoumnost, lahkotnost opolnomočenja (in pravice do odločanja o svojem telesu), feministični stakato, prijateljstvo in magično razmišljanje, spoznate, kakšen anahronizem je ves ta razredni sistem, ozaljšan z desničarskimi patriarhalnimi diktati. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
portret avtorice
Marie Louise Lehner, rojena leta 1995 in živeča na Dunaju, je večkrat nagrajena režiserka, pisateljica ter članica feminističnega punk benda Schapka. Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš je njen celovečerni prvenec.