zgodba
Sedemnajstletna Johanne se do ušes zaljubi v svojo novo učiteljico. Da bi ohranila spomin na prvo ljubezen, izkušnjo z osupljivo odkritostjo prelije na papir. Ko besedilo prebereta njena mati in babica, sta nad intimno vsebino sprva šokirani, vendar kmalu ugotovita, da ima literarni potencial. Poleg tega začneta razmišljati o lastnih ljubezenskih doživetjih, željah in zamujenih priložnostih. Toda vprašanja ostajajo: kaj se je v resnici zgodilo med Johanne in njeno učiteljico? Kje se konča resničnost in začne fikcija? Naj Johanne te globoko osebne zapise objavi ali ne?
iz prve roke
»Zgodba se osredotoča na prvo ljubezen kot transformativno izkušnjo: silovito, vseprežemajočo in usodno. A tudi begajočo, saj se duševno in telesno hrepenenje ne razvijata nujno v istem tempu. Zaljubljenost se včasih zdi kot neustavljiva sila in ni gotovo, da bo telesni jaz kos tako intenzivnim čustvom. Neskladje med miselno predstavo in telesno izkušnjo lahko mladega človeka zbega in globoko vznemiri.
Po drugi strani pa nas intenzivnost in bolečina prve ljubezni pogosto tako prevzameta, da nam ostane v spominu kot čudovit dogodek, ki se mu poznejše izkušnje le s težavo približajo. V odraslih, ki jo opazujejo, lahko prva ljubezen zato prebudi prepoznavno hrepenenje. V filmu sta to predvsem junakinjina mati in babica, ki ob branju dekletovih zapisov ponovno ovrednotita nekatere lastne odločitve v zvezi s spolnostjo in ljubeznijo. Vsaka od treh žensk ima drugačne izkušnje in drugačne poglede na poželenje, svobodo, opolnomočenje in odgovornost: ti so poleg tega spremenljivi in včasih protislovni. Film raziskuje tudi, kako spolno slo uporabljamo, da bi opravičili določena dejanja, in kako lahko ima celo nežno, globoko osebno doživljanje ljubezni tržno vrednost.«
– Dag Johan Haugerud
kritike
»Osvežujoče nepredvidljiv film, za katerega se zdi, da črpa iz obeh režiserjevih karier, filmske in literarne, vdahne novo življenje žanru spolnega prebujenja. Ta razburkana, izjemno niansirana kronika prve najstniške ljubezni združuje sposobnost romana, da nas prestavi v junakovo glavo, in čutni učinek filma na način, kot si drugi režiserji zaman prizadevajo. Lahko si predstavljamo, kako bi Sanje predelali v kakšnem scenarističnem seminarju – skrajšali pripoved v offu, razvili lik najboljše prijateljice itd. K sreči Dag Johan Haugerud in Ella Øverbye ostajata predana misteriju hrepenenja in dela v nastajanju, ki se mu reče življenje.«
– Nicolas Rapold, Deadline
»Sanje so sklepno poglavje v trilogiji nadarjenega norveškega scenarista in režiserja o čustveni in telesni intimnosti. Že to, da je v enem letu posnel tri tematsko povezane, a narativno različne celovečerce, je izjemno; da so vsi odlični, pa še toliko bolj. Vsi trije so zelo gostobesedni, toda Haugerud uspe reke dialogov narediti tekoče, dinamične in filmske. /…/ Med vsemi tremi filmi so Sanje tiste, ki se najbolj neposredno naslanjajo na Haugerudovo pisateljsko ozadje. Njegovo raziskovanje načinov, na katere razmišljamo in pišemo o svojih spominih, da bi jih naredili resnične in jih ohranili – zlasti kadar gre za prvo ljubezen –, je eno izmed skrivnih čustvenih orožij pričujočega filma.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Filmi, ki jih snema Dag Johan Haugerud, so ljubezenska pisma Oslu in hvalnice človeškim vezem: ta srečanja, resnična ali namišljena, nas oblikujejo kot človeška bitja in odmevajo še dolgo po tistem, ko prvotnega naslovnika ni več. Sanje so tako kot njegova predhodnika Seks in Ljubezen oda bežnim trenutkom, ki v nas sprožijo globoke spremembe, pa čeprav se jih v tistem hipu morda še ne zavedamo.«
– Savina Petkova, Cineuropa
»Sanje bi lahko obveljale za prebojni film: /…/ prežema jih tiste vrste topla, generacijsko specifična melanholija, zaradi katere je (prav tako norveški) Najbolj grozen človek na svetu postal arthouse uspešnica.«
– Guy Lodge, Variety